VSRS Sklep VI Kr 3767/2019

Predlog se zavrne.

1V obravnavani zadevi je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo X K 3767/2019 z dne 6. 1. 2025 obsojenega A. A. (v nadaljevanju obsojenec) spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem v zvezi z drugim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen eno leto in en mesec zapora, ki se izvrši z delom v splošno korist v trajanju sedemsto osemdeset ur, ki jih mora opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo X Kp 3767/2019 z dne 13. 10. 2025 po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je odločilo, da se obseg dela določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, pritožbo obsojenčevih zagovornikov pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje spremenjenemu senatu sodišča prve stopnje. Skladno s šestim odstavkom 421. člena ZKP predlagajo tudi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži za čas odločanja o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, pri čemer navajajo, da bi z izvršitvijo kazni pred odločitvijo o zahtevi za varstvo zakonitosti prišlo do nastanka težko popravljive oziroma nadomestljive škode, saj je obsojenec delovno aktiven in mora preživljati tako sebe kot svojo družino, pri čemer bo opravljanje dela v splošno korist poseglo v njegove pridobitne zmožnosti, saj je obseg dela v splošno korist precejšen in bo moral obsojenec ob opravljanju le-tega prilagoditi svoje siceršnje poklicne obveznosti. Poudarjajo še, da pri obsojencu tekom kazenskega postopka niso bili podani priporni razlogi, temveč je bil ves čas na prostosti ter da je obsojenec zgleden, deloven in nenevaren član družbe, doslej še neobsojen in zoper njega ni v teku noben drug kazenski postopek.

3Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, ki predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, glede predloga za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe pa se ni opredelil.

4Obsojenec je bil ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti in predloga za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe, dne 23. 2. 2026, na prostosti, prav tako tudi v času odločanja Vrhovnega sodišča o navedenem predlogu.

5Šesti odstavek 421. člena ZKP določa, da če je obdolženec na prostosti, se v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je v njegovo korist vložena zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek in s katero mu je bila izrečena kazen zapora, lahko predlaga, da se izvršitev te odločbe odloži. Če je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženec ali zagovornik, mora vlagatelj nemudoma obvestiti vrhovno sodišče o tem, da obdolženec ni več na prostosti. Peti odstavek 423. člena ZKP pa določa, da če je podan predlog za odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe po šestem odstavku 421. člena, vrhovno sodišče o njem odloči s sklepom po prejemu odgovora Vrhovnega državnega tožilstva, predlogu pa ugodi, če pri obravnavanju predloga zahteve za varstvo zakonitosti ne zavrže (drugi odstavek 423. člena), če zahteva za varstvo zakonitosti ni očitno neutemeljena (drugi odstavek 425. člena) in če so podani pogoji iz šestega odstavka 421. člena tega zakona. Vrhovno sodišče s sklepom prekine izvršitev pravnomočne sodne odločbe, če predlogu ugodi po tem, ko je obdolženec že nastopil kazen zapora.

6Vrhovno sodišče je na podlagi petega odstavka 423. člena ZKP opravilo preizkus predpostavk za odložitev izvršitve izpodbijane sodne odločbe, pri čemer ni ugotovilo okoliščin iz drugega odstavka 423. člena ZKP, zaradi katerih bi bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti zavreči, vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo ni navajal, da je ta očitno neutemeljena (drugi odstavek 425. člena ZKP), obsojenec pa je bil ob vložitvi zahteve in predloga na prostosti, kot tudi tekom celotnega predmetnega kazenskega postopka.

7Obsojencu je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo izrečena kazen zapora, pri čemer je v sodbi določeno, da se le-ta izvrši z delom v splošno korist. Kot že navedeno se šesti odstavek 421. člena ZKP nanaša na pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek in s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora, ne pa tudi, ko je bila ta že v pravnomočni sodbi nadomeščena s katerim od izvršitvenih načinov iz 86. člena KZ-1. Še zlasti, ker mora v primeru, ko je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenec ali zagovornik, vlagatelj nemudoma obvestiti vrhovno sodišče o tem, da obsojenec ni več na prostosti. Izključnost odložitve ali prekinitve izvršitve pravnomočne odločbe na primere, ko je bil obsojenec pozvan na prestajanje kazni zapora v ustreznem zavodu ali se že nahaja na prestajanju kazni zapora, je podprta z zakonodajalčevimi nameni, kot izhajajo iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-P; EVA 2024-2030-0001) in zlasti iz razlogov odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-409/19, Up-1455/19 z dne 8. 12. 2022 s pritrdilnima ločenima mnenjema sodnikov Marka Šorlija in dr. dr. Klemna Jakliča.

8Tako Predlog ZKP-P kot tudi navedena odločba Ustavnega sodišča izhajata iz dejstva, da je kazen zapora najstrožja in najbolj invazivna med kazenskimi sankcijami, saj pomeni poseg v osebno svobodo oziroma odvzem le-te, ki je varovana v 19. členu Ustave RS in je ob pravici do življenja najpomembnejša družbena vrednota ter za posameznika najpomembnejša dobrina (vrednota par excellence). Posledično vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi pusti na prizadeti osebi nepopravljive posledice, saj škodljivih učinkov na zdravstveno stanje, duševno zdravje in družbeni položaj neupravičeno obsojenega tudi morebitna naknadna odškodnina ne more odtehtati. Zaradi tega je kazen odvzema prostosti dopustno uporabiti le kot skrajno sredstvo in le za najkrajše še potrebno obdobje ter je potrebno preprečevati neupravičen odvzem prostosti, iz česar izhaja tudi zahteva za vzpostavitev ustreznih procesnih sredstev za preprečitev neupravičenega prestajanja zaporne kazni. Odločba Ustavnega sodišča pravi tudi, da vsako neupravičeno prestajanje zaporne kazni prav tako škoduje zaupanju v pravni red, družbeni pomiritvi in krepitvi moralnih vrednot. Tudi Predlog sprememb ZKP-P poudarja, da je namen novele, da se prepreči, da bi obsojenec, ki je ob izreku sodbe na prostosti, nastopil prostostno kazen pred odločitvijo o njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti.

9Iz povzetega je tako mogoče razbrati, da je zakonodajalec ob uzakonitvi predloga za odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe imel v mislih situacijo, ko je obsojencu s pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, bila izrečena kazen zapora, ki se tudi izvrši z odvzemom prostosti, ne pa, ko se zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist kot v obravnavanem primeru.

10Nadomestna izvršitev kazni namreč zasleduje enak namen kot odlog oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe, to je, da preprečuje popoln odvzem posameznikove prostosti. Vsak od navedenih institutov tako onemogoča, da bi bilo v primeru, ko so podane z zakonom določene okoliščine, poseženo v osebno svobodo posameznika v takšnem obsegu, kot je to pri izvrševanju kazni zapora s prestajanjem v zavodu. Iz tega razloga je v vsakokratnem primeru mogoče uporabiti le enega od navedenih institutov, ne pa oba kumulativno, saj že vsak od njiju uresniči želeni cilj.

11Glede na obrazloženo v obravnavani zadevi niso izpolnjeni vsi pogoji iz šestega odstavka 421. člena ZKP, saj z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojencu ni bila izrečena kazen zapora, ki se izvrši z odvzemom prostosti. Zato je bilo potrebno predlog obsojenčevih zagovornikov za odložitev izvršitve pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 3767/2019 z dne 6. 1. 2025, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 3767/2019 z dne 13. 10. 2025, zavrniti.

12Zoper ta sklep ni pritožbe (četrti odstavek 399. člena ZKP).