248. člen ZPP

Podaljševanje ter stroškovno obremenjevanje postopka z izvedbo dokazov, za katere ni izkazano, da so potrebni za odločitev, negativno vpliva na zahtevo po sojenju v razumnem roku. Poravnalnemu odboru je z zakonom naloženo, da mora mnenje predložiti brez nepotrebnega odlašanja. V okoliščinah konkretnega primera je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je samo nadaljevalo s postopkom. Iz pravice do enakosti orožij izhaja, da mora sodišče, kadar nima ustreznega strokovnega znanja z določenega področja, za razrešitev strokovnih vprašanj izvesti dokaz z izvedencem. Priče pri podajanju strokovnih standardov, ki veljajo v določenem poklicu ali določeni dejavnosti, ne nastopajo v vlogi nevtralnega in nepristranskega izvedenca.

Ob uporabi sistemske razlage je treba zaključiti, da spada plačilo za čas potovanja na sodišče med plačila za delo ter ne med stroške, kot je napačno navedlo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, in s tem se 2% pavšalni obračun materialnih stroškov upošteva tudi glede plačila časa za potovanje na sodišče in nazaj (četrti odstavek 41. člena Pravilnika). Jezikovna in namenska razlaga določb ZPP napotujeta, da je temeljno pravilo, da je postavljen izvedenec fizična oseba, le izjemoma je to lahko strokovna institucija. Sodišče namreč postavi izvedenca zato, ker mora pri sojenju uporabiti strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga (243. člen ZPP).

Po pregledu spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da se predlagatelj neutemeljeno zavzema za polovično znižanje odmerjene nagrade zaradi zamude z izdelavo izvedenskega mnenja. Po drugem odstavku 45. člena ZSICT se v primeru, če sodni izvedenec izvida oziroma mnenja ne izdela v določenem roku, nagrada zniža za 1 % za vsak dan zamude, vendar skupno največ za 50 %, razen če sodni izvedenec izkaže, da je do prekoračitve roka prišlo iz upravičenih razlogov.

Če sodni izvedenec zaradi oddaljenosti njegovega prebivališča od sedeža sodišča izvedenskega mnenja 17. 1. 2020 ni mogel osebno dostaviti na sodišče, zaradi obsežnosti spisa pa tega ni mogel poslati niti po pošti, je življenjsko sprejemljivo, da je sodni spis skupaj z izdelanim mnenjem oddal osebno na vložišču sodišča šele v ponedeljek 20. 1. 2020 in mu v tem času od 17. 1. 2020 do 20. 1. 2020 ni mogoče očitati kakšne opustitve dolžne skrbnosti pri svojem postopanju. Takšne okoliščine po presoji višjega sodišča predstavljajo upravičene razloge za zamudo pri oddaji izvedenskega mnenja od 17. 1. 2020 do 20. 1. 2020.

Izvedenec je 13. 1. 2021 zbolel za COVID-19, zdravstvene težave je imel tudi potem, ko je bolezen prebolel, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz teh razlogov izvedencu ni mogoče očitati, da dopolnitve izvedenskega mnenja ni izdelal do 15. 2. 2021, kot mu je to odredilo sodišče prve stopnje z odredbo z dne 24. 12. 2020 oziroma do naroka, ki je bil razpisan 23. 3. 2021.

S sklepom o postavitvi izvedenca pridobi izvedenec poseben procesni položaj, s tem pa tudi dolžnost odzvati se vabilu in podati izvid in mnenje. Sodni izvedenec ima kot strokovni pomočnik sodišča možnost, da ga sodišče na njegovo zahtevo iz opravičenih razlogov oprosti dolžnosti izvedovanja. Po oceni pritožbenega sodišča je v okoliščinah konkretnega primera izkazano, da je sodišče zmotno presodilo pogoje, ki morajo biti podani za denarno kaznovanje po 248. členu ZPP, zaradi česar je izrečena denarna kazen neustrezna. Sodišče je sicer sodnemu izvedencu določilo 30 dnevni rok in nato dodatni 5 dnevni rok, vendar je to najkrajši razpon za določitev roka, pri čemer bi glede na ostale okoliščine, pri izbiri ukrepa za aktivacijo sodnega izvedenca moralo pristopiti na manj represiven način. Sankcije zoper sodnega izvedenca so namreč zgolj sekundarne, saj njihov namen ni zagotovitev večje učinkovitosti postopka, temveč zgolj disciplinski, usmerjen v varovanje integritete pravnega reda. Kaznovanje sodnih izvedencev je tako skrajni ukrep, ko je izkazana popolna, dalj časa trajajoča pasivnost in neodzivnost sodnega izvedenca, kar pa v predmetni zadevi ni podano. Sodni izvedenec je iz

Pritožbene navedbe o dolžnosti sodišča, da kaznuje izvedenca, so neutemeljene. Razlog za zamudo izvedenca pri izdelavi mnenja ni bil neupravičen (najprej je bilo treba odločiti o zahtevi za izločitev izvedenca), poleg tega pa je določilo o kaznovanju v dispoziciji sodišča in ne stranke.

Ker se izvedenec na dopise sodišča prve stopnje z dne 5.10.2018, z dne 23.10.2018 ter z dne 10.1.2019 ni odzval in ni prosil za podaljšanje roka, se v pritožbi ne more več uspešno sklicevati na spremenjene okoliščine glede ustreznih in zadostnih virov za izdelavo izvedenskega mnenja. Te okoliščine bi lahko bile tehten razlog za podaljšanje roka za izdelavo izvedenskega mnenja, ni pa jih mogoče upoštevati pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa

Izvedenec je opustil dolžno skrbno ravnanje, s čimer je povzročil znaten zastoj v postopku, saj je šele po devetih mesecih od prevzema spisa in predhodnih neuspešnih pozivih sodišča po poteku prvotnega in nato tudi podaljšanega roka, da izpolni izvedensko nalogo, seznanil sodišče, da izvedenskega dela ne bo opravil s sklicevanjem na zdravstvene razloge, katerih pa z ničemer ni ne pojasnil in ne izkazal. Tega ni storil niti v pritožbi, pri čemer njegovo posplošeno sklicevanje "na zdravstveno stanje, ki mu ni dopuščalo postopati kot izvedencu" in na dolgotrajnejše zaplete v zvezi s tem (izvedenec niti v pritožbi ne konkretizira zatrjevanih razlogov in ne izkaže njihove utemeljenosti) ne more predstavljati upoštevnega razloga, da ni opravil izvedenske naloge. Izvedenec ni predložil nobenih dokazov o obstoju upravičenih razlogov za to, da ni izdelal izvedenskega mnenja. Sodišče je zato pravilno ugotovilo, da izvedenec niti v podaljšanem roku ni opravil izvedenskega dela brez upravičenega razloga. Glede na prej omenjene okoliščine zadeve je utemeljeno izreklo izvedencu denarno kazen v znesku 500,00 EUR.

Stroškovna metoda vrednotenja vlaganj odraža vrnitveni princip neupravičene obogatitve in ne zakonsko uveljavljenega obogatitvenega principa. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni vezano na materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Tudi v novi odločbi lahko vztraja pri svojem materialnopravnem stališču, mora pa ugotoviti vsa tista dejstva, ki so po presoji pritožbenega sodišča odločilna, in s tem omogočiti morebitno spremembo sodbe v pritožbenem postopku. Zadeva je bila vrnjena sodišču prve stopnje, ki bo lahko hitreje in enostavneje odpravilo ugotovljeno pomanjkljivost, kajti dokazovanje z izvedencem je praviloma zahtevnejše (po vsebini in trajanju) od zaslišanja strank in prič ali branja dokaznih listin.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kaznovalo izvedenski organ, ker svojega dela ni opravil v roku, ki mu ga je določilo sodišče na podlagi 1. odstavka 248. člena ZPP. Izvedenski organ je dopolnitev izvedenskega menja izdelal po poteku roka, določenega s sklepom sodišča, šele po prejemu sklepa o denarni kazni, več kot tri mesece po prejemu sklepa, s katerim mu je sodišče naložilo dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo zakonsko določbo o kaznovanju.

Ker izvedenec brez upravičenega razloga v postavljenem roku ni izdelal izvedenskega mnenja, mu je bila utemeljeno izrečena denarna kazen v višini 500,00 EUR.

Ker izvedenec ni izdelal mnenja, ga je sodišče prve stopnje kaznovalo z denarno kaznijo 300,00 EUR.

Sodni izvedenec, ki ga v postopku postavi sodišče s sklepom, ni "organ" pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Izvedenca ni mogoče enačiti s sodnikom, ki v takšni meri predstavlja t. i. personalni substrat sodišča kot državnega organa, ki izvaja oblast v imenu države na podlagi pooblastil, ki so mu dana s predpisi, da ni mogoče ločiti njegovega delovanja od delovanja samega državnega organa (to je sodišča) oziroma države. Država sodno oblast navzven izvaja preko sodišča, zanj pa to delajo le sodniki in ne izvedenci (1. člen ZS). Izvedenec ne izvaja oblasti v imenu sodišča oziroma države in tudi nima pristojnosti, da bi sodišče predstavljal oziroma odločal o pravicah in obveznostih posameznikov. Delovanja izvedenca zato v sodnem postopku ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa, to je sodišča oziroma pravne osebe, to je države. Neposredna odškodninska odgovornost izvedenca posledično ni izključena. Ker sta funkcija in položaj izvedenca v sodnem postopku ločena od funkcije in položaja sodnika in izvedenec ni zastopnik države oziroma sodišča, tudi potreba po neodvisnosti izvedenca sama zase ne more pomeniti podlage za sklep, da strankam ne more neposredno odškodni

Zato, ker se na okoliščine, ki jih navaja šele v pritožbi, izvedenec ne more več uspešno sklicevati, je neupravičeno prekoračil rok za izdelavo izvedenskega dela.

Nestrokovnost pri izdelavi izvedenskega mnenja in njegovih dopolnitev in nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem tako sodna praksa kot pravna teorija zavračata kot razlog za izločitev izvedenca. Lahko pa je to razlog za postavitev novega izvedenca, če bi se izkazalo, da morebitnih pomanjkljivosti ali kontradiktornosti v izvedenskem mnenju z že postavljenim izvedencem ni mogoče odpraviti.

Dopolnitev dokazovanja z izvedencem je potrebna tudi takrat, ko med pravdo pride do razširitve trditvene podlage spora. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj je moral izvedenec izdelati tri pisne dopolnitve mnenja, nato pa svoj izvid in mnenje kar petkrat še ustno podajati. Pritožnika v zvezi s tem očitata izvedencu nevestno delo in neupoštevanje navodil sodišča prve stopnje v zvezi z zastavljeno izvedensko nalogo, vendar razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, ne omogočajo odgovora na ta pritožbeni očitek. Tako ni jasno, ali sta pravdni stranki sodišče in izvedenca med postopkom soočili z novimi dejstvi in dokazi, ali pa je izvedenec svoje delo v resnici opravil tako površno, da je bilo dokazovanje treba ponavljati zaradi odprave pomanjkljivosti v njegovem izvidu in mnenju. Razumljivo je, da izvedencu v zadnjem primeru ne pripadajo dodatni stroški, saj jih je zakrivil sam, medtem ko je do nagrade (enkratne) izvedenec upravičen šele, ko v celoti opravi delo, ki mu ga je naložilo sodišče.

Izvedenca, ki brez upravičenega razloga ne opravi izvedenskega dela v roku, ki ga je določilo sodišče, je na podlagi 248. člena ZPP mogoče kaznovati z denarno kaznijo.

Stranka tega disciplinskega postopka je le izvedenec, ne pa tudi pravdne stranke. Zato pritožba stranke zoper tak sklep sploh ni dovoljena. Čim se je moral izvedenec pripraviti na ustno podajanje izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja, je upravičena tudi zahteva za plačilo po 4. točki 52. člena Pravilnika. Škoda iz naslova zalog predstavlja navadno škodo, do katere je prišlo zaradi kršitve pogodbe tožene stranke, do povračila te škode pa je tožeča stranka upravičena na podlagi 266. člena ZOR. Pogodbeni interes lahko predstavlja le dobiček, ki bi ga tožeča stranka dosegla, če tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe oziroma njene izvršitve preprečila z kršitvijo pogodbe. Tako za primer kršitve pogodbe kot za primer odpovedi pogodbe gre tožeči stranki ta vrsta škode. Pri odpovedi podjemne pogodbe je namreč višina plačila po 629. členu ZOR enaka višini dobička, ki ga tožeča stranka ni prejela, pa bi ga prejela, če pogodba ne bi bila odpovedana in bi izdelala dogovorjeno količino potnih listin. Tudi za primer kršitve pogodbe je tožeča stranka upravičena do povračila izgubljenega dobička. Za čas kršitve pogodbe je tožeča stranka upravičena le do povračila tiste

Ni pravilno, da sodišče zato, ker izvedenec v skladu s pravili znanosti in stroke ne more odgovoriti na zastavljeno vprašanje, le-tega kaznuje. Ker je izvedenec že opravil svojo nalogo oziroma izdelal mnenje, ga ni mogoče razrešiti naloge. Ker je stranka tega disciplinskega postopka zgolj izvedenec, pravdne stranke pa ne, pritožba tožene stranke zoper sklep o razrešitvi in kaznovanju izvedenca ni dovoljena.