559. člen ZKP

Določbo 559. člena ZKP, ki je v konceptualnem pogledu v okviru zahteve za varstvo zakonitosti izjema, je zato treba razlagati tako, da je bilo to izredno pravno uvedeno z namenom za odpravo posledic (krivic) v pravnomočnih sodbah, sprejetih na podlagi medvojnih in povojnih predpisov, tako da je bilo kazensko pravo zlorabljeno v politične namene. Vrhovno sodišče v svoji praksi doslej še ni obravnavalo „arhivskih“ zadev, kjer bi vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijali samo kazniva dejanja, storjena pred drugo svetovno vojno. Kazniva dejanja, ki so jih po ugotovitvah pravnomočne sodbe izvršili obsojenci, v korist katerih generalni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, so bila storjena v času od leta 1931 do leta 1941, torej še pred drugo svetovno vojno. Glede na opis kaznivih dejanj, ki so bila povezana s poslovanjem Hranilnice in posojilnice na Jesenicah, registrirani zadrugi z neomejeno odgovornostjo, bi glede na sistematiko v Kazenskem zakoniku kraljevine Jugoslavije in njihovo umestitev v aktualnem pravu, ta sodila med kazniva dejanja zoper gospodarstvo in premoženje. Vložnik sicer v predlogu navaja, naj Vrhovno sodišče obsojence oprosti obto

Obsojenec je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil na podlagi drugega odstavka 560. člena ZKP. Pravica iz citirane določbe je časovno omejena s členom 559 ZKP. Rok iz tega člena je potekel dne 3. 1. 1997. S spremembami zakona je bil navedeni rok dvakrat podaljšan do 31. 12. 2012. Po 31. 12. 2012 zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 560. člena ZKP lahko vloži le vrhovni državni tožilec.

Če je upravičenec pravico vložiti izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo že realiziral, ponovna vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper isto sodbo ni dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena na podlagi 559. člena ZKP v zvezi s kaznivim dejanjem nepokorščine pri vpoklicu v vojaško službo in izmikanja vojaški službi po 339. členu KZ-1951, je pravočasna, če jo je upravičenec vložil do 3.1.1997. Podaljšani rok za vložitev, ki ga je določil ZKP-G, za navedeno kaznivo dejanje namreč ne velja.

Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena na podlagi 559. člena ZKP, je pravočasna, če je bila vložena do 3.1.1997.

Upravičencem je s potekom roka, določenega v 559. členu ZKP, ki doslej kljub pozivu ustavnega sodišča ni bil podaljšan, prenehala pravica do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti.

Ustavno sodišče je v svoji odločbi z dne 22.10.1998, opr. št. U-I-247/96, pozvalo zakonodajalca, da rok iz 559. člena ZKP čimprej podaljša, česar ta še ni storil. Glede na to in glede na vsebino navedene ustavne odločbe tudi ni mogoče sklepati, ali bi bilo podaljšanje roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti sprejeto le za primere obsodb po ZKND ali tudi za vse ostale obsodbe, torej tudi takšne kot v obsojenčevem primeru. V tem položaju je sodišče upoštevalo veljavno določbo 559. člena ZKP in postopalo v skladu z določbo 2. odstavka 422. člena ZKP.

Ker so obsojenčevi otroci vložili zahtevo za varstvo zakonitosti po poteku dveletnega roka, določenega v 559. členu ZKP, jo je Vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo. Kljub priporočilu Ustavnega sodišča v odločbi U-I-247/96, da naj zakonodajalec ta rok podaljša, je namreč določba 559. člena ZKP še vedno nespremenjena v veljavi, glede na načelo zakonitosti pa je Vrhovno sodišče vezano nanjo.

Pri odločanju o reviziji po ZPKri ni mogoče smiselno uporabiti določila 2. odstavka 560. člena ZKP. Ker ZPKri natančno razmejuje pogoje za pridobitev statusa političnega zapornika od pogojev za vložitev revizije zoper kazensko obsodilno sodbo, določba 3. odstavka 2. člena ZPKri, ki se nanaša na politične zapornike, ne omogoča vložitev revizije.

Dveletni rok iz 559. člena ZKP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo ZKP, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, je potekel 31.12.1996. Zahtevo, vloženo 12.6.2000, je bilo zato treba kot prepozno zavreči.

ZKP je začel veljati 1.1.1995 in je dveletni rok, naveden v 559. členu ZKP, potekel 31.12.1996. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep, da varščina pripade proračunu, vložena šele 27.8.1998, jo je Vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo.

Ker obsojenčevih vlog (pobud) ni mogoče šteti za zahtevo za varstvo zakonitosti, tudi vloge njegove žene z dne 25.9.1997 (obsojenec je pred tem umrl) ni mogoče obravnavati kot dopolnitve njegove zahteve za varstvo zakonitosti, temveč kot njeno zahtevo. Ker pa je bila vložena po preteku roka, določenega v 559. členu ZKP, jo je bilo treba kot prepozno zavreči.

V 559.čl. ZKP je določeno, da smejo obs., zagovornik in osebe iz 2.odst. 367.čl. tega zakona vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona, ki je začel veljati 1.1.1995. Ker je zagovornik obs. Š.A. vložil zahtevo šele 12.11.1998, jo je vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo.

Na podlagi 559.čl. ZKP je bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti najkasneje do 31.12.1996. Ker je zagovornik obs. F.G. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti priporočeno po pošti šele 12.11.1998, jo je vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo.