45. člen ZDDV-UPB4

V obravnavanem primeru je med strankama sporna naknadna odmera DDV za avgust in september 2004 ter uporaba splošne 20% davčne stopnje. Tožnik je s tem, ko je njegov promet presegel mejni znesek, postal zavezanec za DDV. Gre namreč za davek, za katerega na podlagi 209. člena ZDavP velja sistem samoobdavčitve. Na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZDDV pa mora oseba, ki prvič postane davčni zavezanec, pri davčnemu organu vložiti prijavo za registracijo najkasneje do 20. dne koledarskega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je opravila promet v višini, ki presega zakonski limit iz prvega odstavka 45. člena ZDDV.

Tožnik je z opravljanjem dejavnosti nakupa in prodaje vozil opravljal obdavčen promet blaga. S tem ko je presegel mejni znesek obdavčljivega prometa, ki ga določa 45. člen ZDDV, je postal davčni zavezanec v smislu določil ZDDV. Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, da bi davčni organ ugotovil, da je tožnik vozila nabavljal ne samo po splošni ureditvi (z DDV v višini 20 %), pač pa tudi po posebni ureditvi. Zato so utemeljeni tožbeni ugovori, da je davčni organ pri vseh vozilih, ki jih je tožnik prodal, slednjemu naložil obveznost plačila DDV po splošni ureditvi (20 % DDV), čeprav tožnik vseh avtomobilov ni kupil po splošni ureditvi. Prav tako davčni organ takega ravnanj ni pojasnil in zakonsko utemeljil.

Zakonska obveza davčnih zavezancev je, da se za potrebe obračunavanja DDV, takoj ko so za to izpolnjeni pogoji, identificira za namene DDV.

V zadevi je sporna davčna opredelitev storitev, ki jih je tožnik opravljal po agencijski pogodbi, ki jo sklenil z nemškim podjetjem. Iz 1. odstavka 17. člena ZDDV izhaja, da se za kraj, kjer je bil opravljen promet storitev, šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve, svoj sedež ali poslovne enote, iz katerih opravlja storitve, oziroma običajno prebivališče, če nima sedeža ali poslovnih enot, če ni s tem zakonom drugače določeno. Iz 3. odstavka 17. člena ZDDV izhaja, da se, ne glede na 1. odstavek tega člena, pri storitvah, ki jih našteva, med drugim svetovalcev (3. točka), za kraj opravljenega prometa storitev šteje kraj, kjer ima prejemnik storitve – davčni zavezanec, sedež, poslovno enoto oziroma stalno ali običajno bivališče, če nima sedeža ali poslovne enote, če storitev opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža. Četrti odstavek 17. člena ZDDV pa določa, da če storitev iz 3. odstavka opravi davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji za naročnika – davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, se za kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer ima sedež naročnik storitve. Tožnik ni opravljal storitev navedenih v 3. odstavku 17. člena ZDDV, zato je tre

Storitve, ki jih za tuje (matično) podjetje opravi podružnica v Sloveniji, niso predmet DDV in davka od prometa storitev, tudi, če tuje podjetje za namene delovanja podružnice na njen transakcijski račun nakazuje določena finančna sredstva (dotacije).

Tožnik je s tem, ko je prodajal les, pri tem pa za to ni bil registriran, opravljal posle, ki pomenijo opravljanje samostojne dejavnosti, zaradi česar je po definiciji 13. člena ZDDV davčni zavezanec. Ker je s prodajo lesa presegel znesek 5.000.000 tolarjev, zanj ne velja oprostitev, ki je določena v 1. odstavku 45. člena ZDDV. Neutemeljeni so tudi ugovori tožnika, ki se sklicuje na določbe 58. člena ZDDV in meni, da obveznost plačila DDV lahko nastane šele po izdaji odločbe o registraciji davčnega zavezanca.

Če bi tožnik in pravna oseba B.B.B. d.o.o na trgu delovala istočasno, bi lahko govorili o povezanih osebah, ki opravljata istovrstno dejavnost in vplivata na odločitve druga druge, glede na to, da je ustanovitelj in zastopnik obeh pravnih oseb ista fizična oseba, ki je hkrati tudi direktor, ki ima vpliv na poslovne odločitve. V konkretnem primeru pa ni šlo za takšno situacijo, ampak za primer, ko je pravna oseba B.B.B. d.o.o prenehala obstajati pred začetkom delovanja druge pravne osebe - tožnika in zato o vplivih ene družbe na drugo oziroma o njuni povezanosti v tem kontekstu ne moremo govoriti. Program usposabljanja, ki ga izvajajo avtošole, se izvaja na način, ki je določen v Zakonu o varnosti cestnega prometa ter v drugih predpisih, ki urejajo dejavnost avtošol, zato njihov program ne sodi med takšne, ki bi dosegali pogoje iz 4. odstavka 26. člena ZDDV.

V znesek 5 mio SIT (1. odstavek 45. člena ZDDV) se vštevata samo obdavčen in oproščen promet, medtem ko se neobdavčljiv promet ne všteva v ta znesek. Če z zakupom plovila zakupojemalec ne bo opravljal prevoza potnikov, komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti, ampak bo organiziral booking in sklenil potrebne agencijske posredniške in druge pogodbe (tudi dajanje v podnajem), potem oprostitve po 31. členu ZDDV ni mogoče uveljaviti.

V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do odbitka vstopnega DDV za obdobje, ko še ni bil vpisan v register zavezancev za DDV. Gre za vprašanje statusa zavezanca za DDV, ki ga pravna ali fizična oseba pridobi na podlagi prijave za registracijo in od katerega je odvisna pravica do odbitka vstopnega DDV. Res je, da pravna ali fizična oseba lahko pridobi status zavezanca za DDV že s prvimi navzven vidnimi aktivnostmi, ki so usmerjene na opravljanje dejavnosti (1. odstavek 113. člena Pravilnika), ki pa se mora rezultirati v prijavi za registracijo.

Ob nespornem dejstvu, da je tožnik postal zavezanec za DDV z dnem 2. 4. 2001, je bil po tem datumu nedvomno dolžan predložiti davčni obračun po davčnemu organu, zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne gre pritrditi toženi stranki oz. prvostopnemu organu, da je podana pravna podlaga za oceno v obravnavanem primeru po 1. alinei 1. odstavka 39. člena ZDavP. Ne more pa sodišče pritrditi niti drugemu razlogu, ki se nanj sklicuje tožena stranka, saj je iz upravnih spisov razvidno, da je prvostopni organ upošteval v celoti in izključno le poslovne knjige tožnika, kar posledično pomeni, da je razpolagal z vsemi podatki, torej tudi tistimi, ki so relevantni za plačilo DDV po 47. členu ZDDV.

Pri določbi 45. člena ZDDV ne gre za pravo retroaktivno uporabo zakona, ki jo ugovarja tožeča stranka in ki jo prepoveduje Ustava RS. Kolikor gre za "nepravo" (z učinkovanjem za nazaj) retroaktivnost pa sodišče ne vidi razlogov, iz katerih ne bi bila dopustna, saj določba 45.člena ZDDV velja za vse primere in naslovnike enako, po vsebini pa gre za določitev relevantnega dejanskega stanja, od katerega je odvisno ali naslovnik je ali ni zavezanec za DDV po tem zakonu tudi v času pred potekom 12 mesecev po pričetku uporabe ZDDV.