31. člen ZDDV-UPB4

Glede na vsebino spora (vrnitev davka) bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej presoditi, ali sploh gre za pravdno zadevo (1. člen ZPP) in posledično za spor, ki sodi v sodno pristojnost, na kar mora sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (prvi odstavek 18. člena ZPP), ali pa gre za upravno zadevo in upravno pristojnost. Po ustaljeni sodni praksi namreč spor za vrnitev davka ne sodi v sodno pristojnost, temveč gre za pristojnost upravnega organa.

Ker se na podlagi drugega odstavka 19. člena ZDDV šteje, da je bilo z izdajo računa blago kupcu (v Republiki Sloveniji) dobavljeno, in je s tem trenutkom nastala tudi obveznost obračuna DDV, ni več možna oprostitev DDV-ja pri izvozu blaga v smislu 1. točke 31. člena ZDDV. Revident blaga ni odpeljal izven Skupnosti v svojem imenu (kot prodajalec), ampak v imenu kupca.

Revizija je dovoljena, ker izpodbijani del dokončnega upravnega akta presega 20.000 EUR, gre pa za obveznost, izraženo v denarju. ZDDV določa obveznost obračunavanja DDV od vsakega prometa blaga in storitev, razen izjem, ki so izrecno določene. V tem primeru pa ne gre za tako izjemo, saj je revident od lastnika najel plovila in z njimi sklenil čarterske pogodbe, vendar pa ni sam izvajal prevoza potnikov ali druge komercialne oziroma ribiške ali industrijske dejavnosti, temveč je najete ladje dajal v podnajem oziroma podzakup. Zato za tako dejavnost oprostitev DDV po 31. člen ZDDV ni možna.

Revident je z lastniki plovil sklepal čarterske pogodbe ter plovila nato dajal naprej v podnajem ali zakup. Najemne pogodbe tako niso bile sklenjene z namenom opravljanja plovbne dejavnosti (kar je glavna značilnost pogodbe o pomorskem zakupu po Zakonu o pomorski in notranji plovbi – ZPNP, na katerega se revident tudi sklicuje), ampak zaradi oddaje v nadaljnji najem oziroma zakup, zaradi česar tudi po presoji Vrhovnega sodišča oprostitev plačila DDV ni možna. Stranke sicer lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep, vendar le v primeru, če je sodišče prve stopnje s tem sklepom ugotovilo ničnost izpodbijanega upravnega akta po 68. členu ZUS-1 (prvi odstavek 95 člena ZUS-1). Ker izpodbijani sklep z dne 18. 11. 2008 ni tak sklep, revizije zoper njega ni mogoče vložiti.

Revident, ki je z lastniki plovil sklepal čarterske pogodbe in nato plovila dajal v nadaljnji najem oziroma zakup, ni upravičen do oprostitve plačila DDV na podlagi 31. člena ZDDV.

Revident je z lastniki plovil sklepal čarterske pogodbe, plovila dajal naprej v najem (podnajem) ali zakup, zato oprostitev plačila DDV ni možna. Oprostitev namreč ni vezana na katerokoli gospodarsko (komercialno) dejavnost, ampak na opravljanje dejavnosti prevoza potnikov oziroma komercialno, industrijsko in ribiško dejavnost, kar mora biti razvidno iz pogodbe. Za oprostitev po teh določbah bi lahko šlo le v primeru, kadar je najemnik plovila „neposredni“ uporabnik tega plovila za plovbo na odprtem morju, ki opravlja prevoz potnikov za plačilo oziroma je najemnik ali zakupnik “neposredni“ izvajalec komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti.

Revizija se ne dovoli, če je o pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev, Vrhovno sodišče že odločalo, izpodbijana sodba pa od te odločitve ne odstopa.

Iz 1. točke 31. člena ZDDV izhaja, da je plačila DDV oproščena dobava blaga, ki ga iz Slovenije odpošlje ali odpelje v namembni kraj izven Skupnosti prodajalec ali druga oseba za njegov račun. V konkretni zadevi so bili motorni čolni prodani na ozemlju RS fizičnim osebam, ki so državljani RS, in šele potem izvoženi. Tožeča stranka je samo opravila izvoz in je ob izvozu ni bilo mogoče šteti za lastnico navedenih plovil. Ob takšnih ugotovitvah ne more uveljavljati oprostitve plačila DDV po 1. točki 31. člena ZDDV, saj je treba citirano določbo razumeti tako, da bi bila tožeča stranka oproščena plačila DDV v primeru, če bi pri izvozu nastopala kot lastnik blaga, ki se je izvozilo.

Plačila DDV je oproščen promet storitev, ki so neposredno povezane z izvozom oziroma uvozom blaga v skladu z drugim odstavkom 16. člena oziroma 1. točko prvega odstavka 32. člena ZDDV.

Davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV, sme odbiti vstopni DDV le, če je ta slednji izkazan na računih iz 34. člena ZDDV.

Da je pogodba o najemu plovila oproščena plačila DDV (na podlagi 2. odstavka 31. člena ZDDV), mora biti sklenjena z namenom (neposrednega) opravljanja plovbne dejavnosti. Oddajanje plovila v najem zaradi oddajanja in nadaljnji podnajem ni oproščeno plačila DDV.

Evidenci, ki ju je tožnik priložil in ki se sicer med seboj skladata, po presoji sodišča ne zadostujeta dokaznemu standardu prepričanja, da je tožnik res opravil določene storitve in v določenem obsegu.

Če z zakupom plovila zakupojemalec ne bo opravljal prevoza potnikov, komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti, ampak bo organiziral booking in sklenil potrebne agencijske posredniške in druge pogodbe (tudi dajanje v podnajem), potem oprostitve po tem členu ni mogoče uveljaviti. Ni odločujoče za kakšne vrste pomorski promet v smislu Pomorskega zakona oziroma Zakona o pomorski notranji plovbi gre, ampak je odločujoča vsebina sklenjenih pogodb ter ugotovitev za kakšen (z vidika davčnih predpisov) posel je šlo, upoštevajoč določbo 2. odstavka 31. člena ZDDV.

V znesek 5 mio SIT (1. odstavek 45. člena ZDDV) se vštevata samo obdavčen in oproščen promet, medtem ko se neobdavčljiv promet ne všteva v ta znesek. Če z zakupom plovila zakupojemalec ne bo opravljal prevoza potnikov, komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti, ampak bo organiziral booking in sklenil potrebne agencijske posredniške in druge pogodbe (tudi dajanje v podnajem), potem oprostitve po 31. členu ZDDV ni mogoče uveljaviti.

Da je zakup plovila plačila DDV oproščen, mora zakupnik plovilo uporabiti za prevoz potnikov, za komercialno, industrijsko in ribiško dejavnost, to pa mora biti razvidno iz pogodbe o zakupu. Tožnik pa je oddal plovila v najem zaradi oddajanja v podnajem, kar ni oproščeno plačila DDV po 2. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV, saj gre za drug pravni posel (drugačen promet), kot je zajet v tej točki.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je šteti opravljene storitve tožnika kot oproščen promet storitev po 2. točki prvega odstavka 31. člena ZDDV, po kateri je plačila DDV oproščen promet storitev, vključno prevoznih in drugih postranskih storitev, ki je neposredno povezan z izvozom. Za davčno oprostitev je treba izkazati, da so bile storitve opravljene v zvezi z odpremo blaga neposredno v izvoz, torej da so bile npr. storitve nakladanja, prekladanja na drugo prevozno sredstvo ipd. opravljene s konkretnim blagom, ki je bilo nato konkretno tudi izvoženo.

Storitve, za katere velja, da so opravljene (oziroma obdavčene) tam, kjer ima naročnik storitve sedež, so taksativno naštete v 3. odstavku 17. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur.l. SRS, št. 89/98).

Glede na to, da tožnik zatrjuje, da je blago izvoženo iz območja RS, je tudi po mnenju sodišča možno izvoz dokazovati le z relevantnimi dokazili po carinski zakonodaji in je stališče tožnika, da lahko tudi na drug način dokaže, da je blago izvoženo, napačno. V zadevi ni sporno, da je bila izvozna carinska deklaracija po uradni dolžnosti umaknjena na podlagi 3. odstavka 51. člena CZ in 137. člena UICZ, saj mora blago, ki je deklarirano za izvozni carinski postopek, zapustiti carinsko območje RS. Ob takem stanju stvari, ko torej ni izkazano, da gre za izvoz, pa tožnik tudi nima pravne podlage za oprostitev DDV po 31. členu ZDDV.

Tudi po presoji sodišča sporna računa št. 17/2000 in 18/2000 z dne 30. 9. 2000 izkazujeta, da gre za najem plovila in ne za plačilo opravljanja storitve prevoza, zato tudi po mnenju sodišča ne gre za oproščen promet po 31. členu ZDDV. To, kar pa tožnik v tožbi zatrjuje, da gre v tem primeru za najem po 3. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV, pa tožnik tudi ni izkazal, saj se navedena določba ZDDV nanaša na najem letal, ki jih uporabljajo letalske družbe za polete na mednarodnih zračnih linijah za plačilo, kar pomeni, da je v tem primeru treba izkazati, da se opravi najem za polete na rednih mednarodnih zračnih linijah, česar pa tožnik niti ne izkazuje. Iz upravnih spisov pa izhaja, da je letalo letelo v Centralno Afriški Republiki, ne pa na mednarodnih zračnih linijah.

V primerih oprostitve plačila DDV po 2. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV gre za zakup in najem pomorskih plovil iz podtočke a), torej plovil za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoz potnikov za plačilo oziroma ki so namenjena za opravljanje komercialne, industrijske in ribiške dejavnosti, torej gre zakup in najem pomorskih plovil z namenom opravljati prevozno storitev (za plovbo na odprtem morju), ne pa za dajanje v nadaljnji najem. Iz upravnih spisov pa je razvidno, da je tožnik oddal jadrnico v najem zaradi oddajanja v podnajem, kar ni oproščeno plačila DDV po 2. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV, saj gre za drug pravni posel (drugačen promet), kot je zajet v 2. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV. Tudi po presoji sodišča ne gre v obravnavanem primeru sklenjeno pogodbo obravnavati po ZPNP s predmetom prevozne storitve, temveč kot najem, ki ima namen nadaljnjega dajanja v najem oziroma zakup, kar pa ni oproščeno plačila DDV po navedenem členu.