VSL Sodba II Cpg 383/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni plačati 2.152,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 6. 2024 (I.) ter ji naložilo plačilo stroškov postopka v višini 667,58 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje (II.).

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato odločala sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6Iz nosilnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki 15. 5. 2021 sklenili Certifikacijsko pogodbo za pridobitev standarda PEFC za dejavnosti žaganja lesa, hlodovine in lesnih ostankov. Tožeča stranka je toženi 27. 7. 2021 izdala certifikat skladnosti, junija 2024 pa je opravila tretjo kontrolno presojo skladnosti, ki je tožena stranka ni plačala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da teh navedb tožena stranka ni konkretizirano prerekala, zato jih je štelo za priznane in tožbenemu zahtevku ugodilo. Zavrnilo je tudi ugovor tožene stranke, da je tožba nesklepčna, kar je utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožeča stranka konkretizirala oziroma individualizirala dejanske okoliščine, iz katerih izvira vtoževana terjatev, opisala pogodbeni odnos s toženo stranko ter opredelila predmet in potek tretje kontrolne presoje. Sodišče prve stopnje ni izvedlo naroka. Odločitev je oprlo na prvi odstavek 454. člena ZPP, saj je presodilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno.

7Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je tožbenemu zahtevku ugodilo brez kakršnekoli stvarne obrazložitve, zaradi česar ji je bila kršena pravica do obrazložene sodne odločbe ter da sodba ne omogoča preverljivosti, razumevanja in zaupanja v presojo. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-555/09 z dne 26. 3. 2015, ki se ne nanaša na uresničevanje pravice do izjave, učinkovit pravni nadzor in pravno varnost strank, kot napačno navaja pritožba. Pritožbeno sodišče po vpogledu v bazo odločbe Ustavnega sodišča z opravilno številko Up-555/09 z dne 26. 3. 2015, ni našlo. Obstaja le odločba Ustavnega sodišča RS Up-555/09 z dne 2. 7. 2009, v kateri pa je Ustavno sodišče vlogo pritožnikov zavrglo in se v njej ni ukvarjalo s kršitvijo pravice do izjave.

8Iz obrazložitve mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.¹ Od tega pravila je možno odstopiti v primerih, ko gre za jasne tožbe in preproste primere, ki ne dopuščajo dvoma o tem, katera odločilna dejstva so tista, na podlagi katerih je tožbeni zahtevek utemeljen in na kateri pravni podlagi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je po presoji višjega sodišča mogoče povsem jasno ugotoviti, katera so pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago svoje odločitve (šesta in sedma točka obrazložitve) in kakšna je pravna podlaga (deveta točka obrazložitve). V obravnavanem primeru gre za enostavno zadevo, z jasno tožbo - tožeča stranka je v letih od 2022 do 2024 za toženo stranko opravila storitve certificiranja skladnosti in treh naknadnih kontrol za podaljšanje certifikata za dejavnosti žaganja lesa, hlodovine in lesnih ostankov in tožena stranka tretje kontrole, izvedene dne 5. 6. 2024, ni plačala. To je trditvena podlaga tožbe in to so tista pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago odločitve. Glede na vsebinsko in konkretizirano neprerekane trditve je sodišče ta dejstva ugotovilo kot nesporna in temu pritožba ne nasprotuje. Opredelilo se je tudi do ugovora tožene stranke glede sklepčnosti tožbe.

9Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče zahtevku ugodilo brez kakršnekoli stvarne obrazložitve ter da sodba ne vsebuje razlogov, ki so utemeljevali njen izrek. Izpodbijana sodba vsem navedenim zahtevam zadosti, zaradi česar višje sodišče povsem pavšalne in nekonkretizirane pritožbene očitke o kršitvi ustavne pravice do argumentirane sodne odločbe zavrača kot neutemeljene.

10Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.

¹ Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 295/2003, sklep Ustavnega sodišča RS Up-201/01 z dne 06.11.2003.