46. člen ZZK-1

Če je vsebina sklepa nejasna do te mere, da onemogoča njegov nedvoumen prenos v zemljiško knjigo, ne more iti za očitno napako v smislu določb o popravnem sklepu, temveč za vprašanje vsebinske pravilnosti ali jasnosti sklepa o dedovanju, ki presega okvir instituta poprave očitnih pomot.

Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta pravdni stranki sklenili navidezno pogodbo, katero sta sicer sklenili v pravilni obliki - notarskem zapisu, saj je šlo za pogodbo med zakoncema, namen katere pa je bil zgolj izigrati upnike oz. zaščititi nepremično premoženje, saj se zaradi vpisane hipoteke iz premoženja tožnice ne bodo mogli poplačati. Sodišče druge stopnje je iz izreka izpustilo del tožbenega zahtevka "na podlagi katere bo naslovno sodišče zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Lendavi naložilo oziroma odredilo izbris hipoteke, ki izhaja iz notarskega zapisa SV 662/11, z dne 14. 10. 2011, notarke A. A.", saj se vpis v zemljiško knjigo opravi na predlog stranke in ne sodišča (prvi odstavek 46. člena ZZK-1), slednje pa na samo vsebino izreka sodbe ni vplivalo.

V okoliščinah konkretnega primera bo smoter, ki bi ga upnik zasledoval s tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ (tj. pridobiti listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice) izpolnjen v okviru odprtega zapuščinskega postopka. V njem bo namreč zapuščinsko sodišče izdalo sklep o dedovanju, ki bo po pravnomočnosti v skladu s 6. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1 listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice dedinje in dolžnice. Prav zaradi istega končnega rezultata – možnosti vknjižbe dolžničine lastninske pravice – je treba po presoji Vrhovnega sodišča zapuščinski postopek šteti kot postopek v smislu petega odstavka 168. člena ZIZ, z istim učinkom na obravnavani izvršilni postopek iz šestega odstavka 168. člena ZIZ, tj. njegovo prekinitvijo. Takšna razlaga je ustavnoskladna, saj varuje upnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave, katere sestavni del je tudi varstvo upnikove pravice do učinkovite izvršbe oziroma varstvo upnikovega položaja v izvršilnem postopku (v konkretnem primeru pred zavrženjem predloga).

Vpis stavbne pravice kot nepremičnine sam zase ne predstavlja vpisa (realne) nepremičnine z vidika stvarnega prava. Gre za vpis tehnične narave, na podlagi posebnega pravila prvega odstavka 20.a člena ZZK-1 o vpisovanju stavbne pravice v zemljiško knjigo. Namenjen je preglednejšemu prikazu stvarnopravnih razmerij, ki nastanejo v zvezi s stavbno pravico. Zemljiškoknjižna sodnica je pravilno pojasnila, da je treba izbrisati tudi vpis stavbne pravice kot nepremičnine, ki v postopku Dn 127320/2017 ni bila izbrisana (bi pa morala biti).

Mrtva oseba ne more niti začeti zemljiškoknjižnega postopka, vendar v tej zadevi taka situacija ni podana, oseba, na katero se nanaša vpis, ni udeleženec tega postopka. Gre za vprašanje, ali je mogoča vknjižba pravic v zemljiško knjigo v korist pokojnih oseb, odgovor je pozitiven, nasprotno stališče pritožbe pa pravno zmotno. Vpis je možen tudi na nekoga, ki ni več živ, prav denacionalizacijske odločbe so tiste, kjer se v praksi to največkrat zgodi. Premoženje se skladno z določbo prvega odstavka 67. člena Zakona o denacionalizaciji z odločbo vrne (pokojnemu) denacionalizacijskemu upravičencu.

Sklep o fizični delitvi solastnine, izdan v nepravdnem postopku na podlagi 70. člena SPZ, ni sklep, ki bi ga zemljiškoknjižno sodišče vpisalo po uradni dolžnosti. Slednji sicer predstavlja sklep iz 1. alineje 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, torej listino, na podlagi katere se dovoli vknjižba lastninske pravice, vendar ne gre za odločbo iz 6. in 7. ter tretje alineje 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, ki se vpišejo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 46. člena ZZK-1). Načelo pravnega prednika iz 9. člena ZZK-1 pa je dosledno izpeljano tudi v zvezi z deklaratornimi vpisi. ZZK-1 namreč glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za vpis, ne razlikuje med konstitutivnimi in deklaratornimi vpisi, saj mora vsakemu vpisu biti podlaga listina v obliki in vsebini, kakršno zahteva zakon, pri odločanju pa je treba upoštevati stanje v zemljiški knjigi.

Tisti, ki misli, da je bil z odločbo prizadet njegov pravni interes, lahko vloži pravno sredstvo tudi, če ni sodeloval v postopku na prvi stopnji. Pritožnica ima prav, da je namen zaznamovane prepovedi odtujitve in obremenitve v tem, da ima prejemnik pomoči, ki je lastnik premoženja (nepremičnine), le tega tudi v času smrti, da bo lahko dajalec pomoči predlagal omejitev dedovanja. Vendar se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem, da zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v postopku civilne delitve nepremičnine v solastnini ne more biti izbrisana brez poplačila terjatve njenega imetnika ali njegovega soglasja oziroma, kot izhaja iz pritožbenih navedb, celo, da brez tega civilna delitev sploh ni možna. V primeru prisilne prodaje nepremičnine, na katere deležu enega od solastnikov ima občina zaznamovano prepoved odtujitve in obremenitve, ki ima za posledico izbris te zaznambe, to premoženje prejemnika socialnega transferja (praviloma) ne bo več predmet njegove zapuščine in s tem pritožnica izgubi zavarovanje svoje terjatve, ne pa tudi same terjatve oziroma možnost zahtevati omejitev dedovanja.

Dedni dogovor kot oblikovalna sodna poravnava o delitvi zapuščine lahko pomeni podlago za vknjižbo dogovorjenega načina delitve (pridobitve izključnih pravic) v zemljiško knjigo. Od vsebine konkretnega dednega dogovora je odvisno, kakšna je v njem zaobsežena vsebina pravnega varstva. Ni videti razumnih in stvarnih razlogov, da dediči z dednim dogovorom ne bi mogli doseči enakih učinkov, kot bi jih lahko dosegli v postopku razdelitve stvari, in da bi dedni dogovor (ob izpolnjevanju vseh potrebnih vsebinskih pogojev), vsebovan v sklepu o dedovanju, ne mogel pomeniti listine za vpis v zemljiško knjigo in/ali izvršilnega naslova za razdelitev stvari. Vsebina obravnavanega dogovora je oblikovalna, ustanovitev služnosti pa način razdelitve dediščine. Ker je dedni dogovor sodna poravnava vsebinsko enakovredna oblikovalnemu sklepu o delitvi skupnega premoženja, pomeni ustrezno listino tudi za vpis pravice osebne služnosti rabe v zemljiško knjigo, in sicer po drugem odstavku 40. člena ZZK-1. Podlaga za vpis namreč ni ugotovitveni sklep o dedovanju, ampak njegov oblikovalni del (sodna poravnava), v katerem je povzet dedni dogovor o razdelitvi zapuščine in katerega neposredna posledi

Sodišče druge stopnje pritrjuje nujnosti delne omejitve poslovne sposobnosti nasprotne udeleženke. Ker pa predstavlja ta institut omejitev človekovih pravic, ki stranki omogočajo samostojno odločanje o svojih pravicah in koristih ter samostojno oblikovanje svoje volje, je potrebno pravne posle, ki jih bo lahko opravljala le preko skrbnika, čim natančneje zapisati.

Vprašanje o statusu kmetije - ali je ta ob smrti zapustnika izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo ali ne, je predhodno vprašanje v zapuščinskem postopku. Glede na dosedanje podatke je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe o dedovanju, za pravilno uporabo materialnega prava pa je potrebno ugotoviti še dodatna pravno relevantna dejstva.

Obstoj zakonite zastavne pravice sam po sebi ne daje podlage za njen vpis v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti (46. člen ZZK-1 v povezavi s 40. členom ZZK-1).

Na podlagi zemljiškoknjižnega stanja sta vknjižena kot solastnika (vsak do 1/2) obravnavane nepremičnine predlagatelj in MOM. Nasprotna udeleženka ni vpisana v zemljiško knjigo, prav tako pa v zemljiško knjigo ni vpisan njen pravni prednik. Predmetna nepremičnina se zato ne more deliti med predlagateljem in nasprotno udeleženko.

Pri izvedbi sklepa o dedovanju, v katerem je zajet dedni dogovor, je potrebno upoštevati le tiste solastniške deleže, ki so predmet sklepa o dedovanju.

Plačilo dediču, ki ne deduje zaščitene kmetije, se revalorizira po temeljni obrestni meri, ki jo izračunava in objavlja Statistični urad RS, kljub temu, da temeljna obrestna mera ni več predpisana. Zavarovanje z zastavno pravico, odrejeno na podlagi 217. člena Zakona o dedovanju, je, enako kot določitev dedičev, stvar zapuščinskega postopka, zato se sklep o dedovanju tudi v tem delu v zemljiški knjigi realizira po uradni dolžnosti. Ne gre namreč za pravno poslovno razmerje strank, ki bi terjalo razpolagalni posel in njegovo zemljiškoknjižno realizacijo na osnovi predloga.

Dedni dogovor nima narave sodne odločbe, temveč predstavlja bodisi pogodbo civilnega prava bodisi ima – ob izpolnjevanju pogojev, ki jih mora imeti pravnomočna odločba oziroma pravnomočen izvršilni naslov – naravo sodne poravnave Dedni dogovor nima narave sklepa o dedovanju ali kakršnekoli druge odločbe iz 46. ZZK-1, zato ne pomeni zadostne podlage za odločanje o vknjižbi po uradni dolžnosti.

Ker določilo 3. odstavka 140. člena ZZK-1 ne velja za odločanje o vknjižbi po uradni dolžnosti, temveč v skladu z določilom drugega odstavka 125. člena ZZK-1 le za vknjižbo, o kateri se odloča na predlog, je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno dovolilo predznambo vknjižbe zastavne pravice.

Sklep o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini je ena izmed listin, ki so podlaga za vknjižbo. Do vknjižbe zastavne pravice ne more priti pred pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju.

Odločba upravnega organa je bila izdana v nujnem razlastitvenem postopku, zato pravnomočnost odločbe o razlastitvi ni pogoj za vknjižbo lastninske pravice v korist razlastitvenega upravičenca.

Iz zgoraj povzete vsebine sodne poravnave, ki jo predlagatelj navaja kot podlago za predlagano vknjižbo, izhaja, da ta v obravnavanem primeru ne predstavlja primerne podlage predlaganemu vpisu (ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 40. člena ZZK -1, da bi se štela za ustrezno pravnomočno sodbo). Po vsebini gre v enem delu za sporazumno dogovorjena dejstva in pravice, ki spadajo v vsebino sklepa o dedovanju .

V postopku zavarovanja se zastavna pravica na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiško knjigo, pridobi z vknjižbo. Vknjižba hipoteke pa se lahko dovoli le na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, s katero je izvršilno sodišče odredilo vknjižbo te zastavne pravice. Konec postopka v postopku zavarovanja je torej podan takrat, ko vknjižba zastavne pravice v zemljiški knjigi postane pravnomočna in ne morda s pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju.