VSRS Sklep I Ips 1456/2020

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo III Ks 1456/2020 z dne 5. 5. 2025 v postopku tako imenovane neprave obnove na podlagi določbe drugega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojencu izreklo enotno kazen tri leta in tri mesece zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1456/2020 z dne 3. 9. 2025 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da se obsojenca oprosti plačila sodne takse.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica. V obrazložitvi zahteve trdi, da je sodišče nezakonito zavrnilo obsojenčev predlog, da se pri izreku enotne kazni upošteva tudi kazen, ki jo je izreklo Deželno sodišče v Celovcu, priznana pa je bila s strani Okrožnega sodišča v Ljubljani. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izda sklep, s katerim bo pri izreku enotne kazni upoštevalo sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 35252/2022 z dne 24. 11. 2022, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani III Pom-i 35252/2022 z dne 30. 8. 2022, s katerim je bila priznana in izvršena sodba Deželnega sodišča v Celovcu, v zvezi s sodbo Višjega sodišču v Gradcu.

3Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da v postopku neprave obnove ni mogoča sprememba pravnomočne sodbe, ki je ni izreklo slovensko sodišče, temveč sodišče v drugi državi članici Evropske unije.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena. Slednja je v izjavi izrazila nestrinjanje s stališčem, zavzetim v odgovoru in poudarila, da Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodnih odločb. To pomeni, da je sodba Deželnega sodišča v Celovcu, ko je bila priznana s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, pridobila status, ki omogoča njeno vključitev v postopke odmerjanja enotne kazni.

B.

5V obravnavanem primeru je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom v postopku tako imenovane neprave obnove obsojencu po pravilih o steku izreklo enotno kazen tri leta in tri mesece zapora. Sodišče je s tem sklepom med drugim odločilo tudi, da pri izreku enotne kazni ne bo upoštevalo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 35252/2022 z dne 24. 11. 2022, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani III Pom-i 35252/2022 z dne 30. 8. 2022, s katerim je bilo odločeno, da se prizna in izvrši sodba Deželnega sodišča v Celovcu (Landesgericht Klagenfurt) št. 12 Hv 83/21a z dne 8. 9. 2021, v zvezi s sodbo Višjega deželnega sodišča v Gradcu (Oberlandesgericht Graz) št. 9 Bs 395/21p z dne 9. 12. 2021, s katero je bila obsojencu izrečena kazen tri leta in šest mesecev zapora.

6Izpodbijani pravnomočni sklep je v smislu določbe prvega odstavka 420. člena ZKP tako imenovana druga odločba, zoper katero se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo.

7Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložena zahteva za varstvo zakonitosti po vsebini ne uveljavlja ničesar, kar bi izpolnjevalo navedeni pogoj iz prvega odstavka 420. člena ZKP glede tako imenovane druge odločbe.

8Jedro zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da bi sodišče pri izreku enotne kazni moralo upoštevati tudi pravnomočno sodbo, ki jo je izreklo sodišče v drugi državi članici Evropske unije.

9Postopek neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP pomeni poseg v trajanje kazni, izrečene s pravnomočno sodno odločbo. Po določbi drugega odstavka 407. člena ZKP namreč sodišče v tem primeru z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen. Če bi sodišče pri tem upoštevalo pravnomočno sodbo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice Evropske unije, bi ravnalo v izrecnem nasprotju z določbo tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da domače sodišče ne sme spremeniti vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Vrhovno sodišče je namreč že v sodbi I Ips 69743/2022 z dne 27. 2. 2025 presodilo, da je določba tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 jasna do te mere, da jezikovna razlaga povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije.

C.

10Ker niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).

11Odločitev je bila sprejeta soglasno.