12. člen ZDDV-UPB4

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pridobitno dejavnost (gostinsko dejavnost na črno) opravljal izključno revident kot posameznik. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je treba opravljanje njegove dejavnosti popolnoma ločiti od društva in funkcije, ki jo je revident v društvu imel. Davčni zavezanec je revident in ne društvo, na navedeno pa ne vpliva dejstvo, da je bil del računov izdanih na ime društva. Društvo namreč ni opravljalo gostinske dejavnosti, zato mu iz tega naslova tudi niso nastale nobene obveznosti. Iz tega razloga je neutemeljen tudi revizijski ugovor, ki se nanaša na institut spregleda pravne osebnosti. Zaradi dejavnosti, ki jo je opravljal revident kot posameznik, društvu niso nastale nobene obveznosti, zato tudi ni treba ugotavljati morebitne odgovornosti odgovornih oseb v društvu. Sodišče se glede ugovora, da podatek o povečani porabi električne energije ne more biti izključen dokaz za zaključek, da je opravljal gostinsko dejavnost že vse od leta 1999, in do ugovora, da je poraba električne energije sama po sebi samo eden izmed možnih elementov za obračun prihodkov, pri čemer je tožena stranka pred tem dolžna

Revizija je dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Izdaja blaga iz poslovalnice, ki je dejansko na zalogi, pa je tudi po presoji revizijskega sodišča dobava blaga, ki je po eni strani obdavčljiva z DDV in po drugi strani podlaga za knjiženje prihodkov v smislu DDPO.

Storitve, ki jih za tuje (matično) podjetje opravi podružnica v Sloveniji, niso predmet DDV in davka od prometa storitev, tudi, če tuje podjetje za namene delovanja podružnice na njen transakcijski račun nakazuje določena finančna sredstva (dotacije).

Pri uvozu blaga je dopustno uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV šele po prejemu carinskih deklaracij, ne glede na to, kdaj davčni zavezanec, registriran za namene DDV, prejme račun dobavitelja. Izobraževalne storitve so po 3a točki drugega odstavka 17. člena ZDDV obdavčene tam, kjer so dejansko opravljene. Davčnemu zastopniku se ni treba registrirati, ampak mora izkazati podlago (pooblastilo), da lahko nastopa kot davčni zastopnik za davčnega zavezanca, registriranega za namene DDV, ki v Sloveniji nima sedeža, če ta v Sloveniji opravi promet blaga in storitev.

Davčni zavezanci se ne morejo izogniti svojim davčnim obveznostim tudi, če se pogodbeno dogovorijo drugače.

V obravnavanem primeru ne gre za dvojno obdavčenje, kot zmotno zatrjuje tožnik, temveč za dva obdavčljiva prometa po ZDDV, zato sodišče sklicevanje tožnika na prakso ES in prepoved dvojne obdavčitve in načelo nevtralnosti kot brezpredmetno zavrača. V zadevi ni sporno, da tožnik, kot prejemnik storitev na premičnini (opremi), ki jo je opravil tuji dobavitelj, ki nima zastopnika v Sloveniji in ki jo je tožnik v naslednjem prometu prodal, po treh prejetih računih tega tujega dobavitelja ni obračunal in plačal izhodnega DDV. Tudi po mnenju sodišča je bil v tem primeru najprej opravljen promet storitev tujca na območju RS na premičnini in je pravna podlaga za obdavčitev tožnika z DDV v 3. d) točki drugega odstavka 17. člena ZDDV v povezavi z nastankom obveznosti po 2. oz. 3. odstavku 19. člena ZDDV in plačnikom DDV po 2. točki 12. člena ZDDV.

Odbitka vstopnega DDV ni mogoče uveljavljati za obdobje pred vpisom zavezanosti za DDV v davčni register.