210. člen ZIZ

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o izročitvi nepremičnine kupcu napačno uporabilo določbo 192. člena ZIZ. Po navedeni določbi sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine naloži dolžniku, da se izseli, vendar le v primeru, ko je predmet izvršbe nepremičnina kot celota. V obravnavani zadevi pa je bil predmet prodaje le dolžnikov idealni delež na nepremičnini do 2/3.

Dolžnik je bil na pravico iz 210. člena ZIZ opozorjen v 11. odstavku pravnega pouka sklepa I 130/2024 z dne 29. 3. 2024 (s katerim se je izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi VL 23507/2020 z dne 27.3. 2020, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 9.6. 2020, nadaljevala na dolžnikove nepremičnine, in ki je bila pristopljena k vodilni izvršbi I 531/2019 s sklepom z dne 3.5.2024), pa predloga po 210. členu ZIZ kljub temu ni podal. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da dolžnik sploh ni bil opozorjen na pravico po 210. členu ZIZ.

Drži, da zaradi delitve parcel v manjšem delu ne gre več za iste nepremičnine, saj so te glede na sklep o civilni delitvi zmanjšane za 46 m2, vendar pa glede na samo transparentnost delitve in soglasje vseh solastnikov ni videti razlogov, zakaj bi bilo treba ponovno presojati o načinu delitve solastnine. Pravica do doma ni absolutna pravica in z njo nasprotna udeleženka ne more posegati v pravice predlagateljev na način, da do delitve solastnine sploh ne bi moglo priti oziroma bi bila dejansko odložena za nedoločen čas. S tem bi bila njihova solastninska pravica izvotljena, pa tudi kogentna norma 70. člena SPZ (delitev solastnine) bi povsem izgubila pomen, kar je glede na splošno pravno varnost nedopustno.

Tožba po 202. členu ZIZ v zvezi z 260. členom OZ je oblikovalna in ne ugotovitvena, zato že iz tega razloga ne drži, da brez predhodnega sklepa o napotitvi na pravdo v tej izvršilni zadevi upnika nista mogla vložiti tožbe. Paulijanska tožba mora namreč vsebovati oblikovalni zahtevek, iz katerega je razvidno, v zvezi s poplačilom katere terjatve je dolžnikovo pravno dejanje brez učinka v razmerju do upnika. Res je bil upnikoma sicer z napotitvenim sklepom določen rok za vložitev tožbe, a je tak rok določen, da se postopek izvršbe po nepotrebnem ne podaljšuje, saj sodišče, če se pravda začne, za sporno terjatev odloži poplačilo. Znesek, ki bi bil namenjen za poplačilo teh terjatev, namreč ostane nerazdeljen in ga za čas do odločitve v pravdi hrani sodišče. Ker pa sta upnika ustrezno tožbo vložila že prej, pa določitev novega roka upnikoma ni bila potrebna. Na vsebino napotitvenega sklepa upnika prav tako nista bila vezana.

Dolžnik, ki je zaradi opustitve zakonsko predpisanega obveznega pravnega pouka zamudil v drugem odstavku 210. člena ZIZ določen 60-dnevni rok za vložitev predloga, da obdrži pravico do najema stanovanja, zaradi tega ne sme trpeti škodnih posledic in ne sme izgubiti pravice do uveljavljanja te pravice. Njegov šele v pritožbi podani predlog je zato treba šteti kot pravočasen, o njem pa bo moralo sodišče prve stopnje odločiti v nadaljevanju postopka.

Odlog izvršbe pomeni, da se izvršilna dejanja v času odloga izvršbe ne bodo opravljala. Namen odloga je, da se v času odloga razmere dolžnika spremenijo tako, da se dolg poplača, da ne bi prišlo do prisilne realizacije v izvršilnem postopku. V stečajnem postopku pa se vse premoženje dolžnika unovči za poplačilo njegovih upnikov. Tudi iz tega razloga dolžnica ne more uspeti s sklicevanjem na neenakost z dolžniki v izvršilnem postopku.

Predlog po 210. členu ZIZ je mogoče vložiti v izvršilnem postopku, v katerem je predmet prodaje nepremičnina (stanovanjska hiša ali stanovanje), in ne v izvršilnem postopku, v katerem gre za izpraznitev nepremičnine (stanovanjske hiše ali stanovanja). Pravno varovana škoda mora nastati posebej oziroma se mora odraziti v drugih okoliščinah ali dobrinah ter mora tako presegati tisto škodo, ki je zajeta v realizaciji izvršbe. Dokazni predlog, da se bo nek dokaz izvedel »po potrebi«, pomeni pavšalno predlagan dokaz. Dolžnika sta tista, ki morata oceniti, ali je nek dokaz za dokazovanje njunih (ugovornih) trditev potreben ali ne, kar pomeni, da je potrebnost določenega dokaza odvisna izključno od njune potrebe ali naj se ta dokaz izvede ali ne – vse to izhaja že iz povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Upnik je bil s strani sodišča prve stopnje izredno pozvan, da na predlog dolžnikov po 210. členu ZIZ in na njun predlog za odlog izvršbe odgovori. Zato je očitno, da očitno sodišče prve stopnje ni že a priori štelo, da sta predloga neutemeljena, sicer bi ju brez pozivanja upnika na odgovor zavrnilo. Če je sodišče prve stopnje po prejemu upnikovega odgovora spo

Sodišče prve stopnje je ob izdaji sklepa o nadaljevanju izvršbe z novo dolžnico z dne 26. 9. 2019 pravilno postopalo ter je tudi zapisalo popolni in pravilni pravni pouk v skladu s takratnim 210. členom ZIZ. Ob času izdaje tega sklepa je namreč 210. člen ZIZ določal le, da mora predlog, da obdrži pravico do najema stanovanja, dolžnik vložiti v 60 dneh od prejema sklepa o izvršbi, če je dražbeni narok pred potekom tega roka pa najkasneje do dražbenega naroka, sicer to pravico izgubi. Drugi odstavek 210. člena ZIZ tako ob izdaji sklepa z dne 26. 9. 2019 ni določal obvezno opozorilo dolžnici, da bo sicer to pravico izgubila, v samem sklepu o izvršbi oziroma sklepu o nadaljevanju izvršbe z novim dolžnikom, sicer pa je dolžnico v postopku tudi zastopal kvalificiran pooblaščenec. Dolžnica bi morala torej, v kolikor je hotela zadržati pravico do najema, upoštevati prekluzivni zakoniti rok določen v drugem odstavku 210. člena ZIZ in predlog vložiti v 60 dneh od prejema sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper njo, vendar tega ni storila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je njen predlog z dne 14. 3. 2022 kot prepozen zavrglo. Dejstvo je, da je obveznost sodišča, da dol

Res je, da 210. člen ZIZ, pod pogojem da dolžnik takšen predlog vloži v roku 60 dneh od prejema sklepa o izvršbi, določa pravico dolžnika, ki kot lastnik stanuje v prodani družinski stanovanjski hiši ali prodanem stanovanju, da kot najemnik v tej hiši oziroma stanovanju stanuje še tri leta od dneva prodaje in se nastanku takšnega najemnega razmerja kupec ne more upreti. Vendar pa je treba pri presoji dolžnikove pravice do najema v primerih, ko je predmet prodaje le solastniški delež dolžnika na stanovanjski hiši in kupec na zadevni nepremičnini posledično pridobi le solastniški delež, upoštevati tudi določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki urejajo solastnino (tj. 65. do 67. člen SPZ). Določba prvega odstavka 210. člena ZIZ, ki ustanavlja najemno razmerje med dolžnikom in kupcem v izvršbi prodane stanovanjske hiše, učinkuje le v razmerju do kupca, ne pa tudi v razmerju do drugih solastnikov. Navedena določba tako lahko ustanovi najemno razmerje le v mejah upravičenj kupca v izvršbi prodane stanovanjske hiše, ne more pa poseči v upravičenja, ki jih ima drugi solastnik. Da bi dolžnika po prodaji njima solastnih deležev na nepremični na javni dražbi pridobil

Predkupni upravičenec v izvršilnem postopku varuje svojo predkupno pravico. Ker varuje svojo pravno korist, ima v izvršilnem postopku položaj materialnopravnega udeleženca. V izvršilnem postopku v določenih fazah postopka vstopajo osebe, ki v postopku izvršbe ali zavarovanja uveljavljajo kakšno svojo pravico ali pravno korist, pa niso stranke postopka. Mednje spada tudi imetnik zakonite predkupne pravice in imetnik vknjižene pogodbene predkupne pravice. Torej predkupni upravičenec vstopi kot udeleženec v postopek v fazi izvedbe prodaje. Da mu to zagotovi, mu mora sodišče pred tem vročiti odredbo o prodaji, nato pa pri prodaji z javno dražbo po zadnjem rednem koraku omogočiti, da sprejme nakup po tej ceni. Če se predkupni upravičenec želi udeležiti javne dražbe kot predkupni upravičenec, mora plačati varščino (prvi odstavek 182. člen ZIZ). Ker sodišče prve stopnje predkupnemu upravičencu ni vročilo odredbe o prodaji, ni bilo pogojev za opravo dražbe in je pritožba predkupnega upravičenca utemeljena. Že iz tega razloga je bilo treba izpodbijani sklep o izročitvi razveljaviti, posledično pa razveljaviti tudi sklep o domiku in elektronsko javno dražbo opravljeno 14. 1. 2022 (3

Skladno z določbo prvega odstavka 173. člena ZIZ, na nepremičnini vknjižena zastavna pravica oziroma zemljiški dolg ugasne z dnem, ko postane sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pravnomočen, čeprav zastavni upniki oziroma upniki zemljiškega dolga niso popolnoma poplačani. Začetek teka roka za plačilo preostanka kupnine ni bil odvisen od pravnomočnosti sklepa o domiku. Iz Odredbe o prodaji nepremičnine na javni dražbi in iz sklepa o domiku izhaja, da je bilo potrebno preostanek kupnine plačati v 30 dneh od izdaje sklepa o domiku in da morebitna pravnomočnost sklepa o domiku v ničemer ne vpliva na začetek teka roka za plačilo preostanka kupnine. Glede na zakonsko določbo 210. člena ZIZ, ima pravico bivanja kot najemnik le dolžnik, v kolikor sodišče njegovemu predlogu ugodi. Zato lahko navedeni predlog poda zgolj dolžnik, pri odločanju o takšnem predlogu pa sodišče sicer mora upoštevati tudi družinske člane oziroma njegovo družinsko življenje.

Utemeljeno pritožba opozarja, da se je sodišče napačno oziroma pomanjkljivo opredelilo do navedb o (ne)potrebnosti oziroma o (ne)sorazmernosti izvršbe na nepremičnino parc. št. 001 k.o. X, na kateri stoji stanovanjska hiša. Zaključek, da te nesorazmernosti ni, je namreč oprlo le na ugotovitev, da terjatev 23.500,00 EUR predstavlja skoraj 40% po GURS ugotovljene vrednosti dolžnikove stanovanjske hiše (58.094,00 EUR), ob tem pa ni upoštevalo, da je izvršbo poleg te nepremičnine dovolilo še na 15 drugih dolžnikovih nepremičnin, kar pomeni, da sorazmernosti ukrepa ni presodilo še v razmerju do vrednosti ostalih nepremičnin in ni presodilo, ali je mogoče terjatev poplačati brez prodaje doma dolžnika in njegove družine. Napačno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je zaradi izrečene večletne zaporne kazni izpodbita zakonska domneva, da je dolžnikov dom tam, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, to je na naslovu stanovanjske hiše, na katero je med drugim dovoljena izvršba. Začasna odsotnost zaradi izrečene kazni zapora, pri čemer ima dolžnik na naslovu zavoda za prestajanje kazni zapora prijavljeno le začasno prebivališče, res pomeni, da dolžnik trenutno dejansko na naslovu

Soglasje z neposredno izvršljivostjo je tako enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Ko je enkrat soglasje dano, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova. Soglasje pomeni, da dolžnik vnaprej soglaša s tem, da bo upnik lahko v primeru, če dolžnik ne bo prostovoljno izpolnil obveznosti, v postopku prisilne sodne izvršbe dosegel njeno izpolnitev. Soglasje je lahko neomejeno ali omejeno. Soglasje se tako lahko nanaša na posamezno izmed več obveznosti ali na njen del, če je deljiva, omeji pa se lahko tudi na določen objekt izvršbe, na zastavljeno stvar. Za ugotavljanje ničnosti določil same kreditne pogodbe iz notarskega zapisa v izvršilnem postopku ni podlage v 55. členu ZIZ. Terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim sporazumom, zastarajo v 10 letih, kar velja tako za glavnico kot za dogovorjene pogodbene obresti, ne velja pa za dogovorjene zakonske zamudne obresti.

Zastavna pravica upnice na solastniškem deležu dolžnice še vedno obstoji, zato slednja odgovarja za hipotekarno obveznost (s hipoteko zavarovano terjatev upnice) kot realna dolžnica. V tem stvarnopravnem razmerju nastopa kot zastaviteljica, torej oseba, proti kateri učinkuje zastavna pravica, izvršba zoper njo pa je bila dovoljena zaradi zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi. Priznanje izločitvene pravice v stečajnem postopku ni povezano z vprašanjem obstoja upničine terjatve, temveč zgolj z vprašanjem resničnega (dejanskega) lastništva določenega premoženja s strani stečajnega dolžnika oziroma obsegom stečajne mase. Ločitvena pravica predstavlja posebno upravičenje v okviru stečajnega postopka, torej pravico do prednostnega poplačila iz določenega premoženja insolventnega dolžnika. Po naravi stvari je ta pravica povezana s premoženjem, ki je v lasti stečajnega dolžnika oziroma sodi v stečajno maso, pogojena pa je s tem, da upnik še pred začetkom stečajnega postopka pridobi na njem zastavno pravico. Pritožbene navedbe, da je o neobstoju hipoteke na solastniškem deležu dolžnice odločeno že s sklepi o preizkusu terjatev, ločitvenih in izloč

Poseg v dolžnikovo nepremično premoženje je utemeljen z upnikovo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Pravica do sodnega varstva ne obsega zgolj pravice, da sodišče vsebinsko odloči o pravici stranke, temveč tudi pravico upnika do uresničitve te pravice oziroma poplačila iz dolžnikovega premoženja v učinkovitem izvršilnem postopku. Ko izvršba ni bila uspešna z do sedaj dovoljenim sredstvom izvršbe, varstvo zgoraj navedene ustavne pravice upnika opravičuje razširitev izvršbe.

Pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi je originaren način pridobitve lastninske pravice. Gre za pridobitev lastninske pravice s pravnomočno sodno odločbo. Lastninska pravica se pridobi s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine. Vknjižba lastninske pravice na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine ima le dekleratorni pomen. To pomeni, da kupec postane lastnik šele po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine. S tem preneha tudi lastninska pravica, ki jo je imel dotlej na stvari prejšnji lastnik. Učinkovanje zaznambe izvršbe pa na lastninsko pravico, ki je trajala do pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine, ne vpliva. Pri uveljavljanju obligacijskega zahtevka zaradi kršenja solastninskih upravičenj posameznega solastnika ni nujnega sosporništva vseh solastnikov stvari. Če celo solastno nepremičnino uporablja le eden od solastnikov in proti volji iz souporabe solastne stvari izključi druge solastnike, je pasivno legitimiran le tisti solastnik, ki krši solastninska upravičenja prizadetih solastnikov, aktivno legimirani pa so le prizadeti solastniki, ne pa tudi tisti solastniki, ki v pravice drugih solatnikov ne posegajo niti niso

Paricijski rok za izselitev iz prodanega stanovanja ni primerljiv z rokom, ki ga ob izdaji sodbe določi pravdno sodišče v pravdnem postopku zaradi odpovedi najemne pogodbe. Ker je dolžnik zoper odločitev o izselitvi vložil pravočasno pritožbo, mu bo začel paricijski rok za izselitev teči šele od vročitve sklepa višjega sodišča.

Izvršilno sodišče ob odločanju o dolžnikovem predlogu iz drugega odstavka 210. člena ZIZ ne presoja dejanskih finančnih zmožnosti dolžnika, da bo (profitno) najemnino tudi plačeval. Višina najemnine, ki jo je dolžnik dolžan plačevati kupcu prodanega stanovanja, je namreč primarno stvar sporazuma med kupcem in dolžnikom, v primeru, ko do sporazuma ne pride, pa jo določi sodišče v nepravdnem postopku.

Okoliščine, da predlagatelj (že) živi v svojem lastniškem stanovanju, da se z delitvijo ne mudi, da nasprotna udeleženka z morebitnim izplačilom solastnega deleža ne bo mogla kupiti drugega stanovanja, da mlajša hči zaključi šolanje, ne predstavljajo razlogov za odlog delitve.

V primeru nepremičninske izvršbe, ki med drugim obsega procesni dejanji prodaje nepremičnine in izročitve le te kupcu (192. člen ZIZ), je izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše na nepremičnini pričakovana posledica. Dolžnik se ji lahko izogne tako, da predlaga omejitev izvršbe na drugo dovoljeno sredstvo izvršbe (drugi odstavek 34. člena ZIZ), oziroma predlaga izvršbo na drugo sredstvo izvršbe (prvi odstavek 169. člena ZIZ), ali se ji začasno izogne s podajo predloga po 210. členu ZIZ. Na podlagi le tega ima dolžnik kot lastnik prodane stanovanjske hiše pravico stanovati v hiši še tri leta od dneva prodaje dalje.