VSL Sodba I Cpg 825/2019

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I., II. in IV. točki izreka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 554,49 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se v razmerju med stečajnim dolžnikom M. d. d. - v stečaju in toženo stranko D. d. d. razveljavijo učinki pogodbe v notarskem zapisu, opr. št. SV 660/12, s katero je tožena stranka prodala delež v višini 50 % osnovnega kapitala v družbi S. d. o. o. za kupnino 900.000,00 EUR, stečajni dolžnik pa je k pogodbi pristopil kot solidarni porok. Prav tako je razsodilo, da se razveljavijo učinki opustitve procesnih dejanj (vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi In 948/2012 z dne 27. 8. 2012, tožbe za ugotovitev ničnosti te pogodbe, predloga za začasno odredbo, predloga za odlog izvršbe), s čimer je tožena stranka pridobila ločitveno pravico na poslovnih deležih stečajnega dolžnika v družbah Š. d. o. o., L. d. o. o., Z. d. o. o., F. d. o. o., B. d. o. o. in S. d. o. o. (I. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke D. d. d. v razmerju do stečajnega dolžnika M. d. d. - v stečaju v prijavljenem znesku 900.057,73 EUR in ločitvena pravica za zavarovanje te terjatve na premoženju stečajnega dolžnika, to je na poslovnih deležih stečajnega dolžnika v zgoraj navedenih družbah (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala: (a) da se razveljavijo učinki opustitve vložitve ugovora zoper 5 sklepov o izvršbi, izdanih pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, v času od 1. 8. 2012 do 5. 10. 2012, v skupnem znesku 224.688,30 EUR, (b) da se ugotovi, da ne obstojijo terjatve in ločitvene pravice tožene stranke D. d. d. v razmerju do stečajnega dolžnika M. d. d. - v stečaju, in sicer gre za terjatve v skupnem znesku 224.688,30 EUR po sklepih o izvršbah in ločitvene pravice za zavarovanje terjatev na premoženju stečajnega dolžnika, to je na poslovnih deležih v že navedenih družbah (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 10.008,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Sodbo izpodbija v III. točki izreka, s katero je sodišče delno zavrnilo tožbeni zahtevek ter v IV. točki izreka, v kateri je stroškovna odločitev. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4Pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila tudi tožena stranka. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v I., II. in IV. točki izreka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

5Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi ter toženki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

6Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke

7Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je šlo pri sklenitvi Pogodbe o prodaji poslovnega deleža št. SV 660/12, z dne 13. 7. 2012 (nadalje: pogodba SV 660/12), ki so jo sklenile tožena stranka D. kot prodajalec, L. kot kupec in M. kot solidarni porok, za sklenitev posla, katerega namen (kavza) ni bil v prodaji/nakupu 50 % poslovnega deleža v družbi S., temveč so pogodbene stranke posel sklenile s prikritim namenom, da tožena stranka pridobi zastavno pravico (na podlagi sodne odločbe) na premoženju stečajnega dolžnika M. in s tem ločitveno pravico na delu njenega premoženja. Ta posel se je realiziral s sklenitvijo pogodbe SV 660/12 kot prvo fazo celotnega posla, nato pa z zaznambo sklepa o izvršbi na poslovnih deležih M. v družbah Š., L., Z., F., B. in S., kar je bilo mogoče doseči le z opustitvijo procesnih dejanj M. v izvršilnem postopku In 948/2012. Takšna pogodbena volja oziroma poslovna podlaga (kavza) simuliranega posla ni dopustna, saj je bil pravni posel oziroma skupek pravnih dejanj dogovorjen z namenom ugodnejšega poplačila tožene stranke v stečaju M., ki je bila v trenutku sklenitve pogodbe SV 660/12 že insolventna. Izpodbojne pa so tudi procesne opustitve, ki pomenijo realizacijo ničnega pravnega posla. Tožena stranka, v korist katere so bila dejanja oziroma opustitve opravljene, je s tem pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, s čimer je podan objektivni pogoj izpodbojnosti (2. alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). M. kot stečajni dolžnik je pri pogodbi SV 660/12 sodelovala kot solidarni porok, pri čemer je šlo za neodplačno poroštvo, s čimer je izpolnjen tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je zato ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev pogodbe SV 660/12, kot tudi za razveljavitev učinkov opustitve procesnih dejanj, ki so pripeljala do pridobitve zastavne pravice, posledično pa do ločitvene pravice v stečajnem postopku M. Ker je ugotovilo, da je pogodba SV 660/12 nična, je sodišče ugodilo tudi zahtevku tožeče stranke za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke v stečaju M. v višini 900.057,73 EUR ter za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, saj zastavna pravica, ki temelji na nični pogodbi, ne more obstajati.

8Tožena stranka v pritožbi kot bistveno izpodbija dejansko ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje, da je bila vrednost 50 % poslovnega deleža v družbi S. v času sklenitve prodajne pogodbe, to je 13. 7. 2012, enaka nič. Sodišče prve stopnje se je pri ugotovitvi tega dejstva oprlo na izvedensko mnenje M. P., ki ga tožena stranka v pritožbi napada. Izvedenec je 21,05 % delež P. d. d.¹ v lastniškem kapitalu Š. d.o.o. ocenil na 8.528.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje se je z oceno vrednosti poslovnega deleža v družbi Š. obširno ukvarjalo (str. 16, 17 ter 18) in podrobno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je sledilo cenitvi izvedenca v tem postopku.

9Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do cenitev, ki jih je v spis vložila tožena stranka. Dejstvo, da sta bili ti cenitvi izdelani časovno bližje relevantnemu času (2012 in 2013) ni razlog, ki bi zasejal dvom v pravilnost izvedenskega mnenja izvedenca P., saj je tudi izvedenec P. upošteval vedenja in stanje na dan sklenitve pogodbe. Tudi glede izbire načinov ocenjevanja je sodišče prve stopnje obrazloženo sledilo stališču izvedenca, da način tržnih primerjav za oceno vrednosti poslovnega deleža v družbi Š. ni primeren, saj gre za mikro podjetje v svetovnem merilu, ki je z 10 ladjami predstavljalo komaj desetinko % svetovne flote. Primerjava z mnogo večjimi, javnimi podjetji, z diverzificiranim poslovanjem ter manj poslovnimi in finančnimi tveganji, bi bila nezanesljiva, saj ni bilo identificiranih dovolj primerljivih javnih podjetij. Projekcija prihodnjega poslovanja družbe, ki jo je pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij C. C. izdelala v okviru priprave načrta finančnega prestrukturiranja M., je bila očitno preveč optimistična, saj je iz precejšnje izgube v poslovanju ter nivoja prihodkov okoli 120 mio EUR v letu 2012 predvidela do leta 2016 izjemen preobrat pri poslovanju na kar 176 mio prihodkov ter visok poslovni rezultat, kar 36 milijonov EUR. Prav zaradi takšnega preskoka ne prepriča skopo pojasnilo ocenjevalke o panožnih pričakovanjih glede prihodnjega gibanja voznin in obsegu pomorske blagovne menjave. Glede poročila o oceni vrednosti, ki ga je na dan 31. 12. 2013 izdelala pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij M. L., pa je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da je priložen zgolj del te cenitve (10 strani) brez osrednjega dela in prilog, ki bi razkrile, kakšne predpostavke je ocenjevalka uporabila, čeprav ima celotno poročilo 100 strani. Sklicevanje na končni znesek, ne da bi bilo mogoče preizkusiti predpostavke, na katerih temelji, je zato brezpredmetno.

10Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno sledilo mnenju izvedenca P., ki je svojo oceno utemeljil na realni situaciji, v kateri se je znašlo podjetje ocenjevanem obdobju. Izvedenec je prepričljivo pojasnil metodološke razlike pri izdelavi ocene, kot tudi razhajanja v rezultatu. Nenazadnje pa tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi bila, ob upoštevanju cenitve C. C., razlika v cenitvi S. višja za približno 176.000,00 EUR. Izvedenec P. je v drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 14. 6. 2019 (list. št. 246) izdelal še simulacijo ocene vrednosti poslovnega deleža v družbi S. ob upoštevanju vrednosti deleža P. v Š. v višini, kot je izhajala iz ocene C. C. d.d.² Ugotovil je, da bi tudi v tem primeru obseg obveznosti družbe S. na dan 13. 7. 2012 bistveno presegal simulacijo tržne vrednosti njenega premoženja. To pa pomeni, da bi bil, tudi ob upoštevanju ocene vrednosti poslovnega deleža v družbi Š., kot je izhajala iz cenitve C. C., opredeljeni delež v lastniškem kapitalu S. na dan 13. 7. 2012 še vedno brez tržne vrednosti.

11Nadaljnje pritožbene navedbe se nanašajo na odsotnost ocene tržne vrednosti nepremičnine v S. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je izvedenec upošteval njeno knjigovodsko vrednost v višini 36,57 EUR/m2. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na cenitev pooblaščene ocenjevalke S. G., ki je ugotovila za približno 1 milijon EUR višjo tržno vrednost nepremičnine. Vendar pa iz pritožbe izhaja, je bila cenitev narejena v letu 2009, torej 3 leta pred časom, relevantnim za oceno vrednosti te nepremičnine. Nenazadnje je cenitvi sami navedeno, da ocena tržne vrednosti temelji na historičnih podatkih iz uradnih evidenc GURS-a ob upoštevanju predpostavke, da bo nepremičnina na trgu prodana v času do 18 mesecev. Tožena stranka drugih navedb in dokazov, pa katerih bi tržna vrednost nepremičnine v letu 2012 (pozitivno) odstopala od njene knjigovodske vrednosti, ni podala. Presoje sodišča prve stopnje s predloženim dokazom zato ni uspela omajati. Prav tako pa tudi ne more uspeti z očitkom, da bi moral izvedenec zahtevati oziroma najti še druge podatke o nepremičnini, saj se je procesno dokazno breme prevalilo na toženo stranko, ki pa mu ni zadostila.

12Sodišče prve stopnje je sprejelo tudi ugotovitev izvedenca P. glede ocene vrednosti posojil družbe, ki so bila ocenjena z diskontom v višini 25 % knjigovodske vrednosti. Iz pojasnil izvedenca izhaja, da gre za posojila kratkoročne narave, ki so se podaljševala že več let pred datumom ocenjevanja, tako tudi v času finančne in gospodarske krize, ne da bi bilo v pojasnilih podjetja razkrito, komu so dana, pod kakšnimi pogoji in s kakšnim zavarovanjem, če so bila sploh zavarovana. Iz navedenega je 25 % diskont ocenil kot optimistično predpostavko na datum ocenjevanja, po pesimistični predpostavki pa bi to lahko pomenilo popolno neizterljivost danih posojil. Pojasnilo izvedenca, da navedeno kaže na potencialno neplačevitost posojilojemalcev, zaradi česar je ocenjeni diskont utemeljen, je sodišče prve stopnje sprejelo kot logično in prepričljivo. V zvezi s to ugotovitvijo je pavšalen pritožbeni očitek tožene stranke, da izvedenec ni preveril, če dejansko prihaja do plačil ter da ni podlage za sklep, da posojila ne bodo vrnjena. Izvedenec je izvid in mnenje izdelal na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal. Tožena stranka pa ni navedla nobenih konkretnih trditev v zvezi s plačili ter podaljševanjem posojil, s katerimi bi vzpostavila dvom v ugotovitve izvedenca, čeprav bi to kot družbenica družbe S. lahko storila. Neutemeljen je zato očitek, da bi moral izvedenec zahtevati dodatne podatke na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 252. člena ZPP. Nenazadnje je tožena stranka že ob prejemu izvedenskega mnenja leta 2018 lahko ugotovila, kakšne metode je izvedenec uporabil pri izdelavi mnenja ter s katerimi dokumenti in podatki za izdelavo izvida in mnenja je razpolagal. Ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla nobenih konkretnih očitkov v zvezi z ugotovitvami izvedenca, čeprav ji je bila izvedensko mnenje poslano v pripombe, tudi z uveljavljanjem procesne kršitve ne more uspeti.

13Nadalje pa sodišče prve stopnje tudi ni preslišalo ugovora tožene stranke v zvezi z ocenitvijo vrednosti finančne naložbe v družbo A. d. d., pri kateri je izvedenec upošteval diskonta za pomanjkanje obvladovanja in likvidnosti. Kot je logično in prepričljivo pojasnil izvedenec je potrebno vrednost finančne naložbe v družbo A. d. d. oceniti glede na namen in na datum ocenjevanja. Vrednost naložbe se zato ocenjuje z vidika ocenjevane družbe (S.), ne pa z vidika drugih potencialnih akterjev. Ta naložba predstavlja lastniški delež v višini 13,3620 %, zato gre za manjšinsko in neobvladujočo naložbo. Presoje sodišča prve stopnje, ki je sprejelo stališče izvedenca, pritožba s trditvijo o posredni ekonomski lasti ter o „realističnem“ scenariju prodaje zato ne more uspešno izpodbiti.

14Kot je bilo že navedeno je izvedenec ugotavljal oceno tržne vrednosti poslovnega deleža v družbi S. na dan 13. 7. 2012. Prejeta posojila družbe M. d. d. je upošteval po njihovi nominalni vrednosti, saj je M. terjatve v višini 4 milijone EUR šele nekaj mesecev kasneje odpisala kot neizterljive. To je navajala tožeča stranka v tožbi. S temi trditvami je tožnica podkrepila svoj očitek, da je bila sklenjena Pogodba SV 660/12 v nasprotju z ekonomsko logiko, saj bi skrben poslovodja najprej poskrbel za izterjavo zapadlih terjatev in ne bi prevzemal dodatnih obveznosti v zvezi z nakupom deleža v taki družbi. Tožena stranka je na navedbe tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje odgovorila samo to, da je družba M. z odpisom teh terjatev drastično izboljšala kapital družbe S. Na utemeljen očitek tožeče stranke, da dejanja ekonomsko in logično ni mogoče razložiti, torej tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala prepričljivega odgovora, zato se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na to, da se do „njene“ navedbe sodišče ni opredelilo. Ničesar pa ni navedla v zvezi s pravno podlago dolga oziroma v zvezi z razlogi kasnejšega odpisa terjatev, zato tudi s pavšalnimi očitki izvedencu, da navedenega ni preveril, ne more uspeti.

15Po presoji pritožbenega sodišča so bili prav vsi ugovori tožene stranke skrbno obravnavani pred sodiščem prve stopnje ter so bili v obrazložitvi izpodbijane odločbe prepričljivo in logično zavrnjeni. Pritožbeni očitek, da sodišče izvedenskega mnenja ni preizkusilo ter se do konkretnih ugovorov tožene stranke ni opredelilo, je neutemeljen, saj nobena pripomba tožene stranke ni bila preslišana. Uveljavljeni pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen. Tožena stranka se po navedenem ne strinja s stališči izvedenca, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Vendar pa, ker njeni pomisleki po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni, tudi očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni podan.

16Sodišče prve stopnje je ugotovitev o navidezni pogodbi ter pravem namenu pogodbenih strank oprlo na več pravno relevantnih dejstev. Poleg ugotovitve, da je bila tržna vrednost predmeta pogodbe SV 660/12 na dan njene sklenitve enaka 0 EUR, je sodišče ugotovilo tudi, da do prenosa lastninske pravice na 50 % poslovnem deležu tožene stranke v družbi S., ki je bil predmet pogodbe, vse do konca glavne obravnave v tem postopku ni prišlo. Tudi iz dejstva, da je tožena stranka v sodnem registru še vedno vpisana kot imetnica oziroma lastnica tega poslovnega deleža, je sodišče sklepalo na to, da dejansko ta poslovni delež za M. in celotno skupino ni imel nobene vrednosti.

17Tožena stranka v pritožbi opozarja na 7. člen Pogodbe SV 660/12, ki odlaga preknjižbo do plačila kupnine, kar pa, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, zgolj potrjuje prepričanje, da motiv prodaje ni bil v dejanskem nakupu poslovnega deleža. Ob ugotovitvah, da je bil dogovorjen kratek rok (8 dni) plačila sorazmerno visoke kupnine (900.000,00 EUR), da je imel kupec L. v času sklenitve Pogodbe SV 660/12 blokirane račune, M. pa je bila insolventna, da je bil zakoniti zastopnik vseh treh družb (kupca L., poroka M. ter družbe, katere delež se je prodajal, S.), ista oseba (M. M.), ki mu je bilo torej finančno stanje vseh treh družb znano, je sodišče prve stopnje logično sklepalo, da so vse pogodbene stranke vedele, da kupnina ne bo plačana niti s strani kupca L. niti s strani M. kot solidarnega poroka.

18Dodatno je sodišče prve stopnje presojo podkrepilo z ugotovitvijo, da L. v poslovni dokumentaciji ni imel niti Pogodbe SV 660/12 niti kakršnekoli druge dokumentacije, s katero bi se izkazoval razlog za sklenitev pogodbe, predvideno finančno konstrukcijo tega posla oziroma da bi bil poslovni dogodek sploh vknjižen v njene poslovne knjige. Zakonsko določena obveznost poslovodstva je pravilno vodenje poslovnih knjig (prvi odstavek 54. člena ZGD-1). Družba mora določen čas hraniti tudi knjigovodske listine (šesti odstavek 54. člena ZGD-1). V konkretnem primeru je stečajni upravitelj kupca L. šele po pregledu prijav terjatev ugotovil, da naj bi bil ta pravni posel sploh sklenjen. Navedeno izhaja iz otvoritvenega poročila stečajnega upravitelja L. z dne 3. 11. 2014, po katerem nekdanji direktor družbe, kljub pozivom stečajnega upravitelja, še ni predložil dokumentacije v zvezi z nakupom poslovnega deleža. Enako izhaja tudi iz rednega poročila stečajnega upravitelja z dne 30. 4. 2015. Pritožbena navedba ta očitek minimizira, saj navaja, da stečajni upravitelj po 3 letih v dokumentaciji pač ni takoj našel Pogodbe SV 660/12, ki jo je lahko imel pri sebi g. M., dobiti pa bi jo bilo mogoče tudi od notarja. Vendar pa s tem neupravičeno zmanjšuje pomen poslovne dokumentacije družbe.

19Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo tudi, da je šlo za neodplačno poroštvo M. Pritožbene navedbe tožene stranke o pomembnosti nakupa poslovnega deleža v S. z vidika posrednega lastništva te družbe oziroma kot naložba v L. ne prepričajo, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delež brez tržne vrednosti. Prav tako je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pomembnost nakupa poslovnega deleža v S. presodilo tudi z vidika lastništva znotraj skupine in ugotovilo, da do prevlade v družbi Š. z nakupom ni moglo priti, saj bi M. (tudi če bi ga kupila sama, pa ga ni) z nakupom v P. dosegla komaj 7,78% delež. Sodišče prve stopnje se je do navedb v tej smeri izčrpno in prepričljivo opredelilo, pritožbene navedbe tožene stranke o povečanju premoženja M. pa ostanejo na pavšalni ravni.

20Značilnost neodplačnega razpolaganja z dolžnikovim premoženjem ima tudi pravni posel, s katerim dolžnik prevzame odgovornost za tujo obveznost (na primer poroštvo). Takšna dejanja so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen subjektivni pogoj izpodbojnosti, ki je določen v 2. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Že zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da za insolventnost M. v času sklepanja prodajne pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti.

21Po tretjem odstavku 272. člena ZFPPIPP tudi velja, da je subjektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (tretji odstavek 272. člena ZFPPIPP). V konkretnem primeru je bilo izpodbojno pravno dejanje, to je sklenitev kupoprodajne pogodbe, opravljeno po uvedbi stečajnega postopka, zato bi bil subjektivni pogoj izpodbojnosti izkazan tudi na podlagi te določbe. Domneva, da je oseba vedela, da je dolžnik insolventen, je sicer izpodbojna, vendar pa mora dejstvo, da tega kljub vsemu ni vedela niti ni mogla vedeti, dokazati oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno. Glede na vrednost tega posla ter glede na druge, številne, že navedene posebne okoliščine tega posla, so trditve tožene stranke v tej smeri preskromne. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je bilo na toženi stranki, ki pa mu ta, s sklicevanjem na obvestilo M. Ljubljanski borzi dne 22. 8. 2012, ni zadostila.

22Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih ter je sposobna preizkusa, tako da očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje pa tudi ugovorov tožene stranke ni preslišalo, zato tudi očitana procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

O pritožbi tožeče stranke

23Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na terjatve po petih sklepih o izvršbi, izdanih pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v času od 1. 8. 2012 do 5. 10. 2012, v skupnem znesku 224.688,30 EUR ter na ločitveno pravico za zavarovanje teh terjatev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da te terjatve temeljijo na veljavno sklenjenih posojilnih pogodbah in poroštvenih izjavah med toženo stranko (kot posojilodajalcem), družbo S. (kot posojilojemalcem) in družbo M. (kot porokom). Gre za obstoječe terjatve, ki niso nične niti izpodbojne. Sodišče prve stopnje je zato sklenilo, da stečajnemu dolžniku M. ni mogoče očitati opustitve vložitve ugovorov v izvršilnih postopkih, ki so potekali za izterjavo teh terjatev.

24Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (2. alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Za izpodbojno pravno dejanje velja tudi opustitev pravnega dejanja, zaradi katere je stečajni dolžnik izgubil premoženjsko pravico ali je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost (tretji odstavek 271. člena ZFPPIPP).

25Zakonodajalec je postavil dodatni pogoj za to, da je izpodbojna tudi opustitev pravnega dejanja po prvem odstavku 271. člena ZFPPIPP (zmanjšanje čiste vrednosti premoženja) ali po drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP (pridobitev ugodnejših pogojev za plačilo). Za uspešno izpodbijanje mora stranka, ki uveljavlja izpodbojni zahtevek, izkazati tudi posledico, ki je v izgubi premoženjske pravice oziroma nastanku premoženjske obveznosti (tretji odstavek 271. člena ZFPPIPP). Taki razlagi zakonskega besedilu je sledila tudi sodna praksa. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzeto stališče, da so lahko predmet izpodbijanja tudi opustitve procesnih dejanj (II Ips 282/2014, III Ips 8/2009, III Ips 5/2005). Prav tako pa iz odločb Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik v tožbi, s katero izpodbija opustitev procesnega dejanja, s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi se stečajni dolžnik z opravo tega dejanja izognil določeni materialni obveznosti oziroma bi lahko pridobil kakšno materialno korist (II Ips 8/2009) oziroma da bi bilo izpodbijanje opustitve procesnega dejanja uspešno le, če bi bil dolžnik zaradi tega obsojen na izpolnitev neke obveznosti ali je izgubil neko pravico, čeprav takšna posledica po rednem teku stvari ni bila nujna (III Ips/2005). Slednjega pa tožeča stranka ni niti zatrjevala.

26Tožeča stranka v pritožbi pojasnjuje, da bi bilo treba ločeno obravnavati dva očitka: 1. očitek izpodbojnosti, če je stečajni dolžnik opustil opravo procesnega dejanja, ki je zanj pomenila nastanek neke obveznosti ali izgubo pravice, čeprav taka posledica po rednem teku postopka ni bila nujna in 2. očitek izpodbojnosti, če so v ozadju opuščenega procesnega dejanja skriva namen stečajnega dolžnika nakloniti ugodnost upniku, ki mu jo s pravnim poslom tedaj ni smel nakloniti, zaradi česar sta upnik in stečajni dolžnik dogovorno tak posel izpeljala preko sodišča.

27Po presoji pritožbenega sodišča za stališče, kot ga ponuja tožeča stranka, v določbah ZFPPIPP ni podlage. Kot izhaja iz že navedenega, je dodatni zakonski pogoj iz tretjega odstavka 271. člena ZFPPIPP, ki velja za primer očitane opustitve pravnih dejanj, predpisan v obeh primerih, torej, ko je posledica izpodbojnega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika (po prvi alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFFPPIPP), bodisi da gre za primer neenake obravnave upnikov (po drugi alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFFPPIPP). Izjemo od tega pravila bi lahko določal le zakon, ki pa takšnega pravila ne vsebuje (več).³

28Tožeča stranka ni zatrjevala dejanske podlage, iz katere bi izhajalo, da je dolžnik izgubil pravico ali bi mu nastala premoženjska obveznost zaradi opustitve procesnega dejanja. V konkretnem primeru je bilo namreč ugotovljeno, da je bila premoženjska obveznost stečajnega dolžnika posledica veljavno sklenjenih pravnih poslov. Tožbeni zahtevek je bil v tem delu nesklepčen ter zato po materialnem pravu neutemeljen. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, ki je sklenilo, da stečajnemu dolžniku ni mogoče očitati opustitev ugovorov, saj gre za obstoječe terjatve, je zato zadostna. Očitka bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS pa nista utemeljena.

29Pritožnica nadalje navaja, da sta v konkretnem primeru stečajni dolžnik in tožena stranka institut izvršbe in opustitve ugovora dogovorno zlorabila z namenom, da bi toženki kot ločitvenemu upniku zagotovila ugodnejši položaj v stečaju M. V konkretnem primeru je tožeča stranka uveljavljala očitek zlorabe instituta izvršbe iz razloga, ker dolžnik ni vložil ugovora zoper sklep o izvršbi, čeprav je hkrati sama navaja, da po njenem vedenju stečajni dolžnik ni imel pravno utemeljenega ugovora. Namen vložitve ugovora zoper sklep o izvrši bi bil torej samo v zavlačevanju postopka. Zlorabo procesnih pravic predstavlja pa prav vlaganje pravnih sredstev brez kakršnih koli utemeljenih razlogov oziroma z namenom škodovati drugi stranki, zato sodišče takemu razzlogovanju ne more slediti.

30Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi sicer nosi upnik, ki uveljavlja izpodbojni zahtevek, trditveno in dokazno breme za dokazovanje objektivnega pogoja izpodbojnosti. Sklicanje na izpodbojne zahteve iz 272. člena ZFPPIPP ne pride v poštev, saj te veljajo zgolj za pravna dejanja stečajnega dolžnika, ne pa za opustitve pravnih dejanj po tretjem odstavku 271. člena ZFPPIPP.

31Tožeča stranka je v tožbi navedla, da so terjatve po petih sklepih o izvršbi neobstoječe (fiktivne) ter pozvala toženo stranko na predložitev ustreznih dokazil. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla pravno podlago teh terjatev ter predložila ustrezna dokazila, na njene navedbe pa tožeča stranka ni odgovorila. Iz prve pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 30. 11. 2017 je razvidno, da se njene navedbe nanašajo zgolj na sklenjeni pravni posel SV 660/12, v zvezi s čimer je tožeča stranka podala dokazni predlog s poizvedbo pri Okrajnem sodišču v Ljubljani glede izvršilnih zadev, vodenih proti družbi M. d. d. v letu 2012, s pridobitvijo le-teh ter vpogledom v vročilnice, morebitne ugovore ter druga pravna sredstva.

32Iz navedenega izhaja, da je neutemeljen tudi očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo tega dokaza, saj tožeča stranka tega dokaznega predloga ni podala v zvezi s terjatvami na podlagi posojilnih pogodb. Očitek sodišču prve stopnje, da dokazov ni izvedlo in ni obrazložilo, zakaj jih ni izvedlo, je torej tudi iz navedenega razloga neutemeljen. Tožeča stranka zato tudi z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more uspeti, prav tako pa ni podana kršitev 22. člena Ustave RS.

33Nenazadnje pa tudi ni mogoče spregledati, da v tej smeri tožeča stranka ni podala niti zadostne trditvene podlage, saj je navajala zgolj to, da je M. vsem ostalim sklepom o izvršbi ugovarjala. V primeru, ko tožeča stranka svoje pomanjkljive trditvene podlage kljub opozorilom tožene stranke ne dopolni ustrezno, le-tega sodišče ne more nadomestiti z izvajanjem dokaznega postopka. Sodišče, ki bi pribavljalo izvršilne spise in samo raziskovalo ter ugotavljalo, katera dejstva bi utegnila biti relevantna za odločitev v sporu, bi s tem prevzelo vlogo stranke. Tožeča stranka pa tudi zahtevi za konkretizacijo predlaganih dokazov ni zadostila, čeprav bi kot stečajni upnik nenazadnje imela pravico do vpogleda v prijave terjatev drugih upnikov.

34Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (355. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

35O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP ter ob upoštevanju veljavne odvetniške tarife. Vrednost spornega predmeta je bila pred sodiščem prve stopnje ocenjena na 200.001,00 EUR. Kot je pravdnih stroških odločilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka v pravdi uspela z 80 % zahtevka, 20 % pa je bil uspeh tožene stranke. V pritožbenem postopku je zato vrednost spornega predmeta, ki ga tožeča izpodbija s pritožbo 40.000,20 EUR, vrednost spornega predmeta, ki ga s pritožbo izpodbija tožena stranka pa 160.000,80 EUR.

36Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato nosita vsaka svoje pritožbene stroške. Dolžni pa sta nasprotni stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo, odmerjene od vrednosti spornega predmeta, ki ga nasprotna stranka s pritožbo izpodbija. Sodišče je toženi stranki priznalo 1000 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tarifne št. 21 OT), materialne stroške 20 točk (11. člen OT) ter 22 % DDV, kar znaša 746,64 EUR. Sodišče je tožeči stranki priznalo 1750 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tarifne št. 21 OT), materialne stroške 27,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.301,13 EUR. Po medsebojnem pobotu tako priznanih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 554,49 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ V okvir finančnih naložb S. je spadala tudi naložba v delnice družbe P. d.d. (1,4565-odstotni delež v lastniškem kapitalu te družbe), katere premoženje je obsegalo tudi 21,05-odstotni delež v lastniškem kapitalu družbe Š. d.o.o.
² Glede na oceno C. C., bi proporcionalno znašala tržna vrednost 21.05- odstotnega deleža družbe A. 22.821.672 EUR. Indikacija ocene tržne vrednosti poslovnega deleža, ki ga predstavljajo 802 delnice (1,4565- odstotni delež) v družbi P. bi zato znašala 175.600 EUR. Vendar pa je indikacija računske simulacije tržne vrednosti 50-odstotnega deleža v lastniškem kapitala v S., zaradi obsega obveznosti te družbe, še vedno enaka 0 EUR.
³ Takšno situacijo je urejal 280. člen ZFPPIPP (Ur. l. RS št. 126/2007), ki je v prvem odstavku tega člena določal, da z začetkom stečajnega postopka preneha ločitvena pravica, ki je bila pridobljena v izvršilnem postopku, začetem na podlagi sodne odločbe ali odločbe drugega državnega organa, v obdobju od zadnjih dveh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka. Ker pa je bila ta določba z novelo ZFPPIPP-C iz drugih razlogov črtana, nanjo odločbe v tem sporu ni mogoče opreti.