186. člen ZKP

V konkretni zadevi ni nobenega dvoma, da je bila osumljenka pooblaščena za razpolaganje s sredstvi na TRR-ju B. B., s katerimi je očitno razpolagala že vse od leta 2017 (torej že več let pred njegovo smrtjo) in da je bila na teh sredstvih skupna lastnina. Tako ne drži, da bi si osumljenka prilaščala tuj denar v lastno korist. Dejstvo namreč je, da je imela upravičenje za upravljanje s skupnimi denarnimi sredstvi, posledično pa tudi pravico do razpolaganja z njimi. Zato tudi po presoji pritožbenega niso podane materialnopravne predpostavke za uvedbo preiskave.

Dokazni postopek na način, kot se zanj zavzema pooblaščenec, torej z zaslišanjem izvedenca in morebitno pritegnitvijo v postopek drugega izvedenca iste stroke, je mogoče izvesti šele na podlagi sklepa o opravi preiskave.

(Potencialni) oškodovanci pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti so tiste osebe, katerih življenje naj bi bilo ogroženo zaradi ravnanja osumljenca. Druge osebe pri tem dejanju ne morejo biti oškodovanci, zato vlagatelj zahteve za preiskavo ni upravičeni tožilec, kar je okoliščina, ki preprečuje pregon.

Sodišče prve stopnje je uporabilo petnajstdnevni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP, ki izrecno velja za situacijo, ko i) preiskovalni sodnik spozna, da je preiskava končana ali ii) ko senat zavrne predlog oškodovanca kot tožilca ali predlog zasebnega tožilca za dopolnitev preiskave; torej ne gre za situacijo, ko se preiskovalni sodnik že v osnovi ne strinja z opravo predlaganih posameznih preiskovalnih dejanj. Kot pravilno ugotavlja pooblaščenka, je v slednjem primeru sodišče v skladu s smiselno uporabo 60. člena ZKP, dolžno oškodovanca kot tožilca obvestiti, da lahko v roku 30 dni od prejema obvestila o nestrinjanju s predlogom za opravo preiskovalnih dejanj, vloži obtožni predlog. Takšno stališče, torej, da je v dani procesni situaciji, potrebno izhajati iz določbe drugega odstavka 60. člena ZKP, je zavzeto v sodni praksi (glej sklep VSM IV Kp 22620/2019 z dne 9. 7. 2019), predvsem pa tudi v veljavni kazenskopravni teoriji, ki naredi izrecno distinkcijo med situacijo, ko oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec prejmeta obvestilo sodišča, da preiskovalna dejanja ne bodo opravljena, v tem primeru lahko vložita obtožni akt v roku 30 dni (smiselna uporaba 60. člena ZKP)

Oškodovanec kot tožilec ob prevzemu pregona ne uveljavlja svojega zahtevka, ki bi mu šel po materialnem pravu, temveč le prevzame zahtevek državnega tožilca. Vse oškodovančeve nadaljnje aktivnosti pa pomenijo le nadaljevanje že prevzetega kazenskega pregona, tekom katerega zakon določa še vrsto drugih rokov, znotraj katerih mora oškodovanec kot tožilec opraviti procesna dejanja. Med te roke spada tudi petnajstdnevni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP, v katerem mora po zaključku preiskave oškodovanec kot tožilec vložiti obtožni akt. Glede na specifično vlogo oškodovanca kot tožilca v kazenskem postopku, znotraj katerega slednji ob prevzemu pregona ne uveljavlja svoje pravice do kazenskega pregona gre tako zaključiti, da tudi rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP predstavlja procesni rok.

Oškodovanec kot tožilec ni predložil dokazov, ki bi podprli utemeljenost očitkov obdolženki o lažnem oziroma goljufivem zatrjevanju in prikazovanju dejstev v času izposoje denarja. Predloženi dokazi potrjujejo zgolj obstoj upniško-dolžniškega razmerja med oškodovancem kot tožilcem in obdolženko.

Skrajšani kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato vložitev zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, pa tudi oprava le teh, torej še ne pomeni začetka kazenskega postopka in posledično preiskovalnih dejanj niti ni mogoče ustavljati, kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Tudi sicer v skrajšanem postopku glede oprave posameznih preiskovalnih dejanj ni mogoča analogija z rednim kazenskim postopkom na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ker v zvezi s predlogom upravičenega tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj sodišče ne izdaja nobenih posebnih sklepov. V skladu z določbo prvega odstavka 431. člena ZKP namreč sodnik posamezna preiskovalna dejanja opravi, če se z njimi strinja, lahko opravi tudi samo nekatera od predlaganih dejanj, pri tem pa v zvezi s predlogom ne izda nobene posebne odločbe. Prav tako ne izda posebnega (zavrnilnega) sklepa, če se s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne strinja, ampak o tem upravičenega tožilca samo pisno obvesti (drugi odstavek 431. člena ZKP). Slednji se zoper tako odločitev sodnika ne more pritožiti,

ZKP ne razlikuje med različnimi vrstami pooblaščencev. Za pooblaščenko zasebne tožilke se uporabljajo vse določbe ZKP, ki se nanašajo na pooblaščenca zasebnega tožilca, vključno z določbami o vročanju, čeprav je bilo njeno pooblastilo omejeno zgolj na vročanje sodnih pošiljk v predmetni kazenski zadevi, saj ne predstavlja posebnega poštnega pooblaščenca, kot to zmotno navaja zasebna tožilka. Če ima zasebni tožilec pooblaščenca, je treba določbo tretjega odstavka 186. člena ZKP razlagati v povezavi z določbo tretjega odstavka 121. člena ZKP. Kot datum, od katerega prične teči 15 dnevni rok za vložitev zasebne tožbe oziroma njene dopolnitve, šteje datum, ko je bilo obvestilo preiskovalne sodnice o končanju preiskave vročeno pooblaščenki zasebne tožilke. Kdaj se je slednja dejansko seznanila s sodnim pisanjem, pa je stvar internega pooblastilnega razmerja med njo in pooblaščenko.

Prvostopno sodišče je pooblaščenko oškodovanke kot tožilke res le obvestilo o tem, da je zaključilo s posameznimi preiskovalnimi dejanji in pri tem ni navedlo izrecno, da je potrebno obtožni akt vložiti v roku iz tretjega odstavka člena 186 ZKP, torej v 15 dnevnem roku od prejema tega obvestila. Vendar pa je tudi v tem delu pritrditi prvostopnemu sodišču, ki je pravilno obrazložilo, da je imela oškodovanka kot tožilka v predmetnem postopku pooblaščenko - odvetnico, ki pa ni prava neuka oseba in se že zato predpostavlja, da je seznanjena z določbam procesnih zakonov in tudi z njihovimi posledicami. Dejstvo je namreč, da če sodišče vroči odločbo brez pravnega pouka o pravici do pritožbe oziroma v konkretni zadevi do vložitve obtožnega predloga, s tem stranki še ne odvzame navedene pravice, ker sme stranka kljub temu vložiti pritožbo oziroma obtožni predlog oziroma brez odlašanja zahtevati, da se ji ponovno vroči popolna odločba s pravnim poukom in ji šele takrat začne teči rok za vložitev obtožnega akta.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zahteve za preiskavo ni podal upravičen tožilec, se utemeljeno ni ukvarjalo s preostalimi razlogi, zaradi katerih je preiskovalni sodnik prav tako podal nesoglasje s tako zahtevo in katerim oporeka pritožba v točkah b) in c) svoje obrazložitve. Iz enakih razlogov tega ni storilo tudi pritožbeno sodišče.

Med ostalimi predpisanimi sestavinami morajo biti v zahtevi za preiskavo navedene okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, saj je moč v skladu z določbo prvega odstavka 167. člena ZKP preiskavo zoper določeno osebo začeti le ob predpostavki tega zahtevanega dokaznega standarda. Utemeljenost suma se mora nanašati na kaznivo dejanje z vsemi njegovimi elementi, vključno s krivdo.

Res je, da člen 431 ZKP ne vsebuje nobene določbe o roku, v katerem je oškodovanec kot tožilec po opravljenih preiskovalnih dejanjih dolžan vložiti obtožni predlog, vendar glede tega vprašanja, ki ni urejeno v določbah o skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, člen 429 ZKP jasno napotuje na smiselno uporabo drugih določb tega člena in sicer v konkretnem primeru določila 3. odstavka 186. člena ZKP. Le-ta določa, da po koncu preiskave preiskovalni sodnik o tem obvesti oškodovanca kot tožilca in ga opozori, da mora v 15 dneh vložiti obtožnico. Kolikor tega ne stori, se šteje, da je odstopil od pregona in bo postopek s sklepom ustavljen. Če sodišče vroči odločbo brez pravnega pouka o pravici do pritožbe oz. v konkretni zadevi do vložitve obtožnega predloga, stranki ni odvzelo navedene pravice, saj sme stranka kljub temu vložiti pritožbo oziroma obtožni predlog oziroma brez odlašanja zahtevati, da se ji ponovno vroči popolna odločba s pravnim poukom in ji šele takrat začne teči rok za pritožbo oz. vložitev obtožnega predloga.

Pritožnik ima prav, ko meni, da pravica za predlaganje posameznih preiskovalnih dejanj pripada tudi njemu kot zasebnemu tožilcu. Kot namreč izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 8.4.2004 opr. št. Up-119/02, je ustavno sodišče, odločujoč o upravičenosti enakega zahtevka, vendar podanega po oškodovancu kot tožilcu, pojasnilo, da je z razlago, da gre pravica iz 431. čl. ZKP le državnemu tožilcu, oškodovanec kot tožilec postavljen v neenakopraven položaj z državnim tožilcem, zaradi česar je kršena pravica iz 2. odst. 14. čl. Ustave. Po mnenju Ustavnega sodišča bi zato sodišče pri razlagi določbe 431. čl. ZKP moralo izhajati iz določb 429 v zvezi s 63. in 186. čl. ZKP ter oceniti, katere od predlaganih preiskovalnih dejanj bi bilo potrebno opraviti. Navedeno razlago moč uporabiti tudi v danem primeru. Kolikor namreč zasebni tožilec po določbi 186. čl. ZKP sme od preiskovalnega sodnika zahtevati preiskavo, potem izhajajoč iz argumentacije navedene ustavne odločbe, ni videti razlogov, da ne bi mogel predlagati tudi oprave posameznega preiskovalnega dejanja, če je od tega dejanja odvisna njegova odločitev o vložitvi zasebne tožbe.

Če gre za kazniva dejanja, s katerimi naj bi bilo oškodovano družbeno premoženje, je družbeni pravobranilec po pooblastilu iz 2. odstavka 50. člena ZLPP procesno legitimiran, da v kazenskem postopku sodeluje kot oškodovanec kot tožilec.

Za sklep, da sta obtoženca, sicer tuja državljana, ki sta po položitvi varščine z vednostjo in dovoljenjem sodišča, potem ko sta podala obljubo po 186. členu ZKP izpuščena iz pripora odšla v svojo državo, pobegnila, zadošča že, če se enkrat v redu povabljena nista odzvala vabilu na glavno obravnavo in svoje odsotnosti nista opravičila.

Glede na to, da niso podane okoliščine, ki bi obtoženca kakorkoli navezovale na področje naše države, upoštevajoč težo očitanega mu kaznivega dejanja in izrečeno mu zaporno kazen, ponujena varščina kot nadomestni ukrep priporu, ne zagotavlja obtoženčeve navzočnosti v kazenskem postopku.