VSL sklep I Kp 1324/99

Pritožbi zasebnih tožilcev I.J. in M.J. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 58. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo zasebni tožbi zasebnih tožilcev I.J. in M.J. zoper obdolžena G.E. in V. E. zaradi kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ, ker je štelo, da sta zasebna tožilca umaknila zasebni tožbi (prvi odstavek 58. člena ZKP), saj nista prišla na glavno obravnavo, čeprav sta bila v redu povabljena.

Proti navedenemu sklepu sta se pritožila zasebna tožilca zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagala razveljavitev sklepa.

Pritožba zasebnih tožilcev je utemeljena.

Zakonsko domnevo po prvem odstavku 58. člena ZKP, po kateri se šteje, da je zasebni tožilec tožbo umaknil, je mogoče vzpostaviti le, če zasebni tožilec ne pride na glavno obravnavo, čeprav je bil v redu povabljen. Slednjega zakonskega pogoja (pravilno vabljenje) sodišče prve stopnje ni ugotovilo z gotovostjo, v kar prepričata tako pritožba zasebnih tožilcev kot tudi razlogi izpodbijanega sklepa.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi iz priloženih povratnic izhajalo, da je sodni kurir obema zasebnima tožilcema osebno vročil vabilo za glavno obravnavo dne 21.9.1999. Glavna obravnava je bila razpisana za dne 24.9.1999. Pritožnika pa navajata, da jima sodni kurir ni vročil navedenih vabil in da tudi nista podpisala nobenih povratnic, zaradi česar o glavni obravnavi nista bila obveščena in se je nista mogla udeležiti.

Iz obvestila o prispeli poštni pošiljki, ki je bilo sestavljeno dne 21.9.1999, izhaja, da je vročevalec oba naslovnika obvestil, da naj zaradi ponovne dostave počakata v stanovanju dne 22.9.1999 med 8. in 15. uro. Iz povratnic v spisu (listni št. 36-37), pa je razvidno, da je vročevalec zapisal, da sta bili vabili "prisilno vročeni" dne 22.9.1999 naslovljenki - za J. I. in mami - za J. M.

Dejstvo je torej, da vabili za glavno obravnavo, ki ju je po zakonu potrebno osebno vročiti (1. odstavek 121. člena ZKP), v tem primeru nista bili osebno vročeni, kot nepravilno ugotavlja izpodbijani sklep. Nadalje tudi ni jasno, kaj pomeni označba na povratnicah "prisilna vročitev". Če naslovnik ali njegov odrasli družinski član pisanja noče sprejeti, po določbi 123. člena ZKP zapiše vročevalec na vročilnici datum, uro in razlog odklonitve sprejema, pisanje pa pusti v naslovnikovem stanovanju ali v prostoru, kjer ta dela; s tem je vročitev opravljena. Iz vročilnic ne izhaja, da bi bila vročitev opravljena v skladu z omenjeno določbo, saj ni razvidno, da bi bila naslovljenca in vročevalec v neposrednem kontaktu, da bi odklonila sprejem pisanja, prav tako pa tudi ni naveden razlog morebitne odklonitve. Pri tem naj bi bili obe pisanji po trditvah zasebnih tožilcev odloženi na klop pred hišo, ne pa v stanovanju kot določa ZKP. Kakorkoli, na podlagi do sedaj zbranih podatkov ni mogoče z gotovostjo sklepati, da sta bila zasebna tožilca na glavno obravnavo vabljena pravilno, v skladu z določbami 118., 199. in 123. člena ZKP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Z morebitnim zaslišanjem kurirja, po potrebi pa tudi obeh zasebnih tožilcev, bo treba natančno razčistiti, kako je bila v konkretnem primeru opravljena vročitev vabil ter na ta način pojasniti pomen in vsebino spornih vročilnic. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da vročitev ni bila opravljena v skladu z zakonom, bo pritožbo zasebnih tožilcev obravnavala kot pravočasno zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, ki ji bo ugodilo in razveljavilo sklep o ustavitvi postopka, nato pa bo s postopkom nadaljevalo.