VSL Sklep III Cp 1026/2024

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pripoznava tožbenega zahtevka z dne 15. 9. 2023 ne prizna.

2Tožnica izpodbija sklep s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v celoti odpravi.

Nasprotuje stališču sodišča, da bi zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin predstavljala oviro za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. O tem se je že izrekla sodna praksa (VSC sklep Cpg 381/99, VSL sklep I Cp 1068/2020 in VSK sklep CDn 303/2017). Prepoved odtujitve velja zgolj za primere, ko bi toženec pravno poslovno razpolagal z nepremičnino (prenos lastninske pravice na drugo osebo z zasebno listino ali notarskim zapisom), v predmetni zadevi pa ne gre za tak primer. Vpis v zemljiško knjigo bi se v tem primeru opravil na podlagi sodbe. Iz 99. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) ne izhaja ovira za vpis pravice v zemljiško knjigo na podlagi 5. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1.

Prvi pridobitelj lastninske pravice sicer ima pravno varstvo v izbrisni tožbi, vendar pa ta pride v poštev šele po tem, ko je določena pravica že vknjižena. V konkretnem primeru lastninska pravica A. A. na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 20. 2. 1995 še ni vknjižena, zato ima tožnica svoje edino pravno varstvo v predmetni tožbi. Dogovor, ki je pravna podlaga tej tožbi (nastanek solastnine v zameno za obsežna vlaganja v nepremičnini), je bil namreč sklenjen 4. 5. 1994, torej pred pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Poudarja, da pravna razmerja med tožencem in A. A. za predmetni postopek niso relevantna, saj ta razmerja nanj v ničemer ne vplivajo. Izpostavlja pa, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 20. 2. 1995 nična. Dvakratno razpolaganje z nepremičnino je namreč nemoralno dejanje in samo po sebi razlog za ničnost. Tako toženec kot A. A. sta vedela za obsežna vlaganja tožnice v obnovo nepremičnin. A. A. je bil zato glede sklenjenih pravnih poslov darilne pogodbe in pogodbe o dosmrtnem preživljanju nedobroveren.

Sodišče je napačno navedlo dejstva v 7. točki obrazložitve sklepa. Ob ugotovitvi, da se je toženec ob pripoznavi tožbenega zahtevka zavedal, da je z nepremičninama razpolagal, sodišče prezre, da je bilo navedeno razpolaganje drugo po vrsti (dogovor toženca s tožnico je bil sklenjen že 4. 5. 1994). Nedovoljeno razpolaganje je tisto, ki se nanaša na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, in ne razpolaganje, ki je predmet tega postopka.

Predmetni tožbeni zahtevek ne nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom. Povsem nepomembno je, kaj si toženec želi, ampak je treba upoštevati, da ima tožnica edino pravno varstvo za zavarovanje svojih pravic iz dogovora z dne 4. 5. 1994 v predmetni tožbi. Nemoralno pa je dejanje toženca in A. A. v pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 20. 2. 1995.

3Tožencu je bila pritožba pravilno vročena v odgovor, vendar nanjo ni odgovoril.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožnica (gospodarska družba) od toženca (fizične osebe) zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi se lahko vpisala v zemljiško knjigo kot solastnica dveh nepremičninah v deležu do ¾. Tožba je bila vročena v odgovor tožencu, ki je v pravočasnem odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek v celoti pripoznal.

6Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pripoznava tožbenega zahtevka ne prizna, ker je ocenilo, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (drugi odstavek 316. člena ZPP). Ugotovilo je namreč, da tožbeni zahtevek nasprotuje prisilnim predpisom oz. moralnim pravilom (tretji odstavek 3. člena ZPP). Na obeh nepremičninah, v zvezi s katerima tožnica zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis svoje solastninske pravice v zemljiško knjigo, je bila vknjižena pravica prepovedi odtujitve z učinkom od 9. 3. 1995 dalje. Zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin predstavlja oviro za dovolitev vpisov proti lastniku na podlagi zasebne listine ali listine v obliki notarskega zapisa, če bi ti vpisi začeli učinkovati po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba. Učinka, ki ga pravdni stranki želita doseči z izdajo sodbe na podlagi pripoznave, z medsebojnim urejanjem pravnih razmerij na podlagi zasebne ali javne listine ne bi mogli doseči. Z izdajo sodbe na podlagi pripoznave bi tako prišlo do izigravanja zakona, saj bi dejansko šlo za obid učinka iz 1. točke prvega odstavka 99. člena ZZK-1. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta v teku pred istim sodiščem še dve pravdi med tožencem in njegovim sinom A. A. Vsebina vloženih tožb dodatno potrjuje ugotovitev, da gre v konkretnem primeru za nedovoljeno razpolaganje strank, saj se je toženec ob pripoznavi predmetnega tožbenega zahtevka zavedal, da je z nepremičninama že razpolagal s pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 20. 2. 1995, in gre v tem obsegu za nedovoljeno dvojno razpolaganje. Sodišče je zaključilo, da je motiv toženca za pripoznavo tožbenega zahtevka jasen: toženec nikakor ne želi, da A. A. (p)ostane (so)lastnik predmetnih nepremičnin, zato skuša na nedovoljen način izigrati njegov pravni položaj.

7Ob preizkusu pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja pritožnica.

8Po pravilni ugotovitvi, da je na obeh nepremičninah, v zvezi s katerima tožnica zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis svoje solastninske pravice v zemljiško knjigo, vknjižena pravica prepovedi odtujitve,¹ se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na določbo 1. točke prvega odstavka 99. člena ZZK-1, ki predpisuje učinke zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve. Vknjižba pravice prepovedi odtujitve in obremenitve predstavlja namreč drugačen zemljiškoknjižni vpis kot zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve,² zaradi česar imata ta dva zemljiškoknjižna vpisa različne pravne posledice. Učinki vknjižbe pridobitve pravice prepovedi odtujitve in obremenitve so predpisani v 47. členu ZZK-1, zaradi česar bi se sodišče prve stopnje pri presoji (ne)dopustnosti pripoznave tožbenega zahtevka moralo opreti na to zakonsko določbo in ne na določbo 99. člena ZZK-1.

9V zvezi s pritožničinim nasprotovanjem izpodbijani odločitvi pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pred izdajo izpodbijanega sklepa še ni imela možnosti utemeljitve, zakaj je razpolaganje pravdnih strank dopustno (tretji odstavek 3. člena ZPP) oz. zakaj bi moralo sodišče zaradi toženčeve pripoznave tožbenega zahtevka brez nadaljnjega obravnavanja ugoditi tožbenemu zahtevku in izdati sodbo na podlagi pripoznave (prvi odstavek 316. člena ZPP). Zato predstavljajo njene navedbe o upoštevnih okoliščinah primera (npr. glede edinega pravnega varstva) dopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki terjajo presojo s strani sodišča prve stopnje.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP).

11Sodišče prve stopnje naj ponovno presodi, ali je pripoznava tožbenega zahtevka (ne)dopustna, pri tem pa naj upošteva določbo 47. člena ZZK-1, tožnikove pritožbene navedbe in vse znane okoliščine primera, vključno z že opravljenimi poizvedbami v pravdnem vpisniku.

12Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih pritožnica ni priglasila.

13V skladu s prvim odstavkom 366a. člena ZPP je o pritožbi odločila sodnica posameznica.

¹ Glej drugi in četrti odstavek 38. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).
² Pri vknjižbi gre za vpis pravice (39. člen ZZK-1), pri zaznambi pa za vpis pravnega dejstva (prvi odstavek 63. člena ZZK-1).