55. člen ZKP

V procesni situaciji smrti oškodovanca, ki ni stranka (torej subsidiaren tožilec ali zasebni tožilec) v teku kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja na predlog (t.i. predlagalni delikt), je presežena stroga razlaga 55. člena ZKP iz katere bi bilo moč sklepati, da morajo v tem členu opredeljeni upravičenci v roku treh mesecev po oškodovančevi smrti podati izjavo, da nadaljujejo postopek, sicer se postopek ne sme nadaljevati.

Od 12. 3. 2021 tako družba A. d.o.o. ne obstaja več in ne more biti stranka (torej tudi ne oškodovanec kot tožilec) v kakršnem koli pravnem postopku. Za pravno osebo, ki je izbrisana iz sodnega registra oziroma je prenehala obstajati, namreč v skladu z določbo 55. člena ZKP nastanejo enake posledice kot po smrti oškodovanca, ki je fizična oseba. Tudi v takem primeru lahko kazenski postopek nadaljujejo oziroma prevzamejo in posledično tudi vložijo pritožbo le pravni nasledniki te izbrisane pravne osebe (če ti obstajajo sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, četudi bi obstajali pa so imeli 3 mesečni objektivni rok za vstop v kazenski postopek kot oškodovanci in posledično kot oškodovanci kot tožilci), nikakor pa ne neobstoječa pravna oseba in posledično tudi ne pooblaščenec neobstoječe pravne osebe kot v predmetni zadevi.

Pritožbeni senat se pridružuje prevladujočim stališčem tako v kazenskoprocesni teoriji kot v sodni praksi, da je bila v procesni situaciji smrti oškodovanca (ki ni stranka, torej subsidiarni tožilec ali zasebni tožilec) v teku kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, katerega domnevni storilec se preganja na predlog (t. i. predlagalni delikti), presežena rigorozna razlaga 55. člena ZKP, iz katere bi bilo moč sklepati, da morajo v tem členu opredeljeni upravičenci v roku treh mesecev po oškodovančevi smrti podati izjavo, da nadaljujejo postopek, sicer se postopek ne sme nadaljevati.

Situacijo, ko oškodovanec, ki je upravičen vložiti predlog za kazenski pregon, umre med postopkom, ureja 55. člen ZKP. Če po poteku trimesečnega roka od smrti oškodovanca nobeden od upravičencev iz 55. člena ZKP ne poda izjave za nadaljevanje postopka, predstavlja to v primeru predlagalnega delikta obstoj okoliščine, ki izključuje kazenski pregon, saj kazenski postopek teče brez predloga oškodovanca za pregon.

Višje sodišče primarno, glede na naravo in vsebino sprejete izpodbijane odločitve ocenjuje, da je pritožniku kot sinu pokojnega oškodovanca in torej tudi enemu od upravičencev iz 55. člena ZKP, izhajajoč iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, treba omogočiti učinkovito pravico do pravnega sredstva.

Teorija in sodna praksa sta presegli ozko jezikovno razlago določbe 55. člena ZKP z jasnim stališčem, da v situaciji, če oškodovanec, ki ni stranka kazenskega postopka, umre med kazenskim postopkom, ki se vodi za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na njegov predlog, to ni ovira za nadaljevanje postopka po obtožbi državnega tožilca, razen če upravičenec iz 55. člena ZKP umakne predlog za pregon.

S sklepom z dne 18. 4. 2018 je bila dovoljena obnova kazenskega postopka, vendar se s tem glede teka zastaranja kazenskega pregona ni ničesar spremenilo. Kot izhaja iz drugega odstavka 91. člena KZ-1, je za zastaranje kazenskega pregona relevantna odločitev o razveljavitvi sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom. S sklepom z dne 19. 9. 2018 je sodišče prve stopnje sicer razveljavilo pravnomočno sodbo z dne 10. 7. 2017, pravnomočno dne 29. 3. 2016 (točka I izreka) in kazenski postopek zoper obdolženca ustavilo (točka II izreka), vendar je bila odločitev (točki I in II izreka) razveljavljena s sklepom višjega sodišča z dne 16. 1. 2019 in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponovna odločitev pa je bila sprejeta v izpodbijanem sklepu, to je dne 29. 4. 2022, zato še ni potekel rok, določen za zastaranje kazenskega pregona v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Čeprav zapuščinski postopek po pokojnem A. A. še ni zaključen s pravnomočnim sklepom o dedovanju in pravnomočno ugotovljenimi dediči, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na smrtovnico, iz katere izhaja, kdo so njegovi zakoniti dediči, zato očit

Pooblaščenci oškodovanke se neutemeljeno sklicujejo na določbo drugega odstavka 60. člena ZKP, kjer je navedeno, da ima oškodovanec kot tožilec pravico začeti oziroma nadaljevati pregon v 8 dneh, od kar je prejel sporočilo, da državni tožilec ne bo začel pregona. Navedeni rok je subjektivni rok, vendar je upošteven zgolj v okviru trimesečnega roka iz šestega odstavka 60. člena ZKP, ki je objektivni rok. Oba roka pa sta prekluzivna. Potek vsakega izmed njiju pomeni izgubo pravice, ki gre oškodovancu glede podaje izjave o nadaljevanju ali začetku kazenskega pregona.

V primerih, ko je pravnomočna sodba v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena, postopek nove razsoje ne predstavlja ponovnega kazenskega pregona storilca kaznivega dejanja, temveč gre za preizkus zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe, zato tudi oškodovančevega interesa za kazenski pregon storilca pri predlagalnih deliktih v postopku nove razsoje pri oškodovancu (oziroma pri upravičencih iz 55. člena ZKP) ni treba vnovič ugotavljati in utrjevati.

Morebitna privolitev oškodovanca prejšnji večer v snemanje dogajanja, ki naj bi bilo po vsebini v bistvenem drugačno od predmetnih posnetkov, ne more vključevati tudi privolitve v snemanje obravnavanega dogodka nekaj ur kasneje, ko sta se obsojenca izživljala nad nezavestnim oškodovancem, pri čemer gre za več posnetkov v razmaku dveh ur. Za predmetna snemanja pa oškodovanec privolitve niti ni bil sposoben dati. Ob ugotovitvi, da sta obsojena skupaj izvrševala zakonske znake kaznivega dejanja umora, ko sta oškodovanca skupaj na opisan način pretepala in se izživljala nad njim, pri čemer se je K. postavil na stran O. in se z njim poistovetil, fizično obračunavanje pa je s strani obeh obsojencev potekalo vse dokler oškodovanec ni izgubil zavesti in še tudi potem, k dejanjem pa je obsojeni K. pristopil v začetni fazi fizičnega obračunavanja med O. in oškodovancem, ko se je oškodovanec poskušal pobrati s tal, je sodišče pravilno zaključilo, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu in da sta se zavedala njunega skupnega delovanja. Pri tem na obstoj sostorilstva ne vpliva okoliščina, da je po povzročitvi bistvenih poškodb obsojenec želel poklicati rešilca (ki ga potem ni

Določba 55. člena ZKP velja le za primere, izrecno določene v navedeni določbi. Gre za primere, ko oškodovanec ali zasebni tožilec umre medtem, ko teče rok za predlog ali zasebno tožbo (predlog oz. zasebna tožba pa še nista bila vložena), ali ko umre med (kazenskim) postopkom. Določba 55. člena ZKP pa ne daje podlage za razlago, da bi morale osebe, ki so upravičene prevzeti oz. nadaljevati pregon po smrti oškodovanca, že tekom postopka odločanja državnega tožilca o začetku pregona, v času treh mesecev od smrti oškodovanca, izkazati aktivnost v smeri nadaljevanja postopka oz. izjaviti, da nadaljujejo postopek.

Če oškodovanec, ki ni stranka, umre med kazenskim postopkom, ki se vodi za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na njegov predlog, to ni ovira za nadaljevanje postopka po obtožbi državnega tožilca, razen če po smrti oškodovanca katerakoli oseba iz 55. čl. ZKP umakne predlog za pregon, kar ima za posledico ustavitev kazenskega postopka oziroma izdajo zavrnilne sodbe. Upravičenci za umik predloga za pregon po smrti oškodovanca pa so taksativno našteti v 55. čl. ZKP, njihov krog pa je ožji od kroga upravičencev, ki se smejo pritožiti v korist obdolženca.

Če v roku treh mesecev od smrti zasebnega tožilca ni podan predlog za nadaljevanje postopka, izda sodišče odločbo, kakršno je glede na fazo postopka treba izdati po določbah ZKP v primeru, ko ni obtožbe upravičenega tožilca - sodišče ni dolžno ugotavljati, ali obstajajo osebe iz 55. člena ZKP, jih iskati in jih nato po 14. členu ZKP poučevati o njihovi pravici do nadaljevanja postopka.

Izvedenec, ki še ni bil zaslišan, ne more biti navzoč pri zaslišanju drugega izvedenca, lahko pa je navzoč pri izvedbi drugih dokazov. Drug izvedenec pomeni drugi izvedenec iste stroke, medtem ko glede izvedencev različnih strok ni ovire, da ne bi smeli biti navzoči pri zaslišanju drugih izvedencev.

Smrt zasebnega tožilca (fizične osebe) je moč enačiti s prenehanjem (izbrisom pravne osebe iz sodnega registra) zasebnega tožilca (pravne osebe).

Določbo 1. odst. 96. čl. Zakona o kazenskem postopku je tako potrebno šteti kot splošno določbo o plačilu stroškov kazenskega postopka v primerih, ki so v 1. odst. 96. čl. ZKP navedeni in ostale odstavke 96. člena le kot posebno ureditev o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka v navedenih procesnih situacijah in o zavezancih (ovaditelj, zasebni tožilec, oškodovanec kot tožilec in oškodovanec). Ker v 2. 3. in 4. odst. 96. člena ZKP ni izrecno navedeno, kdo je zavezanec za plačilo stroškov kazenskega postopka v primeru, ko zasebni tožilec umre in nihče od upravičencev ne nadaljuje kazenskega pregona zoper obdolženca, je tako potrebno uporabiti določbo 1. odst. 96. čl. Zakona o kazenskem postopku kot splošno določbo in na podlagi te določbe odločiti o stroških.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je brez predloga strank na glavni obravnavi prebralo zapisnik o zaslišanju oškodovanca - priče, ki je pred glavno obravnavo umrl in ker je predlog za pregon podal v roku treh mesecev ter je nato državni tožilec po opravljenih preiskovalnih dejanjih vložil obtožni predlog. Zato nista podani v pritožbi zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka.