13. člen ZDDV-UPB4

Tožnik statusa davčnega zavezanca ni imel, zato nima pravice do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih za davčna obdobja, ko ni bil davčni zavezanec.

Odbitek vstopnega DDV, kot uresničitev načela nevtralnosti DDV, je pravica, ki gre davčnemu zavezancu, ob izpolnjevanju določenih pogojev. Po 1. točki 1. odstavka 40. člena ZDDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV in davčni zavezanec sme odbiti DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev oziroma carinsko deklaracijo za uvoženo blago. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko tožniku kot kupcu ni mogoče priznati vstopnega DDV od nabav, za katere ne more verodostojno dokazati, da so bile v resnici zanj opravljene s strani izdajateljev računov, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV oziroma 63. člena ZDDV-1 in ob takem stanju stvari ne gre za kršitev načela nevtralnosti, temveč za neizpolnjevanje pogojev za odbitek vstopnega DDV.

V zadevi je sporna davčna opredelitev storitev, ki jih je tožnik opravljal po agencijski pogodbi, ki jo sklenil z nemškim podjetjem. Iz 1. odstavka 17. člena ZDDV izhaja, da se za kraj, kjer je bil opravljen promet storitev, šteje kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki opravlja storitve, svoj sedež ali poslovne enote, iz katerih opravlja storitve, oziroma običajno prebivališče, če nima sedeža ali poslovnih enot, če ni s tem zakonom drugače določeno. Iz 3. odstavka 17. člena ZDDV izhaja, da se, ne glede na 1. odstavek tega člena, pri storitvah, ki jih našteva, med drugim svetovalcev (3. točka), za kraj opravljenega prometa storitev šteje kraj, kjer ima prejemnik storitve – davčni zavezanec, sedež, poslovno enoto oziroma stalno ali običajno bivališče, če nima sedeža ali poslovne enote, če storitev opravi davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža. Četrti odstavek 17. člena ZDDV pa določa, da če storitev iz 3. odstavka opravi davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji za naročnika – davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Sloveniji, se za kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer ima sedež naročnik storitve. Tožnik ni opravljal storitev navedenih v 3. odstavku 17. člena ZDDV, zato je tre

Storitve, ki jih za tuje (matično) podjetje opravi podružnica v Sloveniji, niso predmet DDV in davka od prometa storitev, tudi, če tuje podjetje za namene delovanja podružnice na njen transakcijski račun nakazuje določena finančna sredstva (dotacije).

Pri uvozu blaga je dopustno uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV šele po prejemu carinskih deklaracij, ne glede na to, kdaj davčni zavezanec, registriran za namene DDV, prejme račun dobavitelja. Izobraževalne storitve so po 3a točki drugega odstavka 17. člena ZDDV obdavčene tam, kjer so dejansko opravljene. Davčnemu zastopniku se ni treba registrirati, ampak mora izkazati podlago (pooblastilo), da lahko nastopa kot davčni zastopnik za davčnega zavezanca, registriranega za namene DDV, ki v Sloveniji nima sedeža, če ta v Sloveniji opravi promet blaga in storitev.

Tožnik je s tem, ko je prodajal les, pri tem pa za to ni bil registriran, opravljal posle, ki pomenijo opravljanje samostojne dejavnosti, zaradi česar je po definiciji 13. člena ZDDV davčni zavezanec. Ker je s prodajo lesa presegel znesek 5.000.000 tolarjev, zanj ne velja oprostitev, ki je določena v 1. odstavku 45. člena ZDDV. Neutemeljeni so tudi ugovori tožnika, ki se sklicuje na določbe 58. člena ZDDV in meni, da obveznost plačila DDV lahko nastane šele po izdaji odločbe o registraciji davčnega zavezanca.

Oseba postane davčni zavezanec, registriran za DDV, z dnem, ki ga določi davčni organ v odločbi o registraciji. Le davčni zavezanec, ki je vpisan v register zavezancev za DDV, ima pravico do odbitka vstopnega davka. Kršitev 15-dnevnega roka za izdajo odločbe, določenega v tretjem odstavku 58. člena ZDDV, na to ne vpliva.

Za neodvisno opravljanje dejavnosti gre po mnenju sodišča v tistih primerih, ko davčni zavezanci, ki opravljajo takšno dejavnost, niso zaposleni oziroma jih ne veže pogodba o zaposlitvi ali kakršnekoli druge pravne vezi glede nadzora in navodil v zvezi z delom, načina opravljanja dela, plačila za opravljeno delo in drugih odgovornosti delodajalca, kar bi kazalo na odvisno razmerje med delodajalcem in delojemalcem. Po mnenju sodišča je sicer prišlo do kršitve določbe 2. odstavka 139. člena ZDavP-2, saj tožnica pred sestavo zapisnika ni bila povabljena na sklepni razgovor, telefonsko pojasnilo davčnemu zavezancu pa tega ne more nadomestiti. Vendar pa ta kršitev v obravnavanem primeru ni bistvena oziroma taka, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, saj je bila tožnici dana možnost sodelovanja v postopku in je v tem tudi sodelovala.

Obravnavani zahtevki občinam so plačila za promet blaga oziroma storitev po 1. točki 3. člena ZDDV. Šlo je za organiziranje konkretnih projektov oziroma opravljanje raznih storitvenih dejavnosti, opravljene naloge pa so razvidne iz specifikacij zahtevkov. Nobene od tam navedenih nalog ni mogoče obravnavati, kot da jih je tožnik opravil v okviru javnih pooblastil na podlagi zakona in se zato ne bi štel za davčnega zavezanca (3. odstavek 13. člena ZDDV).

Podružnica tuje osebe, ki je v Republiki Sloveniji za matično družbo opravljala storitve in od njih ni obračunavala in plačevala DDV, ni ravnala v skladu z ZDDV. V obravnavanem primeru je šlo za obdavčljiv promet za naročnika - matično družbo nerezidentko, podružnica pa je davčni zavezanec, saj je šlo s strani podružnice za samostojno opravljanje dejavnosti in zato gre za obdavčljivo dobavo med podružnico in matično družbo nerezidentko kot prejemnikom.

Prejeti predujmi so v sistemu DDV predplačila, od katerih že nastane obveznost obračuna DDV, kar posledično pomeni, da bi morala tožnica v trenutku, ko je znesek predujmov presegel 5.000.000,00 SIT, vložiti prijavo za registracijo o vpisu zavezanosti za DDV v davčni register.

Dejavnost prodaje ribolovnih dovolilnic ni mogoče umestiti med športne dejavnosti, ampak med druge dejavnosti za sprostitev (92.72), to je dejavnosti, ki so povezane z rekreacijskim ribolovom, kot jih je določala SKD, veljavna v času inšpiciranega obračunskega obdobja, ki se po določbi 66. člena ZDDV uporablja za razvrstitev dejavnosti. Okoliščina, da gre za društvo, ki deluje v javnem interesu, ne izkazuje, da gre v celoti za nepridobitno organizacijo, tožnikovo zatrjevanje, da je ustanovljen za ekološke namene, pa ni izkazano.

Davčni zavezanci se ne morejo izogniti svojim davčnim obveznostim tudi, če se pogodbeno dogovorijo drugače.

V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do odbitka vstopnega DDV za obdobje, ko še ni bil vpisan v register zavezancev za DDV. Gre za vprašanje statusa zavezanca za DDV, ki ga pravna ali fizična oseba pridobi na podlagi prijave za registracijo in od katerega je odvisna pravica do odbitka vstopnega DDV. Res je, da pravna ali fizična oseba lahko pridobi status zavezanca za DDV že s prvimi navzven vidnimi aktivnostmi, ki so usmerjene na opravljanje dejavnosti (1. odstavek 113. člena Pravilnika), ki pa se mora rezultirati v prijavi za registracijo.

Pri oceni narave dela stečajnega upravitelja je treba upoštevati zlasti položaj stečajnega upravitelja v razmerju do stečajnega senata in do predsednika stečajnega senata. Pri presoji, ali gre za neodvisno ali odvisno opravljanje dejavnosti, je treba izhajati iz vsebine posameznih storitev oziroma poslov, ne glede na to, kakšna pogodba je sklenjena med naročnikom in izvajalcem.

Odbitka vstopnega DDV ni mogoče uveljavljati za obdobje pred vpisom zavezanosti za DDV v davčni register.

Velja sistem bruto določanja plač in drugih prejemkov fizičnih oseb v predpisih ali aktih, če v njih ni drugače določeno. Zato velja glede na te predpostavke, da 44. člen Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 7/2002) določa bruto vrednost točke, zavezanec za javne dajatve od odmerjene nagrade pa je izvedenec.

Znesek turistične takse se ne všteva v davčno osnovo za obračun DDV od storitev prenočevanja.

Če je odvetnik davčni zavezanec za DDV (promet v letu 1998 večji kot 5.000.000,00 SIT, kar izkazujejo podatki v spisu), je izdatek v zvezi z zastopanjem tudi DDV, zato mora sodišče pri odločanju, katere stroške mora nasprotna stranka povrniti stranki, ki je v pravdi uspela, upoštevati tudi odvetnikovo obveznost plačila DDV od tistih stroškov odvetniškega zastopanja, ki jih prizna odvetniku po 1. odst. 155. člena ZPP.