55. člen ZGD-1

Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi protipravnih dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. Ob upoštevanju omejitev odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP bo v večini položajev zadoščal dokaz, da je skupni znesek domnevane škode najmanj enak znesku teh omejitev.

Od povprečnega človeka, ki kandidira oz. se prijavi na razpis na delovno mesto poslovodje družbe, se pričakuje, da delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ne odpove, preden z družbo kot novim delodajalcem ne sklene pogodbe o zaposlitvi ali druge pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje.

Sodišče prve stopnje izpodbijanega sklepa tudi ni objavilo na spletnih straneh AJPES niti ni na spletnih straneh AJPES objavilo predloga za začetek postopka prisilne poravnave, kot bi to moralo storiti po prvem odstavku 148. člena ZFPPIPP. Objava navedenega predloga je namreč pomembna zlasti zaradi uveljavljanja pravic upnikov in drugih udeležencev postopka zaradi insolventnosti v tem postopku.

Dolžnik zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni opravičil, saj postopka poenostavljene prisilne poravnave, s katerim je to zahtevo utemeljeval, nad njim ni dopustno voditi. Ker je bil njegov predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zavržen, pa se tudi šteje, kot da ni bil vložen.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je sodišče druge stopnje z odločitvijo, da družba A. d. d. - v stečaju izpolnjuje kriterije za veliko družbo, ker je štelo, da določba četrte alineje osmega odstavka 55. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki določa, da se za namen 8. poglavja ZGD-1, ki je naslovljeno kot "POSLOVNE KNJIGE IN LETNO POROČILO" za veliko družbo v vsakem primeru šteje družba, ki mora pripraviti konsolidirano letno poročilo, izniči posamezne kriterije za razvrstitev družb na mikro, majhne, srednje in velike iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 55. člena ZGD-1 in jo je tako treba vedno uporabiti pri presoji, za kako veliko družbo gre, prekršilo določbo 44. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v zvezi s 55. členom ZGD-1 ter 22. člen Ustave Republike Slovenije? - Ali je sodišče druge stopnje kršilo določila 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pravico tožene stranke do obravnavanja pred sodiščem iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, pravico tožene stranke do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, pravico tožene stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave

Kadar se zahteva izkušnje pri organiziranju in vodenju zgolj teoretično znanje ne zadošča. Namen takšnega pogoja je, da za tako odgovorno mesto kot je generalni direktor toženke, ki je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, gre za veliko organizacijo z več enotami in velikim številom zaposlenih (približno 2.250 oseb), lahko kandidirajo le osebe, ki že imajo ustrezne izkušnje z vodenjem in organizacijo večjih organizacij. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je A. A. kot direktor dveh enoosebnih družb in kot član ter predsednik nadzornega sveta pridobil izkušnje z organiziranjem in vodenjem večjih organizacijskih sistemov.

Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.

Upoštevaje dejstvo, da je imel tožnik (skupaj s povezanim podjetjem) v letu 2019 nesporno zaposlenih 429 oseb in ob upoštevanju navedene pravne podlage, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev toženke o zavrnitvi tožnikovih predmetnih vlog, saj ni izpolnjeval vseh pogojev Javnega razpisa. Ni namreč imel statusa mikro, malega ali srednje velikega podjetja, kot ga opredeljuje Javni razpis, saj je njegovo število zaposlenih v letu 2019 presegalo število 250 oseb. 55. člen ZGD-1 izrecno določa, da se razvrščanje družb na mikro, majhne, srednje in velike opravi (zgolj) za potrebe tega zakona, natančneje zaradi uporabe pravil poglavja o poslovnih knjigah in letnem poročilu.

Tožnik ne more uspeti z argumentom, da bi morala tudi toženka pri določitvi kriterijev razvrstitve podjetij po velikosti uporabiti ravno merila, ki jih v 55. členu določa ZGD-1.

Sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da vsota terjatev upnikov predlagateljev upniške ponovne prisilne poravnave dosega 50 odstotkov vsote vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev v postopku prejšnje pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Ni pojasnjeno, kakšno je razmerje med terjatvami upnikov predlagateljev ponovne prisilne poravnave v razmerju vseh preizkušenih ter priznanih in verjetno izkazanih terjatev po sklepu o preizkusu terjatev. Pritožnikova terjatev je bila v postopku prisilne poravnave priznana.

Glede na trenutno veljavno sodno prakso, da se določilo prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP uporablja tudi takrat, kadar se v konkurenci srečata stečajni postopek in postopek poenostavljene prisilne poravnave, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v zatečeni situaciji na dan 26. 11. 2018 izdalo izpodbijani sklep (o prekinitvi odločanja o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom). V pritožbi je upnik opozarjal na zlorabo, saj je zatrjeval in dokazoval, da se dolžnik uvršča med majhne družbe in poudarjal, da zato nad dolžnikom ni dovoljeno izvesti poenostavljene prisilne poravnave. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo možnost dolžničinega uspeha s pritožbo v zadevi St 000/2018. Dolžnica v postopku St 000/2018 s pritožbo proti sklepu o zavrženju predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ne bi mogla uspeti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo.

Dolžnik ni dopolnil zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, zaradi česar velja neizpodbojna domneva po določilu petega odstavka 236. člena ZFPPIPP, da je dolžnik insolventen in je tako podan razlog za začetek stečajnega postopka. V tem primeru sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka zunaj naroka in ne da bi izvajalo dokaze o tem, ali je dolžnik insolventen in ali je bil upnik procesno legitimiran vložiti predlog. Končno je insolventnost dolžnika predpogoj za začetek obeh postopkov zaradi insolventnosti, tako stečajnega kot postopka prisilne poravnave, ki ga predlaga pritožnik. Ker se dolžnik glede na svojo velikost razvršča med mikro družbe, upnik nad dolžnikom ne more predlagati postopka upniške prisilne poravnave po določbi 221.j člena ZFPPIPP, ker je ta predvidena le za majhne, srednje in velike družbe. Upniški predlog za začetek postopka (redne) prisilne poravnave nad mikro družbo je neodpravljivo nesklepčen, saj iz njegovega predloga ne izhaja zahtevana pravna posledica, nesklepčnosti pa ni mogoče odpraviti niti z dopolnitvijo predloga. V takem primeru sodišče predloga ne da v popravo, ampak ga zavrže.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da izkazuje dolžnik po bilanci stanja in izkazu poslovnega izida čiste dohodke od prodaje v višini 1.566.316,00 EUR, vrednost aktive na dan 31. 12. 2015 znaša 864.068,00 EUR, v letu 2015 pa je bilo pri njem povprečno število delavcev 21,96. Ker je po drugem odstavku 55. člena ZGD-1 mikro družba tista družba, ki izpolnjuje vsaj dve od naslednjih meril: da povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega 10, da čisti prihodki od prodaje ne presegajo 700.000,00 EUR in da vrednost aktive ne presega 350.000,00 EUR, je ugotovilo, da dolžnik ne izpolnjuje nobenega od meril iz drugega odstavka 55. člena ZGD-1 za njegovo umestitev v mikro družbo.

Sklep o začetku postopka zaradi insolventnosti je meritoren sklep, zato je treba v pritožbenem postopku v celoti upoštevati načelo kontradiktornosti, iz katerega izhaja tudi pravica do odgovora na pritožbo. Nastop pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave nima nobenega vpliva na čas uvedbe postopka, oz. povedano drugače, dejstvo, da pravne posledice uvedbe postopka prisilne poravnave nastopijo dan kasneje, ne pomeni, da se šteje, da je bil postopek uveden naslednji dan po vložitvi predloga. Ker sta pritožnika navedla dovolj konkretnih dejstev, ki vzbujajo sum v verodostojnost terjatve največjega dolžnikovega upnika, ki bi sam lahko izglasoval poenostavljeno prisilno poravnavo; ker dolžnik v odgovoru na pritožbo teh sumov ni niti zanikal in se je skliceval le na zakon, ki sodišču ne dopušča preverjati terjatev, kar je očitno (vendar zmotno) razumel kot svojo pravico, da mu zakon pač omogoča "prijavljati" kakršnekoli, tudi fiktivne terjatve; ker v obravnavanem primeru tudi druga varovalka iz 2. točke tretjega odstavka 221.e člena ZFPPIPP objektivno ne nudi zadovoljivega varstva pred morebitno zlorabo, je sodišče dolžno preizkusiti okoliščine tudi v smeri zat

Postopek poenostavljene prisilne poravnave je poseben postopek, ki ga je dopustno voditi le nad določenimi osebami, v konkretnem primeru nad gospodarsko družbo, ki se po drugem odstavku 55. člena ZGD-1 razvršča med mikro družbe (1. točka 221.a člena ZFPPIPP). To je torej ena od procesnih predpostavk za vodenje tega postopka, zato je potrebno, da predlagatelj (posebno) procesno predpostavko utemelji, sodišče pa presoja.

Drugi toženec je solidarno odškodninsko zavezan z ozirom, da je do nedovoljenega razpolaganja s sredstvi rezervnega sklada prišlo v času, ko je bil družbenik izbrisane družbe in v tej opravljal direktorsko funkcijo. Solidarno odškodninsko odgovornost prve toženke pa utemeljuje že dejstvo, da je terjatev tožečih strank za povračilo sredstev rezervnega sklada ob izbrisu družbe iz sodnega registra, ko je bila njen družbenik in direktor, ostala neporavnana.

Določilo 221v. člena ZFPPIPP je umeščeno v oddelek ZFPPIPP 4.8 – Posebna pravila za prisilno poravnavo nad srednjo ali veliko družbo. Pravila, ki urejajo postopek poenostavljene prisilne poravnave so urejena v oddelku 4.7. ZFPPIPP in v 221a. členu ZFPPIPP je določeno, da je postopek poenostavljene prisilne poravnave dovoljeno voditi nad mikro in majhno družbo (kar je pritožnik) ter nad podjetnikom posameznikom. V 221b. členu ZFPPIPP so tudi določena pravila, ki se v postopku poenostavljene prisilne poravnave uporabljajo iz splošnih določb o prisilni poravnavi. Med njimi ni določbe 221v. člena ZFPPIPP, kar je tudi sistemsko logično, saj pravila od 221h. do 221z. člena ZFPPIPP veljajo le za prisilno poravnavo nad srednjo ali veliko družbo, kar pa pritožnik ni.

Izpodbijani sklep nima razlogov o tem, ali se dolžnik razvršča med majhne družbe v smislu tretjega odstavka 55. člena ZGD-1, katera merila je sodišče pri tej presoji upoštevalo ter ali je dolžnik dolžan pripraviti konsolidirano letno poročilo.

Namen postopka poenostavljene prisilne poravnave je omogočiti majhnim podjetjem, da bi se prestrukturirala brez velikih stroškov, ki jih ne zmorejo, pri čemer v zvezi z rednim poslovanjem niso dolžna sestavljati konsolidiranih letnih poročil, kar hkrati pomeni, da bi jih prvič morala sestaviti ravno za namen postopka prisilne poravnave, kar je povezano z visokimi stroški, in že zato ni razlogov za olajšanje postopka prisilne poravnave. Pri določitvi kriterijev za velikost družbe je treba upoštevati tudi določila 8. odstavka 55. člena ZGD-1, ki "izničijo" kriterije iz 2., 3. ali 4. odstavka 55. člena ZGD-1, med drugim tudi v primeru, ko gre za nadrejeno družbo. Taka družba ne more predstavljati mikro ali majhne družbe.