VSL Sklep I Ip 16/2023

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijani I. točki izreka glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice, ter v izpodbijani II. točki izreka, razveljavi, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v ostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu I. točke izreka, potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi I 203/2021 z dne 4. 8. 2021 zavrnilo (I. točka izreka) in zavrnilo tudi zahtevo dolžnika za povrnitev izvršilnih stroškov z dne 1. 9. 2021 (II. točka izreka).

2Dolžnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da je podal ugovor zastaranja. Izvršba je bila namreč vložena na podlagi izvršilnega naslova – sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 135603/2010 z dne 30. 9. 2010, ki je postal pravnomočen dne 16. 10. 2010. Sodišče je zavrnilo ugovor dolžnika z utemeljitvijo, da sicer za judikatne terjatve velja 10 letni zastaralni rok, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma sklepa, vendar je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 356. člena OZ, po katerem občasne terjatve tudi v tem primeru zastarajo v zastaralnem roku za občasne terjatve. Nadalje je sodišče navedlo, da po 44. členu ZIZ v primeru izdanega pravnomočnega sklepa o izvršbi zastaranje ne teče od pravnomočnosti sklepa, temveč šele od zaključka oziroma ustavitve izvršilnega postopka, ki pa se je v konkretnem primeru zaključil šele 5. 10. 2012. Pravno naziranje sodišča je napačno, tako glede zastaranja terjatve, kot posebej glede zastaranja obresti. Zastaralni roki so določeni v OZ in jih ni mogoče drugače tolmačiti, z razlago, sklepanjem in potekom izvršilnega postopka. OZ v 356. členu veže zastaranje izrecno na ugotovitev terjatve s pravnomočno sodno odločbo. OZ ne določa nobene izjeme, da bi od pravnomočnosti sklepa o izvršbi pričel zastaralni rok teči šele po zaključku postopka. Člen 44 ZIZ nikjer ne določa izjeme, da bi se zastaralni rok v primeru izvršilnega postopka izjemoma štel šele od končanja postopka, ne pa od pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi. Prav tako ZIZ tudi ne bi mogel določiti drugačnega zastaralnega roka od OZ. Nedvomno je bil izpodbijani sklep o izvršbi vložen na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi VL 135603/2010 Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 9. 2010, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 16. 10. 2010. Ni bil vložen na podlagi sklepa o ustavitvi izvršbe, ki itak ne more biti podlaga za novo izvršbo. Upnik se v predlogu tudi ni skliceval na sklep o ustavitvi postopka ali kakšen drug sklep. Izvršbo je vložil na podlagi sklepa o izvršbi VL 135063/2010, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 16. 10. 2010, in je terjatev na tej podlagi zastarala 17. 10. 2020. Podrejeno, za primer, da bi sodišče druge stopnje odločilo, da od sklepov o izvršbi teče 10 letni zastaralni rok šele od končanja izvršilnega postopka, ne pa od pravnomočnosti sklepa o izvršbi, dolžnik še navaja, da je ugovarjal sklepu o izvršbi v celoti zaradi zastaranja. Torej je ugovarjal zastaranju glavnice in obresti. Če je sodišče že zavrnilo ugovor glede glavnice, bi moralo zavrniti ugovor glede obresti le, kolikor obresti niso zastarale. Nikjer ni določeno, da mora dolžnik, če ugovarja izvršbi v celoti, posebej navajati, da ugovarja glavnici, zamudnim obrestim in stroškom. V tem delu ugovora v celoti lahko sodišče ugovor upošteva delno, če meni, da kakšen del terjatve – glavnica ali zamudne obresti v celoti ali delno in stroški postopka, niso zastarali. Dolžnik za primer, da bi sodišče druge stopnje štelo, da ni utemeljen ugovor zastaranja zoper glavnico, višjemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijani sklep in ugodi ugovoru za zastarane obresti. Priglaša pritožbene stroške.

3Upnik v zakonskem roku na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom ter 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 4. 8. 2021 zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave glavnice v znesku 3.244,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2011 do plačila in stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na podlagi izvršilnega naslova – pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 135603/2010 z dne 30. 9. 2010, ki je postal pravnomočen in izvršljiv dne 16. 10. 2010. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor in v njem najprej uveljavljal zastaranje terjatve. Kot je navedel, terjatve na podlagi sodnih odločb zastarajo v 10 letih od pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe, pri čemer je bila predmetna izvršba vložena dne 15. 7. 2021, na podlagi sklepa, pravnomočnega dne 16. 10. 2010, in je tako terjatev zastarala, saj je 10-letni rok potekel 16. 10. 2020. Poleg tega je dolžnik navedel še, da je po lastni evidenci vse svoje dolgove poplačal, ne hrani pa več potrdil o plačilih, starejših od 10 let.

7Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da upnikova terjatev iz naslova glavnice dne 15. 7. 2021,¹ to je ob vložitvi predmetnega predloga za izvršbo na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 135603/2010 z dne 30. 9. 2010, še ni zastarala. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo določili prvega in drugega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerih za terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, velja 10 letni zastaralni rok, vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takih odločb (ali poravnav) in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Dalje se je sodišče sklicevalo prvi odstavek 336. člena OZ, po katerem zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Ko gre za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pa, kot navaja sodišče prve stopnje, dajatvenemu delu sklepa o izvršbi takoj sledi postopek izterjave terjatve in tako začne zastaranje teči šele, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan. V zvezi s tem je sodišče za konkretni primer ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Domžalah s sklepom VL 135603/2010 z dne 5. 10. 2012 ustavilo izvršbo na zadnje dovoljeno izvršilno sredstvo, to je na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, in da je ta sklep postal pravnomočen 18. 10. 2012, s čimer je bil izvršilni postopek VL 135603/2010 končan. Od pravnomočne ustavitve izvršilnega postopka VL 135603/2010 do vložitve predloga za izvršbo v konkretnem izvršilnem postopku tako še ni pretekel zakonski 10 letni zastaralni rok in zastaranje izterjevane terjatve še ni nastopilo. Dalje iz izpodbijanega sklepa še izhaja, da dolžnik ni izrecno prerekal zastaranja obresti, sodišče pa po uradni dolžnosti navedenega ni dolžno presojati, saj mora vsaka stranka izrecno ugovarjati tudi zastaranje zakonskih zamudnih obresti.

8Izpodbijana odločitev je, kolikor se nanaša na glavnico, pravilna, prav tako povzeti razlogi zanjo. V delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od glavnice, pa je pritožba utemeljena.

9Ob v pritožbi neizpodbijanem dejstvu, da je bil izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine VL 135603/2010 pravnomočno končan dne 18. 10. 2012, višje sodišče ugotovitev sodišča prve stopnje, da zastaranje glavne terjatve še ni nastopilo, sprejema kot materialnopravno pravilno. Drži sicer pritožbena navedba, da zastaranje judikatne terjatve začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sodne odločbe, če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 336. člena OZ), in da OZ za primer izvršbe na podlagi verodostojne listine izrecno ne določa drugače. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je pri izvršbi na podlagi verodostojne listine treba upoštevati njeno specifično naravo, ki je v tem, da je pravnomočni dajatveni del sklepa o izvršbi izvršilni naslov (tretji odstavek 44. člena ZIZ) in da se oprava izvršbe na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi začne takoj oziroma neposredno po nastopu njegove pravnomočnosti. Dokler je sodni postopek v teku, pa zastaranje upoštevaje 365. člena OZ ne teče. Pravilnost stališča sodišča prve stopnje, ki ga je sicer sodna praksa že večkrat zavzela,² da pri izvršbi na podlagi verodostojne listine zastaranje začne teči šele s pravnomočnim končanjem takega postopka, torej potrjuje že pravilna uporaba določb OZ, kljub temu, da izjeme glede začetka teka zastaralnega roka pri izvršbi na podlagi verodostojne listine zakon res izrecno ne določa. Nasprotno pritožbeno stališče ni pravilno.

10Dalje dolžnik nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi moral, če ugovarja izvršbi v celoti, posebej navajati, da ugovarja glavnici, zamudnim obrestim in stroškom. Po mnenju dolžnika lahko sodišče upošteva ugovor le delno, če meni, da kakšen del terjatve – glavnica ali zamudne obresti (v celoti oziroma delno) ali stroški postopka, niso zastarali.

11Višje sodišče ugotavlja, da je dolžnica v obravnavani zadevi ugovarjala sklepu o izvršbi v celoti, in predlaga razveljavitev le-tega. Ugovor je primarno vložila iz razloga zastaranja in v zvezi s tem navedla da: – je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 135603/2010 z dne 30. 9. 2010, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 16. 10. 2010, – terjatve na podlagi sodnih odločb zastarajo v roku 10 let od pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe in da – je bila predmetna izvršba vložena 15. 7. 2021 na podlagi sklepa, pravnomočnega dne 16. 10. 2010, ter je terjatev zastarala, saj je 10 letni zastaralni rok že potekel. Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da takšna trditvena podlaga (drugi odstavek 53. člena ZIZ in 7. ter 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) v ugovoru omogoča sklep, da je dolžnica ugovarjala tudi zastaranje zakonskih zamudnih obresti. Pojem „terjatev“ namreč zajema tako glavnico, kot tudi zakonske zamudne obresti in stroške postopka (kar je oboje stranska terjatev), pri čemer je dolžnica v ugovoru tudi navedla datum nastopa pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 135603/2010 z dne 30. 9. 2010, kar je po dolžničinem (sicer v konkretnem primeru materialnopravno zmotnem) stališču³ pravno odločilno za presojo ugovora zastaranja. Glede na pojasnjeno ima pritožba prav, da se v ugovoru uveljavljano zastaranje nanašalo tudi na zakonske zamudne obresti.⁴

12Po povedanem je višje sodišče pritožbi dolžnice delno ugodilo, sklep v izpodbijani I. toči izreka glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice, ter v II. točki izreka, razveljavilo, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dolžničine ugovorne navedbe o zastaranju zakonskih zamudnih obresti od glavnice presojati vsebinsko.

13V ostalem izpodbijanem, nerazveljavljenem delu I. točke izreka pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo, saj ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Samega datuma vložitve predloga za zavarovanje dolžnik ne prereka.
² Na primer VSL sklepa II Ip 744/2020 in II Ip 4643/2014.
³ Glej 9. točka razlogov tega sklepa. Če bi bil izvršilni naslov kakšna druga sodna odločba, bi bilo takšno stališče povsem pravilno.
⁴ Prim. tudi VSL sklep I Ip 364/2021 in VSM sklep I Ip 475/2022.