85. člen ZDDV-1

V zadevi so izkazana odstopanja med dejanskimi zalogami in predloženimi karticami nabave in porabe materiala (pijače), ki jih je predložil tožnik, iz česar izhaja, da tožnik ne izkazuje pravilnega stanja zalog, kot je to obsežno in argumentirano pojasnil davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Posledično je zato pravilna ugotovitev, da tožnikov obračun za obravnavano obdobje temelji na neresničnih podatkih. Davčni organ je pravilno ocenil, da tožnik ni evidentiral vsega prometa, ki ga je v inšpiciranem obdobju izvajal v svojih lokalih (tožnik ni za vse svoje storitve prodaje pijač izdal račune). Tožnik v svojem računovodstvu ni zagotovil pravilnih in dovolj podrobnih podatkov, da bi omogočil pravilno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV (85. člen ZDDV-1) in tako v svojih obračunih DDV-O ni izkazal pravilne davčne osnove. Iz dejanskega stanja izhaja, da ni evidentiral vseh svojih prihodkov in je zato v inšpiciranem obdobju izkazal prenizko osnovo za odmero dohodnine iz naslova opravljanja dejavnosti. Tožnikove vknjižbe ne temeljijo na verodostojnih knjigovodskih listinah, kot to določajo Slovenski računovodski standardi,

Zavezanci za davek morajo davčnemu organu z verodostojnimi knjigovodskimi listinami dokazati, da je poslovni dogodek v poslovnih knjigah resnično izkazan. Knjigovodske listine morajo biti sestavljene tako, da oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, lahko razbere vsebino poslovnega dogodka in morajo izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno.

Razlog za nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV ni v tem, da je bil izdajatelj spornih računov opredeljen kot neplačujoči gospodarski subjekt (missing trader), temveč v tem, da listine, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, niso verodostojno izkazovale resničnosti opravljenih storitev s strani izdajatelja spornih računov.

Na podlagi določbe 85. člena ZDDV-1 mora vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogoči pravilno in pravočasno obračunavanje DDV. Na podlagi 61. člena ZDavP-1 oz. 31. člena ZDavP-2 so davčni zavezanci dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z zakonom o obdavčenju, na njegovi podlagi izdanimi predpisi in v skladu s SRS. Tožnik ni izkazal, da je prejel predmetne dobave od izdajatelja spornih računov. Ker ne razpolaga z ustreznim računom, kot ga predpisuje ZDDV, na podlagi katerega bi lahko uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV v skladu s 40. členom ZDDV, davčni organ tožniku te pravice ni priznal in je naredil nov obračun DDV.

V konkretnem primeru je relevantna okoliščina, da tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal dejanske dobave blaga s strani izdajatelja spornih računov. Če poslovni dogodek ni verodostojno izkazan, tožnik na podlagi takšnih listin, ki ne predstavljajo verodostojne knjigovodske listine, ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV.

Odbitek vstopnega DDV je pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Razlogi za odločitev upravnega organa po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z v obrazložitvi navedenimi družbami, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da so navedene družbe zaračunane storitve zanj tudi resnično opravile, saj ni predložil nikakršnih verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca.

Dodatna naložitev v plačilo izhodnega DDV za leto 2006 za promet storitev po izdanem računu za „odškodnino po služnostni pravici na zemljiški parceli“ je utemeljena. V zadevi ni sporno, da je tožnik po služnostni pogodbi zaračunal znesek za dovolitev uporabe svoje nepremične za služnost poti za hojo, vožnjo in da gre za služnostno pravico v smislu SPZ. Kljub poimenovanju „odškodnina“ pa v konkretnem primeru po mnenju sodišča ne gre za odškodnino, od katere se v smislu ZDDV in 11. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV ne obračunava in plačuje DDV, temveč za obdavčljiv promet storitev po 8. členu ZDDV. Pravilna je odločitev glede nepriznavanja pravice do odbitka vstopnega DDV po računih družbe. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik zaračunaval navedeni družbi najemnino, ki je oproščena plačila DDV, zato tožnik nima pravice odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev, če je to blago oz. storitev uporabil oz. jih bo uporabil pri svojih neobdavčenih transakcijah. Tožnik v svoji dokumentaciji ne razpolaga z listinami, ki bi izkazovale, da mu je dvigali (novo in rabljeno) dobavila prav sporna družba C. Računa sta bila izdana d

Na podlagi določbe 85. člena ZDDV-1 mora vsak davčni zavezanec v svojem knjigovodstvu zagotoviti dovolj podrobne podatke, da omogoči pravilno in pravočasno obračunavanje DDV. Na podlagi prvega odstavka 31. člena ZDavP-2 so osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi, drugim zakonom ali računovodskim standardom, dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona poslovne knjige in evidence. Dokazno breme v davčnem postopku pa je na strani davčnih zavezancev.

Odbitek vstopnega DDV je pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Razlogi, zaradi katerih je izpodbijana odločitev pravilna, so v okoliščini, da tožnik ni izkazal, da je družba zaračunane dobave za tožnika tudi resnično opravila, saj ni predložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik je tisti, ki mora izkazati, da so bile dobave njemu opravljene s strani subjekta, ki mu je izdal račun, saj na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa.

Pri storniranju dobropisov tožnik ni izpolnjeval pogojev za popravek obračunanega DDV po 39. členu ZDDV-1 v povezavi s 146. členom Pravilnika o izvajanju ZDDV. Tožnik ni razpolagal s pisnim obvestilom kupca o popravku vstopnega DDV v zvezi z izdanimi dobropisi, kar je utemeljen razlog za nepriznavanje popravka, saj za to niso izpolnjeni zakonski pogoji. V obravnavanem primeru gre torej za znižanje davčne osnove brez ustreznih dokazil, ki so podlaga za knjiženje. Glede davčne obravnave stroškov vzdrževanja nepremičnine tožnik ni dokazal, kdo je zaračunano storitev dejansko opravil oz., da jo je opravil izdajatelj računa. Gre za neverodostojno knjigovodsko listino po SRS, ki ne izkazuje resničnosti nastanka poslovnega dogodka. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere je prvostopenjski organ pravilno ugotavil, da jih je izdal neplačujoči gospodarski subjekt. Tožniku pa se predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajatelja računov. Iz objektivnih okoliščin je razvidno, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da jih je izdal neplačujoči gospodarski subjekt oz. „mising trader družba“, tožniku pa predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajatelja računov. Iz objektivnih okoliščin prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre.

Predložena dokumentacija ne izkazuje, kdo je tožniku opravil zaračunane sporne storitve. Računi, s katerimi je tožnik dokazoval pravico do odbitka vstopnega DDV, so fiktivni. Izdajatelji spornih računov tudi niso imeli realnih možnosti za opravljanje zaračunanih storitev. Dokazi o nasprotnem tudi ne obstojajo ne na strani izdajateljev računov, ne na strani tožnika. Iz računov in predloženih pogodb ter ostale dokumentacije ni razviden natančen opis del oziroma ni razvidna vsebina poslovnega dogodka, kot to zahteva 82. člen ZDDV-1 oz. ni mogoče ugotoviti, kako se je ugotovila količina opravljenega dela in oblikovala cena.

Okoliščin, da je bila storitev, navedena na spornem računu, dejansko izvedena prav s strani izdajatelja računa, po presoji sodišča tožniku ni uspelo verodostojno dokazati. Tožniku posledično utemeljeno ni bil priznan odbitek vstopnega DDV, saj niso bili izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV in ni izkazan promet storitev, izveden s strani izdajatelja računa.

Tožnik ni izkazal poslovnega razmerja (nabave vozil) z družbo A., zato izdani računi ne izkazujejo poslovnega dogodka in s tem podlage za njihovo plačilo oz. uveljavitev odbitka DDV. Ker je v obravnavanem primeru nastal dvom o verodostojnosti računov, na podlagi katerih je tožnik odbijal vstopni DDV, je na strani tožnika dokazno breme, da dokaže, da se računi nanašajo na dejansko prodajo blaga in da jih je izdal upravičen izdajatelj. Po 1. odstavku 76. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze.

Odločitev davčnega organa temelji na ugotovitvi, da ni izkazano, da bi storitve, navedene na obravnavanih dveh računih, opravila družba, ki je ta dva računa izstavila. Zato se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Odbitni DDV se namreč davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec.