VSM Sodba IV Kp 55509/2017

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. V. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 144,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo I K 55509/2017 z dne 4. 3. 2020 spoznalo obdolženega A. V. za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v skupni višini 241,59 EUR.

2Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je v nadaljevanju pritožbe ne konkretizirajo, pri tem pa ne navedejo niti, v kateri smeri bi naj prvostopenjsko sodišče kršilo zakon ter za katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP bi naj pri tem šlo, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine njihovih pritožbenih navedb. Da bi sodišče prve stopnje zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

5Zagovorniki z navedbami, da CMR listine ni mogoče šteti kot poslovne listine v smislu 235. člena KZ-1, smiselno uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Navajajo, da Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in Slovenski računovodski standardi SRS 22, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe, ne določajo obveznosti vodenja ali izpolnjevanja CMR listin. Prav tako pa sporne listine niso pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi osebami, saj družbe K. d.o.o. in S. R. Kft. ter J. d.o.o. niso bile v sporu glede morebitnega prevzema in dobave blaga, plačila blaga ali česarkoli drugega v zvezi z blagom, ki je bilo predmet nakupa oziroma dobave.

6Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki so tudi ustrezno konkretizirani. Obdolžencu se očita, da je omogočil sestavo poslovne knjige, ki jo je moral voditi po zakonu in je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami ter tudi kot podlaga za davčni nadzor, z lažno vsebino, s tem, da je v času od 27. 1. 2015 do konca meseca marca 2015 v kraju K., kot direktor gospodarske družbe K. d.o.o. kot davčne zavezanke za davek na dodano vrednost, zavezane med drugim tudi za vodenje knjige prejetih in izdanih računov na podlagi prvega odstavka 54. člena ZGD-1 ter v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi SRS 22, pomembne za zagotovitev podatkov o prejetih in izdanih računih in s tem o opravljenem obsegu obdavčljivih transakcij z drugimi fizičnimi in pravnimi osebami in kot take tudi podlage za davčni nadzor, računovodskemu servisu V. M. s.p. predložil v knjiženje v izreku izpodbijane sodbe navedene lažne račune, prejete s strani dobavitelja S. R. Kft., M., skupaj z lažnimi CMR listinami – mednarodne tovorne listine, ter v izreku izpodbijane sodbe navedene lažne račune, izdane kupcu J. d.o.o., H., skupaj z lažnimi CMR listinami – mednarodne tovorne listine, vsi navedeni prejeti in izdani računi ter CMR listine pa so bili lažni, saj promet blaga po teh računih ni bil nikoli opravljen, s tem omogočil, da je bila po opravljeni vknjižbi navedenih računov v knjigo prejetih in izdanih računov sestavljena omenjena poslovna knjiga z lažno vsebino.

7Izvršitveno ravnanje, ki se očita obdolžencu, je omogočanje sestave lažne poslovne knjige, in sicer knjige prejetih in izdanih računov. Ta sestoji iz prejetih in izdanih računov, katerih priloga so bile v konkretnem primeru mednarodne tovorne listine (CMR listine). Družba K. d.o.o. je bila takšno knjigo dolžna voditi na podlagi prvega odstavka 54. člena ZGD-1 in Slovenskih računovodskih standardov SRS 22 (2012), kar je podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točkah 4 in 6 razlogov izpodbijane sodbe, ki je uporabljene določbe tudi natančno citiralo. Gre za pomožno poslovno knjigo, za vodenje katere je bila družba zavezana po zakonu, prav tako je pomembna v gospodarskem poslovanju, saj prejeti in izdani računi izkazujejo poslovne dogodke in stanja, ki so za poslovni subjekt pomembni tako v poslovnem prometu z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami kot tudi pri odločanju v postopku davčnega nadzora. Vpisi v poslovne knjige morajo biti opravljeni na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin (Slovenski računovodski standard SRS 22.13), saj so poslovne knjige pomembne kot dokaz pravno pomembnih dejstev. V obravnavani zadevi je obdolženec računovodskemu servisu predložil lažne prejete in izdane račune, medtem ko so v pritožbi izpostavljene CMR listine „zgolj“ priloga navedenim računom. Razen tega pa CMR listina (mednarodni tovorni list) dokazuje obstoj prevozne pogodbe, pogodbene pogoje in prevoznikov prevzem tovora, zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožnikom, da ni pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi osebami. Zgolj okoliščina, da družba K. d.o.o., katere direktor je bil obdolženec, ni bila v sporu z družbama S. R. Kft in J. d.o.o. glede prevzema in dobave blaga, pa ne pomeni da so CMR listine izgubile svojo pomembnost v gospodarskem poslovanju. Te so namreč še vedno namenjene dokazovanju poslovnega prometa z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami (konkretno z družbama S. R. Kft in J. d.o.o.), prav tako so bile podlaga za davčni nadzor. Sodišče prve stopnje pa je ob obrazloženem na straneh 11 in 12 izpodbijane sodbe tudi navedlo pravni naslov za njihovo uporabo (Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga in Sporazum o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti). Kot že rečeno, pa se obdolžencu kot direktorju gospodarske družbe očita omogočanje sestave lažne poslovne knjige (knjige prejetih in izdanih računov), medtem ko so CMR listine kot priloge prejetih in izdanih računov del te knjige. Sicer pa je iz opisa kaznivega dejanja in razlogov izpodbijane sodbe razvidna obveznost vodenja knjige prejetih in izdanih računov po zakonu oziroma iz njega izvedenega podzakonskega predpisa, zaradi česar so pritožbene navedbe v smeri napačne uporabe materialnega prava neutemeljene.

8Brez uspeha je prav tako pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

9Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora in v graji dokazne ocene, s katero se pritožniki ne strinjajo, saj menijo, da je prišlo zgolj do napake pri izpolnjevanju CMR obrazcev, medtem ko je bilo naročeno blago dejansko prevzeto in plačano ter nato dobavljeno h kupcu.

10Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo zagovoru obdolženca, ki je zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja. Oporo za svoje zaključke je imelo v številnih izvedenih dokazih, med njimi v obravnavanih prejetih in izdanih računih z mednarodnimi tovornimi listi, izpovedbah M. V., D. U., J. V., N. P., V. M. in V. F. ter v dopisu družbe R. C. L. – C. d.o.o. z dne 12. 9. 2019. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec kot direktor družbe K. d.o.o. omogočil sestavo lažne poslovne knjige ter da so prejeti in izdani računi s CMR listinami lažni, ker promet blaga po teh računih ni bil nikoli opravljen. Iz sporne listinske dokumentacije (računi, ki jih je družba K. d.o.o. prejela s strani dobavitelja S. R. Kft, in računi, ki jih je družba K. d.o.o. izdala kupcu J. d.o.o., ter mednarodne tovorne listine) izhaja, da bi naj bilo blago (čokoladni proizvodi) naloženo v B. in prepeljano v M., kjer bi naj bilo raztovorjeno na drugo vozilo in nadalje prepeljano v Z.. Da do takšne prevozne poti ni prišlo izhaja iz dopisa I. d.o.o., ki je sicer za družbo K. d.o.o. v M. skladiščilo blago, ter izpovedb tam zaposlenih prič N. P., V. M. in V. F., ki so potrdili, da družba I. d.d. PE Maribor v obravnavanem času ni opravila nobenih storitev za družbo K. d.o.o., zaradi česar je mogoče zaključiti, da predmetno blago ni prispelo v M., kar nenazadnje izhaja tudi iz obdolženčevega zagovora. Slednji je namreč povedal, da je kupec J. d.o.o. pritiskal na družbo K. d.o.o., zato je bil primoran blago peljati neposredno iz B. v Z. v R. C. (brez razkladanja v M., kot je bilo to običajno). Takšnemu zagovoru pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, saj je družba R. C. L. – C. d.o.o., ki bi naj po navedbah obdolženca skladiščila blago v Z., z dopisom sporočila, da v spornem obdobju niso transportirali, pretovorili ali skladiščili blaga za naročnika J. d.o.o., niti niso skladiščili, videli, pregledali ali prešteli blaga (čokoladni proizvodi), ki je navedeno v poročilu I.. Glede na obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe, da sta družbi S. R. Kft in J. d.o.o. zgolj napačno izpolnili CMR listine.

11Ugotovljeno dejansko stanje ne more omajati niti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da so bili vsi računi, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe, v celoti poravnani. Čeprav je bilo plačilo po predmetnih računih izvedeno z nakazili preko TRR in je bil promet z blagom sporočen statističnemu uradu I., pa je sodišče prve stopnje, upoštevaje navedeno, na straneh 10 in 11 izpodbijane sodbe tehtno pojasnilo, zakaj ni verjelo obdolžencu. Poleg že omenjenega dopisa R. C. L. d.o.o., ki dokazuje, da obdolženec blaga ni pripeljal v Z., je pravilno izpostavilo, da obdolženec niti ni vedel točnega kraja prevzema blaga na M., niti imena oseb, od katerih bi naj blago prevzel. Prav tako obramba ni predložila elektronske korespondence v zvezi z naročanjem blaga, na katero se je skliceval obdolženec v svojem zagovoru. Sodišče prve stopnje je nadalje na straneh od 11 do 13 izpodbijane sodbe natančno primerjalo prejete in izdane račune. Pri tem je pravilno ugotovilo, da v nasprotju z obdolženčevim zagovorom računi in CMR listine izkazujejo, da blago v 16-ih primerih od 31-ih ni bilo dostavljeno v Z. istega dne, ko je bilo prevzeto na M.. V nekaterih primerih bi naj po podatkih iz CMR listin družba J. d.o.o. prevzela blago še preden ga je družba K. d.o.o. prevzela od dobavitelja S. R. Kft na M., takšnih ugotovitev pa pritožba niti ne izpodbija. Ob vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo, da obdolženec tovornega vozila (kombi R. M.), ki ga je družba K. d.o.o. najela v obravnavanem času, ni uporabljal za prevoz predmetnega blaga. Pri tem je na straneh 14 in 15 izpodbijane sodbe utemeljeno izhajalo iz dejstva, da je družba K. d.o.o. imela evidentirane le stroške goriva v višini 405,90 EUR, kar ne zadošča za vse prevoze blaga po prejetih in izdanih računih, medtem ko pritožbena navedba, da je to lahko v obdolženčevo škodo zgolj s finančnega vidika, ne vzdrži kritične presoje. Prav tako je sodišče prve stopnje na strani 15 izpodbijane sodbe pravilno upoštevalo poslovanje obdolženčeve družbe z izgubo. Za odločitev v obravnavani zadevi pa ni pomembno, za kaj konkretno je obdolženec uporabljal najeti kombi, saj je bilo nedvomno ugotovljeno, da do prevoza blaga, kot ga izkazujejo prejeti in izdani računi ter mednarodni tovorni listi, ni prišlo.

12Pritožniki tudi neutemeljeno navajajo, da je očitano kaznivo dejanje konstrukt davčnih uradnikov. Sodišče prve stopnje je namreč z ugotovitvami davčno inšpekcijskega nadzora in izpovedbo finančnega inšpektorja D. U., da je s spornimi računi in CMR listinami prikazan promet bil namenjen „servisiranju“ davčnega vrtiljaka in s tem izognitvi plačilu DDV v drugi državi članici Evropske unije, „zgolj“ podkrepilo prepričanje, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje (točka 3 obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer v pritožbi problematizirana okoliščina, ali je družba S. R. Kft dobro stoječa družba z daljšo tradicijo, na izdajo obsodilne sodbe ne vpliva. Sodišče prve stopnje je v točki 10 razlogov izpodbijane sodbe pojasnilo, da so računi, prejeti s strani družbe S. R. Kft, lažni, kljub izpovedbi D. U., da za družbo S. R. Kft ni suma, da posluje nepošteno. Bistveno je namreč, da blago ni prispelo v M. (niti kasneje v Z.), kar pomeni, da navedeni računi in CMR listine ne izkazujejo pravih poslovnih dogodkov, medtem ko pritožniki izpovedbo priče D. U. ocenijo zmotno. Ugotovitve davčno inšpekcijskega nadzora, da je družba K. d.o.o. del davčnega vrtiljaka, pa ne temeljijo zgolj na okoliščini, da je družba J. d.o.o. v sistemu VIES (sistem za izmenjavo informacij o DDV) označena kot kanalsko podjetje, kot to skušajo prikazati zagovorniki. Neutemeljeni in irelevantni so tudi pritožbeni pomisleki, da finančni organ pri pristojnih organih Republike Hrvaške ni preveril, ali je blago prispelo v Z.. Navedeno je namreč preverilo sodišče prve stopnje tekom dokaznega postopka pri družbi R. C. L. d.o.o. Na ugotovljeno dejansko stanje prav tako ne vpliva okoliščina, ali je družba K. d.o.o. imela kakšne prihodke iz naslova povračila DDV, saj to ni predmet presoje obravnavanega kaznivega dejanja. Sicer pa je sodišče prve stopnje na strani 11 izpodbijane sodbe pravilno ocenilo v pritožbi izpostavljeno izpovedbo direktorja družbe S. R. Kft, B. V.. Slednji namreč ni vedel povedati o podrobnostih pri naročanju, dobavi in prevzemu blaga. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje in da je pri tem ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa (točka 12 obrazložitve prvostopenjske sodbe).

13Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

14Odločbe o kazenski sankciji zagovorniki ne grajajo. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije, to je zlasti težo storjenega kaznivega dejanja, kazensko odgovornost obdolženca in okoliščine storjenega dejanja, ob upoštevanju olajševalnih okoliščin (predhodna nekaznovanost, časovna oddaljenost dogodka in skrb za mladoletnega otroka), izreklo povsem primerno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist.

15Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornikov odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnima št. 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.