VSL sodba II Cp 716/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se izvršba na enosobno stanovanje št. 12, v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka D., izreče za nedopustno (I. točka izreka sodbe) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.574,39 EUR pravdnih stroškov, v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Zakon o izvršbi in zavarovanju, ki je veljal na dan sklenitve sporazuma, je zaradi učinkovitega publicitetnega učinka določal, da se zastavna pravica na nepremičnini ustanovi z zaznambo na pogodbi in razglasitvijo na sodni deski sodišča. Ravno to pa se je zgodilo v konkretnem primeru. Dejstvo, da tožena stranka ne razpolaga z izvirnikom pogodbe, na sam razvoj dogodkov ni vplivalo, saj je S. V. nepremičnino prodala toženi stranki na podlagi pogodbe, na kateri ni bilo zaznambe zastavne pravice. V konkretnem primeru je tako potrebno ugotoviti, da je bil publicitetni učinek dosežen z zaznambo sodišča na izvirniku pogodbe oziroma z razglasitvijo na sodni deski sodišča. Ne glede na navedeno je napačna ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, da iz dopisa Uradnega lista z dne 12. 11. 2012 izhaja, da se nobeden od vpisov v Uradnem listu ne nanaša na zadevo In 2002/00121. Dva vpisa v Uradnem listu se nanašata na navedeno zadevo in to sta vpisa, objavljena v Uradnem listu št. 117/2004 in št. 110/2005. Na podlagi navedenih vpisov je bil objavljen rubež nepremičnine, to je predmetnega stanovanja v korist tožene stranke. Razlog, da sodišče ne vidi povezave z zadevo opr. št. In 2002/00121 leži v dejstvu, da je sodišče navedeno zadevo vodilo pod različnimi opravilnimi številkami in da je za različna izvršilna dejanja potrebovalo več let. Tožena stranka je na predmetnem stanovanju pridobila zastavno pravico na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, opr. št. In 2004/0007 oziroma opr. št. In 2005/00236, kar izhaja iz predmetnega sodnega spisa. Tožeča stranka je lastninsko pravico na predmetnem stanovanju pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe in sodbe Okrožnega sodišča, opr. št. P 357/98 z dne 18. 12. 2002 v Ljubljani. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je tožeča stranka tekom tožbe bila seznanjena, da na nepremičnini obstaja hipoteka, pa je vseeno sklenila kupoprodajno pogodbo za nepremičnino oziroma s tožbo zahtevala overovitev podpisa na pogodbi. Glede na navedeno tudi iz tega razloga tožeča stranka ne more zatrjevati, da je pogodbo sklenila v dobri veri, da nepremičnina ni bila obremenjena s hipoteko. M. Z. je solastnik in ne skupni lastnik predmetnega stanovanja. Navedeno dejstvo je razvidno iz kupoprodajne pogodbe z dne 26. 8. 1997, v kateri je v 5. točki zapisano, da se dovoljuje vknjižba etažne lastnine na vsakega kupca do ene polovice, kar pomeni, da sta kupca postala solastnika nepremičnine in ne skupna lastnika. Delež vsakega kupca je torej določen, zato v konkretnem primeru ne gre za skupno lastnino.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in je predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na jasne, prepričljive in utemeljene razloge izpodbijane sodbe, ki jih pritožba prav v ničemer ne omaja.

6V obravnavani zadevi se je kot pravno pomembno zastavilo vprašanje, ali je tožena stranka na nepremičnini pridobila zastavno pravico prej, preden je tožnica na njej pridobila pravico, ki preprečuje izvršbo.

7Tožba za nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba ima pravno podlago v tretjem odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ. Tako za samo izločitveno tožbo kot za ugovor tretjega v izvršilnem postopku velja, da mora tožnik oziroma tretji v izvršilnem postopku verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča pravica do zasebne lastnine oziroma njeno varstvo ne obsega le obstoječe lastnine, ampak tudi zahtevke v povezavi s tako imenovanimi pričakovanimi pravicami.

8Kot je pritožbeno sodišče v svojem sklepu opr. št. II Cp 2330/2008 z dne 17.9.2008 že navedlo, tožena stranka zastavne pravice na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. II R 302/1996 z dne 16. 12. 1996 ni pridobila. Za nastanek zastavne pravice kot stvarne pravice, ki učinkuje zoper vsakogar, je namreč bistven publicitetni učinek. Zaznamek o zastavni pravici na originalu kupoprodajne pogodbe pa takšnega učinka nima.

9Upnik lahko zastavno pravico pridobi tudi v izvršilnem postopku, ko so predmet izvršilnega postopka nepremičnine, ki niso vpisane v zemljiško knjigo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je Okrajno sodišče v Kranju s sklepom o izvršbi In 2001/00121 z dne 14. 2. 2002 dovolilo izvršbo na predmetno stanovanje in dne 7. 3. 2002 izdalo zapisnik o rubežu stanovanja. Zapisnik o rubežu nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, ima po določbi tretjega odstavka 211. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, veljavnega v času oprave rubeža (Uradni list RS št. 51-2303/98, 11-518/99, 89-4262/99 in 11-662/2001) pomen zaznambe izvršbe in mora biti razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu RS. Zapisnik o rubežu z dne 7. 3. 2002 je bil objavljen na oglasni deski Okrajnega sodišča v Kranju z dne 7. 3. 2002. Ker pa zapisnik o rubežu ni bil objavljen tudi v Uradnem listu RS, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni pogojev, da bi zapisnik o rubežu imel učinek zastavne pravice. Zmotno je pritožbeno stališče, da se vpisa, objavljena v Uradnem listu št. 117/2004 in št. 110/2005, nanašata na konkretno zadevo, saj se navedena vpisa nanašata na drugi številki izvršilne zadeve, prav tako pa je sodišče predmetno zadevo ves čas vodilo pod opr. št. In 01/00121. Sicer pa sta bili tudi navedeni objavi, na kateri se pritožnik sklicuje v pritožbi, objavljeni šele dne 22. 1. 2005 oziroma 10. 8. 2004, torej kasneje, kot je tožnica na nepremičnini pridobila pravico, ki izvršbo preprečuje.

10Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta bila kupca v dobri veri, da kupujeta neobremenjeno stanovanje. Pritožba sicer zatrjuje, da je bila tožnica tekom postopka za overovitev podpisa S. V. (prodajalke) na kupoprodajni pogodbi seznanjena, da na nepremičnini obstaja hipoteka, vendar je vseeno s tožbo zahtevala overovitev podpisa na pogodbi, zaradi česar tožnica ne more zatrjevati, da je navedeno pogodbo sklenila v dobri veri, da nepremičnina ni bila obremenjena s hipoteko. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da sta bila tožeča stranka oz. stranski intervenient tekom postopka, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. P 357/98, seznanjena, da je bila ustanovitev zastavne pravice zaznamovana na originalnem izvodu pogodbe. Zgolj navedba S. V., ki jo je podala v odgovoru na tožbo, da ima banka zastavno pravico na stanovanju, še ne izpodbije dobre vere tožeče stranke in stranskega intervenienta, ki sta stanovanje ves čas imela v posesti, saj iz njunih izpovedi, ki jima je prvo sodišče poklonilo vero izhaja, da je S. V. poleg izvoda kupoprodajne pogodbe z zaznamkom sodišča razpolagala še z neobremenjeno pogodbo in je prav to pokazala tožnici in stranskemu intervenientu (kupcema), ki sta se nanjo zanesla, poleg tega pa je tožnica še pojasnila, da se je prav zaradi zatrjevanja S. V. v odgovoru na tožbo, da je nepremičnina obremenjena s hipoteko, še dodatno pozanimala na Občini Tržič, kjer je ugotovila, da tudi na njihovi pogodbi tega zaznamka ni bilo, prav tako pa S. V. v zgoraj navedenem postopku v spis ni predložila nobenega dokumenta, ki bi potrjeval njeno navedbo o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, zaradi česar tožnici nedobrovernosti ni mogoče očitati.

11Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica aktivno legitimirana za vložitev tožbe glede nedopustnosti izvršbe na celotno stanovanje, saj je po izvedenem dokaznem postopku sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja zunaj zakonske skupnosti ter da je bil del kupnine za stanovanje pridobljen z delom tožnice in stranskega intervenienta v času trajanja njune skupnosti, zaradi česar je potrebno navedeno stanovanje šteti za skupno premoženje tožnice ter stranskega intervenienta. Glede na pritožbeno zatrjevanje, da je iz kupoprodajne pogodbe z dne 26. 8. 1997 razvidno, da se dovoli vknjižba etažne lastnine na vsakega kupca do polovice, zaradi česar v konkretnem primeru naj ne bi šlo za skupno lastnino, pritožbeno sodišče opozarja na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu opr. št. II Ips 152/2009 z dne 20.3.2012, iz katerega izhaja, da skupno premoženje nastane po sili zakona (originarno), zato pogodbena opredelitev statusa spornega premoženja na nastanek solastnine ne more vplivati.

12Ker sta tožnica in stranski intervenient pridobila na stanovanju lastninsko pravico (v pričakovanju), ki izvršbo preprečuje, tožena stranka pa na stanovanju ni pridobila zastavne pravice, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na nedopustnost izvršbe, zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Ker toženec v pritožbi ni uspel, odgovor na pritožbo pa tudi ni pripomogel k rešitvi, je pritožbeno sodišče sklenilo, da pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ter 1. odstavek 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).