406. člen ZKP

V skladu z določbo 406. člena ZKP se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočnim sklepom ali pravnomočno sodbo, na zahtevo upravičenca obnoviti samo v primerih in ob pogojih, ki jih določa ta zakon. Iz navedene določbe je mogoče razbrati temeljni pogoj za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ta je, da ga je mogoče vložiti v obsojenčevo korist le zoper pravnomočno sodbo in zoper nekatere pravnomočne sklepe, s katerimi se kazenski postopek konča. Zahteve za obnovo kazenskega postopka ni dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodbo o prevzemu izvršitve kazni, izrečene s sodbo tujega sodišča, ker postopek prevzema izvršitve tuje sodne odločbe predstavlja posebno obliko pravne pomoči in ne kazenskega postopka, ki bi bil pravnomočno končan.

Po določbi 406. člena ZKP se sme obnoviti kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo. To izredno pravno sredstvo se sme vložiti šele po tem, ko je sodba kot celota pravnomočna ter zajema odločitev o celotnem tožilčevem kazenskem zahtevku; zoper del sodbe ni mogoče vložiti zahteve za obnovo postopka (pravno mnenje, občna seja VSS 24.6.1991). V primeru objektivne koneksitete, še posebej, če se sodba nanaša na sostorilce, mora sodišče o zahtevi za obnovo postopka odločati šele tedaj, ko postane pravnomočna kot celota. Razlog za takšno ureditev je med drugim tudi obstoj privilegija pridruženja (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 356/2002 z dne 27. 5. 2004 v zvezi z izrednim pravnim sredstvom zahteva za varstvo zakonitosti). Klavzula o pravnomočnosti oziroma pravnomočnost, ki je ugotovljena v končnih odredbah (potrdilo o pravnomočnosti), nima učinka na nastop pravnomočnosti, pač pa pravnomočnost le potrjuje. Klavzula o pravnomočnosti tako tudi ne more vzpostaviti pravnomočnosti, če za njen nastop niso izpolnjeni pogoji (sklep I Ips 46408/2020-157 z dne 26. 11. 2015).

Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je obsojenec šele v pritožbenem postopku poravnal dolg do oškodovanke, ki ga je povzročil s kaznivim dejanjem, ni novo dejstvo, zaradi katerega bi bila mogoča obnova postopka in izrek oprostilne sodbe ali obsodbe po milejšem kazenskem zakonu. Razlog za obnovo postopka ni okoliščina, da je storilec kaznivega dejanja poravnal svojo civilnopravno obveznost do oškodovanca iz naslova premoženjskopravnega zahtevka. Gre za okoliščino, ki bi bila upoštevana v postopku za preklic pogojne obsodbe in bi lahko dosegla drugačno odločitev - ustavitev postopka za preklic pogojne obsodbe, ni pa okoliščina, ki bi dopuščala obnovo postopka.

Obnova kazenskega postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uveljaviti le ob izpolnitvi v zakonu natančno določenih pogojev. Nikakor pa obnova kazenskega postopka ne služi za ponovno sojenje v kazenski zadevi.

Ker postopka za prevzem izvršitve kazni, izrečene s sodbo tretjega sodišča, ni mogoče šteti za sojenje oziroma kazenski postopek v smislu 406. člena ZKP, ni podan osnovni pogoj za obnovo kazenskega postopka. Obsojenčevo zahtevo za obnovo postopka je zato sodišče prve stopnje pravilno skladno s prvim odstavkom 413. člena ZKP zavrglo.

Navedbe obsojenca v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, da sta v rednem kazenskem postopku dve priči podali krivo izpovedbo, ne predstavljajo razlogov za obnovo kazenskega postopka, saj priči nista bili s pravnomočno sodbo spoznani za krivi kaznivega dejanja krive izpovedbe po 1. odstavku 289. člena KZ.