VSM Sodba IV Kp 28650/2024

I. Pritožbi obdolženega A. A. in njegove matere B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 28650/2024 z dne 30. 5. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po istem zakonskem določilu izreklo kazen pet mesecev zapora. Po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 je odredilo, da bo obdolženec izrečeno kazen zapora prestajal v odprtem oddelku pristojnega zavoda za prestajanje kazni zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovanemu C. C. plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2021 do plačila in oškodovanemu Č. Č. 480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2021 do plačila.

2Zoper sodbo sta se z vsebinsko identičnima pritožbama pritožila obdolženec in njegova mati B. B., smiselno zaradi kršitve kazenskega zakona, ker sodišče prve stopnje pri odmeri kazni zapora obdolžencu ni upoštevalo izrečene kazni po prejšnji obsodbi. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni na način, da obdolžencu izreče eno samo kazen po določbah o odmeri enotne kazni za dejanja v steku ter da v slednjo všteje s strani obdolženca že prestano zaporno kazen.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Bistvo obeh pritožb je navedbah, da je bila obdolžencu s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 5188/2022 z dne 22. 5. 2024 izrečena enotna kazen tri leta in en mesec zapora, katero bi sodišče prve stopnje v skladu z določilom 55. člena KZ-1 moralo šteti kot določeno in jo upoštevati pri izreku trajanja zaporne kazni na način, da bi obdolžencu na podlagi pravila asperacije izreklo ustrezno enotno kazen, ki naj jo prestaja na odprtem oddelku pristojnega zavoda za prestajanje kazni zapora.

5Pritožnikoma ni mogoče pritrditi. Na podlagi podatkov spisa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje kazen pet mesecev zapora obdolžencu v obravnavani zadevi izreklo dne 30. 5. 2024, pri čemer je ob izreku kazni razpolagalo z ažurnim izpiskom iz kazenske evidence z dne 30. 5. 2024, v katerem izpostavljena sodba Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 5188/2022 z dne 22. 5. 2024 ni bila zabeležena, na to pa posebej ni opozarjala niti obdolženčeva obramba. Razlog temu je v dejstvu, da s strani pritožnikov izpostavljena sodba v času izreka kazni zapora v predmetni zadevi še ni bila znana, saj je po podatkih K-vpisnika pravnomočna postala šele 5. 6. 2024 (op. pritožnika datuma pravnomočnosti ne navajata), torej po tem, ko je sodišče prve stopnje obdolžencu za nadaljevano kaznivo dejanje v obravnavani zadevi že izreklo kazen pet mesecev zapora. Za odmero enotne kazni po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1, za katero se zavzemata pritožnika, pa je za sodišče med drugim odločilno, da je v aktualnem sojenju znan obstoj prejšnje pravnomočne kazni, ki do storitve kaznivega dejanja, za katero sodišče storilcu sodi, ni bila prestana.¹ Glede na obrazloženo temu v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno, zato se kot neutemeljeno izkaže prepričanje pritožnikov, da bi sodišče prve stopnje pri izreku kazni v obravnavni zadevi moralo upoštevati sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 5188/2022 z dne 22. 5. 2024, vse njune preostale pritožbene navedbe, ki izhajajo iz takega zmotnega prepričanja, pa so posledično brezpredmetne, zato jih pritožbeno sodišče ni preizkušalo. Ob tem je dodati, da do združitve izrečenih kazni po posamičnih pravnomočnih sodbah lahko pride tudi na podlagi predloga za združitev kazni po določbi 407. člena ZKP, takšen predlog pa je obdolženčeva obramba z vlogo z dne 18. 6. 2024 tudi že podala (l. št. 26-36), medtem ko je (vsebinsko identično) pritožbo zoper izpodbijano sodbo umaknila (l. št. 57). Navedeni predlog, v okviru katerega bodo presojani pogoji za združitev kazni po navedenih sodbah, bo tako predmet nadaljnje presoje v okviru t.i. neprave obnove kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje.

6Ker pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za vrsto in odmero kazenske sankcije (49. člen KZ-1). Tako je obdolžencu, upoštevaje na eni strani njegovo predkaznovanost za več istovrstnih kaznivih dejanj, na drugi strani pa priznanje krivde, pripoznavo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancev in obžalovanje, utemeljeno izreklo zaporno kazen v ustrezni višini, ki je znotraj okvirja šestega odstavka 285.č člena ZKP in je glede na ugotovljene okoliščine ne gre spreminjati v obdolženčevo korist.

7Po obrazloženem, in ker pritožnika ne navajata več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

8Iz enakih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

¹ Tako Bergant K., Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2021, str. 784.