181. člen ZUP

Pravica do povračila škode kot posledice protipravnega ravnanja države je ustavno zajamčena, pri tem je potrebno izhajati iz 26. člena URS z uporabo splošnih pravil obligacijskega prava.

Kdor je udeležen v postopku kot uradna oseba, ne more biti priča. Uradna oseba samostojno opravlja dejanja v upravnem postopku in v tem okviru ugotavlja dejstva in okoliščine ter na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise oziroma splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil. O dejanjih, ki jih uradna oseba opravi v tej vlogi, ne more izpovedovati kot priča (v nobeni fazi postopka), so pa njeno postopanje in opravljena dejanja lahko predmet pravnih sredstev. Po obrazloženem je sodišče dokazni predlog z zaslišanjem članov komisije kot prič kot nedopusten zavrnilo.

Sodišče je v svoji praksi že navedlo, skladno s prakso Sodišča EU, da so nekatere vrste dogovarjanj med podjetji za konkurenco tako škodljive, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic (učinkov) ni potrebno. Vendar pa ne glede na eksemplifikativno navedene primere prepovedanih omejevalnih sporazumov v drugem odstavku 6. člena ZPOmK-1 oziroma v prvem odstavku 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije ni mogoče vzeti, da obstaja že kar vnaprej določen seznam dogovarjanj, za katera bi se lahko štelo, da pomenijo že sama po sebi (per se), brez konkretnejše analize, omejevanje konkurence zaradi cilja, kajti bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo dogovarjanja, in sicer je treba preučiti vsebino določb sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je sporazum umeščen. Pri presoji tega okvira je treba upoštevati naravo zadevnega blaga ali st

V strankini pravici do izjave v upravnem postopku, ki izhaja iz načela zaslišanja stranke, opredeljenega v določbi prvega odstavka 9. člena ZUP, ni inkludirano zaslišanje strankinega direktorja, bodisi kot dokaza iz 181. člena ZUP (priča) ali kot dokaza iz 188. člena istega zakona (izjava stranke), ne da bi stranka tak dokazni predlog izrecno podala in ga utemeljila, upravni organ pa ji mora to omogočiti (prim drugi odstavek 146. člena ZUP).

Glede na zakonsko dikcijo oblika sporazuma v smislu prvega odstavka 8. člena ZPre-1 ni pomembna. Bistveno je soglasje volj in na tej podlagi temelječe sodelovanje med udeleženimi osebami s ciljem pridobiti ali utrditi kontrolo ali onemogočiti prevzemniku uspešnost prevzemne ponudbe. Določbe 22. člena ZPre-1 veljajo tudi v primeru usklajenega delovanja po 8. členu ZPre-1. Zakon veže položaj prevzema in doseganja prevzemnega praga tako na delovanje posamezne osebe (prevzemnika) kot na usklajeno delovanje več oseb. Indično sklepanje predstavlja v danih okoliščinah primera metodološko pravilen pristop. Toženka nikjer v izpodbijani odločbi ne zatrjuje, da bi razpolagala z direktnimi dokazi (kot bi bil na primer obstoj pisnega sporazuma). Pojma usklajenega delovanja po prvem odstavku 8. člena ZPre-1 ne gre enačiti samo s takšnim delovanjem, ki kaže na različne (bolj ali manj splošne) skupne interese udeleženih oseb oziroma, ki temelji na njihovi osebni ali družinski povezanosti, znanstvih in podobno. Vendarle mora biti pri usklajenem delovanju po določbah ZPre-1 v povezavi s sodelovanjem udeleženih oseb izkazan tudi cilj pridobiti ali utrditi kontrolo nad ciljno družbo ali

Tožena stranka se je pri dokazovanju omejila le na listinske dokaze. Ni sporno, da ima dokazovanje z listinami v davčnem postopku zaradi ekonomičnosti postopka prednost. Dejstvo pa je, da ni izključno dokazno sredstvo oziroma, da ostala dokazna sredstva niso že v naprej spoznana kot neprimerna za dokazovanje dejstev v davčnem postopku. Niti 77. člen ZDavP-2, niti drugi odstavek 164. člena ZUP, ki se v davčnem postopku uporablja podrejeno, kaj takega ne določata, pač pa predpisujeta, da so poleg listinskih dokazov dopustna tudi vsa druga dokazna sredstva, ki so primerna in ustrezna. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi v primeru, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, je podana predvsem za primere, ko davčni organ ugotavlja subjektivni odnos davčnega zavezanca do poslovnih dogodkov.

Ob nesporni ugotovitvi, da tožnica ni vodila poslovnih knjig in da jih ni vzpostavila niti po sklepu davčnega organa, so bili podani razlogi za to, da se davčna osnova ugotovi z oceno. Sodišče tudi ne dvomi v ustreznost izbrane metode in v oceno davčne osnove kot tako. Le-ta je bila namreč opravljena na preverljiv način, na podlagi podatkov tožnice in ob upoštevanju izjav (zaslišanih) prič oziroma izjav zaposlenih, v katerih verodostojnost sodišče ne dvomi. Zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka niso podane. Kot ugotavlja že drugostopenjski davčni organ in temu tožnica ne nasprotuje, so bile izjave prič povzete v zapisniku o pregledu. Tožnica je bila torej seznanjena z njihovo vsebino že pred izdajo odločbe. Imena prič pri tem niso bistvena, saj tožnica tudi po tem, ko zanje izve, glede njunih izpovedb (v pritožbi in tožbi) ne pove nič konkretnega, temveč ves čas samo splošno trdi, da rož v rastlinjaku ni razmnoževala oziroma da ni izdala in prodala nobenega venca. Zato tudi tožničino nenavzočnost pri zaslišanju prič ni šteti za bistveno pomanjkljivost postopka.

Pravila o dokazovanju v postopku upravnega odločanja dokazovanje z izjavo stranke dopuščajo le, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov. V davčnem postopku se dejansko stanje ugotavlja in dokazuje prvenstveno z listinami. Davčni organ dokaznemu predlogu za zaslišanje prič utemeljeno ni sledil. Za dokazovanje vsebine in kraja opravljenih storitev, v odsotnosti kakršnihkoli pisnih dokazov, ki jih glede na v davčnem postopku zatrjevano vsebino storitev kot možne primeroma navajata že davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ (npr. projekti, zapisniki meritev, izračuni, načrti, itd.) oziroma ki jih ob na glavni obravnavi zatrjevanem posredovanju in lobiranju navede tožena stranka, izpovedbe prič ne zadoščajo.

Pri izvajanju inšpekcijskega nadzora je bilo treba ugotavljati, ali je bila obdelava osebnih podatkov zakonita po stanju na dan opravljanja inšpekcijskega nadzora, ko je veljal ZVOP-1, ne pa po stanjih v času pred 1. 1. 2005, to je v času veljavnosti prej veljavnih zakonov o varstvu osebnih podatkov. Na dan inšpekcijskega nadzora je bila ključna privolitev posameznika, ki je bila lahko podana tudi zgolj ustno ali z drugim konkludentnim dejanjem. Glede na določilo 10. in 6. člena ZVOP-1, ko zadostuje za vpis v članstvo že zgolj ustno izražena želja, zakonitosti obdelave osebnih podatkov posameznika ni mogoče ugotavljati drugače, kot le z zaslišanjem tega posameznika. Vsak sodni postopek predstavlja zaključeno celoto in če se dokaz iz drugega sodnega postopka uporabi hkrati kot dokaz v nekem povsem drugem upravnem postopku, je treba pred izdajo upravne odločbe stranko v upravnem postopku s tem dokazom seznaniti, če (želi) upravni organ na njem utemelji(ti) svojo odločbo. ZUP ima v členih od 181 do 187 zelo podrobna določila o zaslišanju prič. Zasliševanje prič po telefonu pa ni v skladu z ZUP. V skladu s 1. odstavkom 74. člena ZUP se o ustni obravnavi, o ustnih izjavah

Dejanska podlaga izpodbijane odločitve je izključno v ugotovitvi, da tožeča stranka v času inšpekcijskega pregleda ni razpolagala z listinskimi dokazi o izplačilu potnih stroškov delavcem. Ko gre za vprašanje odtegljaja (akontacije dohodnine), je po presoji sodišča v položaju, kot je opisani, potrebno tožniku dopustiti dokazovanje dejanskega prejemnika dohodka. Pomisleki, ki jih glede zaslišanja delavcev tožeče stranke navajata davčna organa, bi morali biti upoštevani v okviru presoje izvedenih dokazov. Pri dokazni oceni bi torej lahko davčni organ ocenjeval tudi verodostojnost pričevanja posameznih prič glede na njihovo razmerje do tožeče stranke.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.