445.d člen ZKP

Ker se skladno s 95. členom ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi te stroške moralo naložiti v plačilu obdolžencu. Če namreč v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti. S tem, ko v izpodbijani sodbi ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, čeprav bi moralo, je sodišče prve stopnje sicer kršilo 105. člen ZKP, vendar pa s tem po presoji pritožbenega sodišča ni zagrešilo kršitve v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Odsotnost odločitve o premoženjskopravnem zahtevku namreč ne šteje kot odsotnost odločilnih dejstev, saj se slednja nanašajo na predmet obtožbe, kar pa premoženjskopravni zahtevek ni.

Vložitev predloga za izdajo kaznovalnega naloga ne prekludira tožilca, da bi vložil predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, kot širši poseg v pravni položaj obdolženca, kot je bil predlagan v vloženem kaznovalnem nalogu. Zoper izdano sodbo na podlagi kaznovalnega naloga v obravnavanem primeru je obdolženec ugovarjal in je bila na tej podlagi sodba o kaznovalnem nalogu razveljavljena, s čimer je predlagana kazenska sankcija v predlogu tožilca izgubila sleherni pomen za nadaljnji postopek.

Zmotno je prepričanje pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo natančno ugotoviti, kateri storilec je povzročil katero poškodbo. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 se šteje za skupno izvršitev kaznivega dejanja, če več storilcev istočasno in na enak način (v konkretnem primeru so to bili udarci v glavo) telesno napada oškodovanca, pri tem pa se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje. Nastala posledica skupnega delovanja obdolženega A.C. ter že pravnomočno obsojenih F.C. in P.Š. je bila lahka telesna poškodba, zaradi česar ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Bistveno je torej, da je šlo za skupni učinek ravnanja vseh treh storilcev, kar je bilo tekom dokaznega postopka nedvomno ugotovljeno.

Neutemeljeno pritožnica izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji. Meni, da je bila obdolženki izrečena strožja kazen kot v kaznovalnem nalogu, zgolj iz razloga, ker je zoper kaznovalni nalog vložila ugovor. Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje pri izrekanju kazni po vloženem ugovoru zoper kaznovalni nalog ni vezano na predlog državnega tožilca iz kaznovalnega naloga (445.d člen ZKP).

Ker v obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe poleg znakov prekrška nasilnega vedenja obsega še natančen opis lahke telesne poškodbe, ni podana objektivna identiteta med prekrškom in kaznivim dejanjem.

V 385. členu ZKP je sicer določeno, da če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, vendar pa je v 445.d členu ZKP določeno, da sodišče pri izrekanju sodbe po vloženem ugovoru zoper kaznovalni nalog na to prepoved ni vezano, kar pomeni, da lahko v teh primerih sodišče po končani glavni obravnavi izreče tudi strožjo kazen oziroma sankcijo, kot je bila obdolžencu izrečena v sodbi o kaznovalnem nalogu. Sodišče bo ugodilo predlogu stranke za postavitev novega izvedenca samo takrat, ko bo utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost danega izvedenskega mnenja, kar se mora nanašati na bistvene okoliščine, pomembne za strokovno utemeljitev ter nelogičnost in prepričljivost izvedenčevih argumentov. Zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca o mehanizmu nastanka poškodb ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca.

Obdolžencu se je res po prvotni obtožbi očitala storitev kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odst. 146 čl. KZ v zvezi s katero mu je bila izdana sodba o kaznovalnem nalogu, na ugovor razveljavljena. Kasneje v teku postopka je prišlo do spremembe obtožbe v očitek storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe (I. odst. 133. čl. KZ v zv. z II. odst. 16. čl. KZ), kar je ob upoštevanju določil čl. 445d ZKP dopustno. Zaradi pretrganj v zadevi ni prišlo do zastaranja kazenskega pregona.

Sodišče v postopku po vloženem ugovoru zoper sodbo o kaznovalnem nalogu po izrecni določbi 445.d člena ZKP ni vezano na prepoved spremembe sodbe v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije iz 385. člena ZKP.