VSL Sklep VII Kp 332/2019

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom na podlagi 407. in 410. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zahtevo za obnovo postopka (točka I izreka) in zahtevo za spremembo pravnomočne sodbe brez obnove postopka (točka II izreka). Obsojenca je oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP (točka III izreka).

2Zoper sklep, in sicer glede točke I izreka, se je pritožil obsojenčev zagovornik brez navedbe pritožbenega razloga, s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep v tem delu spremeni in dovoli obnovo postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4V konkretnem primeru je bil kazenski postopek, katerega obnova se zahteva v korist obsojenega A. A. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, končan s pravnomočno sodbo izrečeno na podlagi sprejetega priznanja krivde. Obsojenec se je s priznanjem krivde ter njenim sprejetjem s strani sodišča, ustrezno poučen o pravnih posledicah takšne odločitve, nepreklicno odpovedal pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi in s tem tudi pravici do ugotavljanja dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih v okviru dokaznega postopka na glavni obravnavi, s čimer se je strinjal, da se dejansko stanje tako presoja izključno na podlagi dokazov, ki so že takrat bili del spisa. S tem pa tudi pristane na to, da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije (5. točka tretjega odstavka 285a člena ZKP). Tako je razumljiva določba drugega odstavka 370. člena ZKP, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedeno pa ne izključuje možnosti kasnejšega dokaznega postopka za izvedbo novih predloženih dokazov oziroma presojo le-teh v povezavi z dokazi, ki so bili v spisu že ob sprejemu priznanja krivde, v okviru odločanja o obnovi postopka, kar smiselno navaja tudi pritožnik. Drugače kot zagovornik pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče tudi v primeru sodbe izdane na podlagi sprejetega priznanja krivde presoja, ali v zahtevi za obnovo postopka navedena nova dejstva oziroma predloženi novi dokazi utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

5V skladu z navedenim je postopalo tudi sodišče prve stopnje in pri tem oziraje se na pravno teorijo in sodno prakso pravilno ocenilo, da v zahtevi za obnovo postopka navedeno sicer novo dejstvo oziroma predložen nov dokaz ni tak, da bi lahko povzročil oprostitev obsojenca oziroma njegovo obsodbo po milejšem zakonu. Drži sicer, da iz predloženega izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano v drugem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. IV K 14038/2019, izhaja, da bi lahko bil obsojenec v času izvršitve kaznivih dejanj, ki so bila obravnavana v postopku, katerega obnova se zahteva, v stanju zmanjšane ali bistveno zmanjšane prištevnosti, kar je po 29. členu KZ-1 lahko razlog za milejše kaznovanje. Vendar tudi morebitna ugotovitev sodišča o bistveno zmanjšani prištevnosti obsojenca tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi pomenila, ob nespremenjeni pravni opredelitvi dejanja, obsojenčevo obsodbo po milejšem zakonu. V konkretnem primeru bi namreč obsojenčeva bistveno zmanjšana prištevnost lahko bila podlaga le za fakultativno milejše kaznovanje, ne bi pa povzročila opredelitev očitanega dejanja po milejšem zakonu oziroma milejšo pravno kvalifikacijo in v njeni posledici milejšo kazensko sankcijo. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na stališče mag. Štefana Horvata - Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, 2004, Ljubljana, za katerega zagovornik nekritično navaja, da gre za stališče starejše sodne prakse, ki ne upošteva kasnejše uvedbe novega instituta priznanja krivde. Stališče, da obnovitveni razlog po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP ni podan, če bi nova dejstva ali novi dokazi pri nespremenjeni pravni opredelitvi kaznivega dejanja utegnili povzročiti izrek milejše kazenske sankcije, namreč izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 368/2006 z dne 19. 4. 2007, pri tem stališču pa Vrhovno sodišče RS vztraja tudi v svoji sodbi, izdani po uvedbi instituta priznanja krivde, I Ips 16069/2014 z dne 1. 12. 2022 - alineja (iii) točka 13.

6Ker se je obsojenec, kot je bilo že navedeno, s priznanjem krivde odpovedal pravici ugotavljanja dejanskega stanja na podlagi dokazov izvedenih v okviru dokaznega postopka na glavni obravnavi, pritožnik ne more biti uspešen z navedbami, da v kolikor bi pred sodiščem potekal klasični sodni dokazni postopek, bi se glede na vse okoliščine, nedvomno postavilo vprašanje prištevnosti obsojenca in bi slednji imel možnost po zakonu dopustnega milejšega kaznovanja. Enako velja tudi za nadaljnje pritožbene navedbe, da je obsojenec nekritično priznal krivdo, sodišče pa je temu nekritično sledilo, kar vse je kumuliralo v skrajno nesorazmerno kazen. Kršitve določb postopka in kazenskega zakona namreč niso naštete med taksativno navedenimi razlogi za obnovo postopka, zato tudi mogoče odpirati pravnih vprašanj, ki se nanašajo na kršitve procesnih določil in kazenskega zakona v prvotnem postopku.

7Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

8Kljub temu, da obsojenec oziroma njegov zagovornik s pritožbo ni uspel, je sodišče obsojenca iz enakih razlogov kot prvostopenjsko sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.