16. člen ZP-1

Z odločbo o prekršku storilec odgovorna oseba ni bil spoznan za odgovornega, ker je sam neposredno izvršil očitana prekrška, temveč je bil spoznan za odgovornega, ker je dopustil izvršitev očitanih prekrškov, saj opis dejanja v odločbi o prekršku dopušča možnost, da je bil neposredni storilec prekrška nekdo drug, katerega ravnanje je storilec odgovorna oseba dopustil. Zgolj dopustitev omogočanja dela in dopustitev neizročitve pogodbe o zaposlitvi pa ne pomeni uresničitve zakonskih znakov prekrškov po 1. alineji prvega odstavka 23. člena in šestem odstavku 23. člena ZPDZC-1. Dejanje odgovorne osebe, ki je odgovorna za svoje lastno dejanje, mora biti v izreku odločbe o prekršku konkretno opisano. Iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku pa ne izhaja očitek, da je storilec odgovorna oseba prekrška storil s svojim dejanjem (storitvijo ali opustitvijo) in zato ni izpolnjen temeljni pogoj iz 15.a člena ZP-1, da je odgovorna oseba sploh lahko odgovorna za prekršek.

Izraz »omogočanje« po vsebini pomeni obliko udeležbe. Če je prekrškovni organ menil, da je odgovornost odgovorne osebe za očitani prekršek podana zato, ker je opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi prekršek lahko preprečila, bi moral v odločbi o prekršku določno navesti konkretno dolžnostno ravnanje, ki bi ga bila po predpisih odgovorna oseba dolžna izvrševati in s katerim bi prekršek lahko preprečila.

Omogočanja in dopustitve prodaje, ki sta po vsebini obliki udeležbe, brez konkretizacije, kdo je neposredno izvršil prodajo, po naravi in vsebini ni mogoče šteti kot aktivnega ravnanja, s katerim bi odgovorna oseba pravne osebe kršila prepovedni normi iz zadevnih prekršovnih predpisov.