375. člen ZKP

Obsojena je imela pravico do pritožbe zoper sodbo z dne 14. 1. 2026 a je ni izkoristila v zakonsko danem, prekluzivnem roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. S pritožbo zoper sklep o zavrženju njene pritožbe kot prepozne sedaj ne more zaobiti dejstva, da prepozne pritožbe ni dopustno vsebinsko presojati. Preko pritožbe zoper sklep o zavrženju predhodno vložene, prepozne pritožbe ne more izpodbijati sodbe z dne 14. 1. 2026. Predmet odločanja je lahko v tej fazi le še pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve o zavrženju predhodne pritožbe, prejete dne 20. 2. 2026 in poslane sodišču po navadni pošti, v zvezi s to okoliščino pa obsojena v svoji laični pritožbi ne navaja ničesar.

ZKP namreč možnosti pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje ne predvideva. V odsotnosti zakonske ureditve, ki bi urejala možnost pritožbe zoper drugostopenjski sklep, je zatorej postopanje sodišča prve stopnje na temelju drugega odstavka 375. člena ZKP v zvezi s 390. in 429. členom ZKP navkljub drugačnemu mnenju oškodovanca in posplošenemu pritožbenemu sklicevanju na ustavne in konvencijske pravice pravilno in zakonito ter brez pričakovanega vpliva na zanesljive prvostopenjsko sprejete pravne in dejanske zaključke.

V posledici ugotovljenega, ko torej sodišče prve stopnje sodbe o kaznovalnem nalogu III K 58726/2019 z dne 19. 5. 2021 obdolženemu A. A. ni vročalo postopkovno ustrezno določbam o mednarodni medsebojni pomoči na način, skladen določbi 120. člena ZKP, se ugotovitev, da je ugovor obdolženca z dne 15. 10. 2024, na podlagi drugega in četrtega odstavka 445.č člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 375. člena ZKP zavreči kot prepozen, pokaže kot preuranjena.

V zvezi s pritožbenim poudarkom pomena pravice do pritožbe kot temeljne človekove pravice, ki je zagotovljena z EKČP, je pritrditi navedbam obsojenca, da ima vsak posameznik pravico do učinkovitega pravnega sredstva, opredeljeno v 13. členu EKČP, vendar ta pravica ne pomeni, da je pritožba lahko vložena brez časovnih omejitev ali brez spoštovanja postopkovnih predpisov, kot si to določbo vsebinsko zmotno razlaga obsojeni. Pritožbeno sodišče opozarja, da čeravno je pravica do pritožbe temeljna, to ne pomeni, da je absolutna, pač pa mora biti uveljavljena v okviru zakonsko določenih rokov, da se zagotovi pravna varnost in stabilnost kazenskih postopkov.

Ker je torej pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča izključena po samem zakonu, je sodišče prve stopnje pritožbo oškodovanega A. A. utemeljeno zavrglo kot nedovoljeno.

Dva ali večkratna vročitev iste odločbe stranki po naravi stvari in logičnem sklepanju ne ustvarja vedno znova (iste) pravice do pritožbe in pritožbenega roka ne podaljšuje.

Zakon o kazenskem postopku namreč ne ureja možnosti pritožbe zoper sklepe višjega sodišča, temveč le zoper sodbo sodišča druge stopnje, primeri, v katerih je takšna možnost podana, pa so izrecno našteti v 398. členu ZKP.

Če oškodovanec kot tožilec, zaslišan ko priča, ne govori (v celoti) slovenskega jezika, je treba zagotoviti prevajanje s strani sodnega tolmača za bosanski jezik, ne glede na to ali tuj jezik, v katerem ne potekajo kazenski postopki v Republiki Sloveniji, razumejo tako razpravljajoča sodnica kot drugi udeleženci.

Sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti je konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje, ne glede na to, kdaj je bil vročen. Procesna dejanja, ki jih opravi odvetnik po izdaji sklepa, nimajo pravnega učinka. Pritožba, vložena po izdaji sklepa o razrešitvi, se zavrže kot nedovoljena.

Glede na to, da je sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti konstitutivne narave in kot tak učinkuje z dnem izdaje oziroma ne glede na to, kdaj je bil postavljenemu zagovorniku vročen, zagovornik odvetnik B. B. od izdaje sklepa o razrešitvi ni imel več podlage za opravljanje dolžnosti zagovornika po uradni dolžnosti, zato v času vložitve obravnavane pritožbe ni bil več upravičenec za opravo tega procesnega dejanja.

Trditev pritožnika, da Ustava RS vsakemu omoogča pravico do pravnega sredstva, ni utemeljena. ZKP ne ureja možnosti pritožbe zoper sklepe višjega sodišča, temveč le zoper sodbo sodišča druge stopnje in zgolj v primeru, ki so navedeni v 398. členu ZKP.

Ker je sodišče prve stopnje že odločalo o pravočasnosti vložene pritožbe, pri tem pa ni bilo seznanjeno z okoliščinami, ki jih obsojenec navaja kot razloge za zamudo pritožbe, ki naj bi po izvajanju pritožbe bili opravičljivi, je ugotoviti, da je izpodbijan sklep izdan preuranjeno.

Zaradi zagotovitve obdolženčeve ustavne pravice do pravnega sredstva zoper obsodilno sodbo je izpodbijana odločitev vsaj preuranjena, in so za nedvomno ugotovitev ali je bila sodba dejansko vročena obdolžencu (osebno ali z veljavno nadomestno vročitvijo v skladu z določbami ZKP) potrebne dodatne poizvedbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je bil šotor po pisanju z razpršilcem s strani obdolženca poškodovan, ker so v razpršilcu snovi, ki uničujejo impregnacijo platna, v posledici česar začne šotor prepuščati vodo ter da je bil s tem okrnjen funkcionalni namen šotora, ki je predvsem v zaščiti pred dežjem.

Medtem ko je vročilnica javna listina, pri kateri velja domneva resničnosti dejstev, ki jih sporoča oziroma potrjuje, pa ugotovitev o prezentnem neujemanju podpisov v spisu zadošča za dvom v resničnost podatka na listini oziroma v avtorstvo podpisa na vročilnici.1

Kot je bila v dosedanjih sklepih pritožnica že večkrat opozorjena, ZKP ne pozna pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje, zato je prvostopenjsko sodišče pritožbo pravilno zavrglo kot nedovoljeno. O okoliščinah, ki jih v pritožbi izpostavlja obsojenka v zvezi s svojo nezmožnostjo plačila sodne takse zaradi slabih materialnih razmer, je že bilo pravnomočno odločeno in zoper pravnomočno odločitev pritožba ni mogoča.

Po razumljivem izreku sklepa je bila navedena sodba o kaznovalnem nalogu razveljavljena. To je sodišče prve stopnje po vloženem ugovoru iz drugega odstavka 445.č člena ZKP, ki ni prepozen ali dovoljen (drugi odstavek 375. člena ZKP), dolžno storiti vedno, ne glede na vsebino ugovora, ki sta ga v obravnavanem primeru podala zagovornik obdolženega B. B. in pritožnik sam ter s postopkom po četrtem odstavku 445. č člena ZKP nadaljevati, kot da sodba o kaznovalnem nalogu ni bila izdana.

Kot je razvidno iz izreka in obrazložitve pritožbeno izpodbijanega sklepa, je ta izključno procesne narave. Izdan je bil na podlagi določb 375. in 445.č člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženi zamudil petnajstdnevni rok za vložitev ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki pravilno ugotavlja, da pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 1723/2020 z dne 7. 9. 2021, ni dovoljena.

Podpis na povratnici, ki naj bi po oceni sodišča prve stopnje potrjevala vročitev sodbe obsojencu dne 11. 6. 2021, se tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem razlikuje od obsojenčevih podpisov v spisu. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do te okoliščine ni opredelilo, prav tako je ostalo nepojasnjeno v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bila sodba obsojencu vročena preko pristojnih organov Republike Avstrije dne 13. 7. 2021, zato sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb niti ne more preizkusiti. Predmet presoje v pritožbenem postopku je zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, torej sodišče druge stopnje preizkuša zgolj tiste ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je utemeljilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, podatkov, ki jih je pridobilo po izdaji sklepa in vložitvi pritožbe, pa pri pritožbenem odločanju ne more in ne sme upoštevati.