408. člen ZKP

Predmet bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je obtožba, podana po osebi (tožilcu), ki za to ni upravičena. Kdaj je to, je ob nekaterih modalitetah odvisno od vrste kaznivega dejanja in ne od vrste ali pravilnosti procesnega dejanja katerega od udeležencev v kazenskem postopku, kot to izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve.

Procesni pogoj za nadaljevanje kazenskega postopka po prvem odstavku 408. člena ZKP.

Ker pa obdolženec sodišču ni bil dosegljiv, je Okrožno sodišče v Mariboru s sklepom II K 39161/2012 z dne 8. 5. 2018 na podlagi 3. točke prvega odstavka 352. člena ZKP obtožbo zavrglo, nato pa z napadenim sklepom, ko je bilo ugotovljeno, da je bila obdolženemu D.K. odvzeta prostost in da je zato sodišču znova dosegljiv, odločilo, da se postopek zoper njega nadaljuje. Napadeni sklep bi moral, ob odločitvi, da se postopek zoper obdolženca na podlagi prvega odstavka 408. člena ZKP nadaljuje, v izreku vsebovati tudi odločitev, da se sklep, s katerim je bila obtožnica zavržena, razveljavi. Navedeno pomanjkljivost pa pritožbeno sodišče zgolj ugotavlja in ne more imeti posledic, saj sklepa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ne preizkuša, pritožba pa je ne uveljavlja.

V posebnih določbah 408. člena ZKP sicer ni navedeno, kdo ob prenehanju okoliščin, ki so začasno preprečevale pregon in s tem povzročile zavrženje obtožnice, odloča o nadaljevanju postopka. Vendar pa je ob odsotnosti posebnih določb potrebno upoštevati splošna pravila ZKP, in sicer šesti odstavek 25. člena ZKP, ki za odločanje zunaj glavne obravnave določa funkcionalno pristojnost senata treh sodnikov (zunajobravnavani senat).

Pritožba pravilno razloguje, da bi sodišče prve stopnje, ko je prejelo zahtevo Okrožnega državnega tožilstva za nadaljevanje postopka po prvem odstavku 408. člena ZKP zoper oba obdolženca, ker je bil obdolženi M.F. izsleden v ZDA in je sodišče zaprosilo za odreditev začasnega pripora in njegovo deportacijo tudi zaradi predmetne zadeve, potem ko je to storilo že v drugi kazenski zadevi istega sodišča III K 28981/2012, moralo odločiti o razveljavitvi sklepa o zavrženju obtožnice in o zahtevi za nadaljevanje kazenskega postopka. Navedeno pritožbeno razlagovanje je skladno s sodno prakso, kakor tudi pravno teorijo. V obeh prevlada namreč stališče, da je treba prejšnji pravnomočni sklep o zavrženju obtožnega akta razveljaviti z novim sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba.

Z okoliščinami, ki so začasno preprečevale pregon, so mišljene okoliščine objektivne narave, na katere upravičeni tožilec ni mogel vplivati ali jih preprečiti. Nepopolnost obtožnega akta (obtoženega predloga ali obtožnice) ni mogoče šteti med te pogoje, ker gre za okoliščino, na katero upravičeni tožilec lahko vpliva, in sicer s tem, da obtožni akt ustrezno dopolni oz. popravi.

ZKP ne predvideva obnove kazenskega postopka, ki se je pravnomočno zaključil z izdajo sklepa o zavrženju zahteve za preiskavo oškodovanca kot tožilca, ker le-ta kljub dopolnitvi ni imela vseh elementov, da bi bila sposobna sodne obravnave, zato obnova postopka v takih primerih ni mogoča.

Oškodovanec kot tožilec tudi z dopolnitvijo zahteve za obnovo postopka ni navedel, iz katerega zakonskega razloga zahteva obnovo kazenskega postopka, čeprav je bil k temu izrecno pozvan, zato je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko njegove vloge, ki ni bila ustrezno dopolnjena, ni zavrglo že samo.

Zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP nima učinka pravnomočno razsojene stvari. Predsednik Vrhovnega sodišča RS je generalnemu državnemu tožilcu predlagal, naj oceni pravilnost ravnanja tožilke, ki je zavrgla kazensko ovadbo zoper obsojenca, vendar samo to dejstvo ni vplivalo na nepristranskost sodnikov, ki so sodili v tej kazenski zadevi, četudi brez te intervencije kazenski postopek zoper obsojence verjetno ne bi stekel. Če je bilo dovoljenje Državnega zbora Republike Slovenije za začetek kazenskega postopka zoper sodnika dano tekom postopka pred sodiščem prve stopnje , bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ker ZKP ne določa, da se sodba na dokaz, ki je bil pridobljen, preden je Državni zbor dal dovoljenje za začetek kazenskega postopka zoper sodnika, ne sme opirati, in ker sodniška imuniteta ni osebna ali človekova pravica sodnika, temveč privilegij, tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zaslišanje sodnika, četudi kot posamezno preiskovalno dej

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe prišlo s samim seboj v nasprotje.

Ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja po členu 170/I KZ, ki naj bi žalil zasebno tožilko, ki je bila v času storitve sodnica okrajnega sodišča, ne da bi bila zasebna tožba, ki je bila pravočasno vložena, predložena okrožnemu državnemu tožilcu kot predlog zaradi eventuelnega pregona, je obsodilno sodbo razveljavilo in zasebno tožbo zavrglo. Po odločitvi okrožnega državnega tožilca, v kolikor ne bo prevzel pregona, pa se bo kazenski postopek po zasebni tožbi lahko nadaljeval, ker gre le za okoliščino, ki začasno preprečuje pregon.

Razen v primerih, določenih v 408. in 409. členu ZKP, se sme zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo vložiti zahteva za varstvo zakonitosti, torej tudi v primeru, ko je bila zahteva za preiskavo zavrnjena, ker dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje. Ker je smisel omejitve "po končanem kazenskem postopku" glede vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti v preprečevanju vlaganja tega izrednega pravnega sredstva zoper odločbe, ki jih sodišče izdaja med postopkom, dokler postopek še teče, jo je mogoče vložiti tudi zoper odločbe, ki preprečujejo uvedbo kazenskega postopka. Storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ je mogoče storiti tudi z zlorabo pooblastil v Rdečem križu Slovenije, vendar pa mora biti iz tožilskega akta razvidno, da se finančno poslovanje, bančno poslovanje ipd. nanaša oziroma ima učinke na gospodarsko dejavnost, s katero se Rdeči križ ukvarja. Navedeno mora torej biti, da gre za sredstva, pridobljena iz gospodarske dejavnosti ali namenjena za gospodarsko dejavnost, ne pa za sredstva pridobljena na primer iz članarine, volil, javnih sredstev, ipd.

Po izvedbenem postopku (čl. 407/III ZKP) sodišče znova ocenjuje, ali so dejstva in dokazi, na katera se zahteva opira takšni, da bi se mogla na njihovi podlagi dovoliti obnova.