445.č člen ZKP

V obravnavani zadevi zagovornik ne zatrjuje, da obsojenec sodbe o kaznovalnem nalogu ni razumel, temveč navaja, da je sodbo napačno razumel, ker dejanja ni storil in ker je policist v predkazenskem postopku izjavil, da "iz tega ne bo nič". Vendar iz teh trditev po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja utemeljenost upravičenega vzroka za zamudo, upoštevaje jasno in nedvoumno vsebino obsodilne sodbe o kaznovalnem nalogu pa izpostavljeni okoliščini, četudi bi se izkazali za resnični, ne predstavljata objektivnih ovir, ki bi obdolžencu preprečevale pravočasno vložitev ugovora.

V posledici ugotovljenega, ko torej sodišče prve stopnje sodbe o kaznovalnem nalogu III K 58726/2019 z dne 19. 5. 2021 obdolženemu A. A. ni vročalo postopkovno ustrezno določbam o mednarodni medsebojni pomoči na način, skladen določbi 120. člena ZKP, se ugotovitev, da je ugovor obdolženca z dne 15. 10. 2024, na podlagi drugega in četrtega odstavka 445.č člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 375. člena ZKP zavreči kot prepozen, pokaže kot preuranjena.

Sodišče prve stopnje sodbo o kaznovalnem nalogu lahko razveljavi samo na podlagi ugovora obdolženca ali njegovega zagovornika. To pomeni, da ne more razveljaviti sodbe o kaznovalnem nalogu, če ugotovi, da sodbe ni mogoče vročiti obdolžencu, ker sodišče ne razpolaga s podatki o njegovem prebivališču, kot je to storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru.

Sodišče o ugovoru zoper kaznovalni nalog ne odloča vsebinsko, zato v tej fazi ocene dejanskega in pravnega stanja obdolženke ne more opraviti. Sodišče prve stopnje je pravilno in v skladu s četrtim odstavkom 445.č člena ZKP na podlagi obdolženkinega ugovora, prejetega dne 30.12.2024, s sklepom razveljavilo sodbo o kaznovalnem nalogu ter nameravalo nadaljevati kazenski postopek. Obdolžena se je proti temu sklepu pritožila, vendar s polemiziranjem svojega početja (torej pojasnjevanjem, zakaj naj bi prišlo do očitanega ji dejanja) dejansko pritrjuje pravilnosti razveljavitve kaznovalnega naloga, katerega je z ugovorom tudi zahtevala in je tako njena pritožba povsem nepotrebna. Sodišče prve stopnje mora, glede na četrti odstavek 445.č člena ZKP, nadaljevati kazenski postopek in razpisati glavno obravnavo, na kateri bo obdolžena imela možnost izjasniti se o vseh okoliščinah, ki jo obremenjujejo, navesti vsa dejstva, ki so ji v korist ter predlagati izvedbo razbremenilnih dokazov.

Pravico do vložitve prošnje za vrnitev v prejšnje stanje ima zgolj in samo obdolženi, ne pa tudi sestra z izkazanim oz. predloženim pisnim pooblastilom. Samo prošnjo bi sicer lahko vložil tudi zagovornik, vendar pritožnice kot obdolženčeve sestre ni mogoče šteti za zagovornico.

Utemeljeno sta sodišči presodili, da v primeru postavitve zagovornika na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči ne gre za identičen procesni položaj, kot je položaj, kjer mora imeti obdolženec zagovornika že ob vročitvi določene odločbe. Gre za situacijo podobno tisti, kjer si obdolženec sam najame zagovornika po vročitvi sodbe. V takem primeru pa teče rok za vročitev pritožbe po ustaljeni sodni praksi od vročitve sodbe obdolžencu in to ne glede na to, kdaj je pooblastil zagovornika za vložitev pravnega sredstva. Ne gre torej za primer obvezne obrambe, temveč za razmerje, ki bolj spominja na pooblastilno. Poleg tega pa bi se ob razlagi, ki jo ponuja obramba, zakonski rok za vložitev pravnega sredstva podaljšal, kar pa seveda ni dopustno, saj so zakonski roki nepodaljšljivi. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče v podobni procesni situaciji, »le institut vrnitve v prejšnje stanje mehča strogo zakonsko dikcijo o štetju pritožbenega roka od vročitve sodbe obdolžencu in omogoča polno uresničevanje pravice do obrambe oziroma do pravnega sredstva v kazenskem postopku v primerih, ko obdolženec iz opravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pravnega sredstva«.

Pritrditi je potrebno razlogom izpodbijanega sklepa, da je okrajno sodišče odločilo o krajevni nepristojnosti po uradni dolžnosti (na podlagi prvega odstavka 436. člena v zvezi s prvim odstavkom 36. člena ZKP), ki je bil po pritožbi razveljavljen s sklepom višjega sodišča, saj se od izdaje sodbe o kaznovalnem nalogu okrajno sodišče ne more več po uradni dolžnosti razglasiti za krajevno nepristojno, medtem, ko je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje odločilo o obdolženčevem ugovoru krajevne nepristojnosti, katerega je podal ob ugovoru zoper sodbo o kaznovalnem nalogu (na podlagi 441. člena ZKP). Ugovor krajevne nepristojnosti po 441. členu ZKP pa se sme podati do začetka glavne obravnave. Kljub razveljavitvi sklepa okrajnega sodišča (s katerim se je po uradni dolžnosti razglasilo za krajevno nepristojno) zaradi ustalitve krajevne pristojnosti z izdajo sodbe o kaznovalnem nalogu, mora sodišče upoštevati četrti odstavek 445.č člena ZKP, ki določa, da se po razveljavitvi sodbe o kaznovalnem nalogu postopek nadaljuje po določbah 439 do 443.a člena ZKP. Navedena določba zajema tudi 441. člen ZKP, ki določa, da se ugovor krajevne nepristojnosti sme podati do začetka glavne

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je bil šotor po pisanju z razpršilcem s strani obdolženca poškodovan, ker so v razpršilcu snovi, ki uničujejo impregnacijo platna, v posledici česar začne šotor prepuščati vodo ter da je bil s tem okrnjen funkcionalni namen šotora, ki je predvsem v zaščiti pred dežjem.

Medtem ko je vročilnica javna listina, pri kateri velja domneva resničnosti dejstev, ki jih sporoča oziroma potrjuje, pa ugotovitev o prezentnem neujemanju podpisov v spisu zadošča za dvom v resničnost podatka na listini oziroma v avtorstvo podpisa na vročilnici.1

Obdolženi v pritožbi navaja, da očitanega mu kaznivega dejanja ni storil, vendar to ne more biti predmet obravnave te pritožbe in bo lahko pritožnik takšne pritožbene navedbe uveljavljal v nadaljnjih fazah kazenskega postopka. V obravnavani zadevi bo namreč sodišče prve stopnje glede na to, da je sodbo o kaznovalnem nalogu razveljavilo, razpisalo glavno obravnavo (člen 439 do 443.a ZKP).

Po razumljivem izreku sklepa je bila navedena sodba o kaznovalnem nalogu razveljavljena. To je sodišče prve stopnje po vloženem ugovoru iz drugega odstavka 445.č člena ZKP, ki ni prepozen ali dovoljen (drugi odstavek 375. člena ZKP), dolžno storiti vedno, ne glede na vsebino ugovora, ki sta ga v obravnavanem primeru podala zagovornik obdolženega B. B. in pritožnik sam ter s postopkom po četrtem odstavku 445. č člena ZKP nadaljevati, kot da sodba o kaznovalnem nalogu ni bila izdana.

Kot je razvidno iz izreka in obrazložitve pritožbeno izpodbijanega sklepa, je ta izključno procesne narave. Izdan je bil na podlagi določb 375. in 445.č člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženi zamudil petnajstdnevni rok za vložitev ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu.

Sodišče o ugovoru zoper kaznovalni nalog ne odloča vsebinsko, zato v tej fazi ocene dejanskega in pravnega stanja obdolžencev ne more opraviti. Iz tega razloga pravila beneficium cohaesionis v primeru odločanja o ugovoru zoper kaznovalni nalog ni mogoče uporabiti.

Nepravilno ravnanje odvetnika ne sme pomeniti prikrajšanja obdolženčeve ustavne pravice do pravnega sredstva.

Bistveno vprašanje za odločitev o pritožbi zagovornika je, ali se tudi v ugovornem postopku zoper sodbo o kaznovalnem nalogu smiselno uporablja določba 387. člena ZKP, ki določa, da sodišče druge stopnje v primeru, če ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obdolženca, v korist tudi kateremu od soobdolžencev, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta. Po presoji višjega sodišča je odgovor na to bistveno vprašanje nikalen. Predmet presoje ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu namreč ni pravilnost in zakonitost te sodbe, torej vsebinski preizkus, temveč zgolj in izključno pravočasnost ugovora, ob ugotovitvi pravočasnosti pa je odločitev sodišča o ugovoru vselej enaka, to je razveljavitev sodbe o kaznovalnem nalogu in nadaljevanje postopka po določbah ZKP, ki veljajo v skrajšanem postopku.

Obdolženec, ki si je premislil, pa lahko podoben učinek kot s sodbo o kaznovalnem nalogu doseže tudi kasneje v postopku z uporabo drugih institutov, bodisi z državno tožilko sklene sporazum o priznanju krivde bodisi prizna krivdo, ter na ta način doseže, da se postopek konča brez oprave glavne obravnave, k čemur se sedaj prizadeva obdolženec.

Obsojenec niti v ugovoru niti v pritožbi zoper prvostopni sklep ne navaja okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, da je rok zamudi iz opravičenih razlogov, niti ne predlaga vrnitve v prejšnje stanje. Zgolj pavšalno zatrjuje, da v 8 dnevnem roku ne bi mogel urediti niti brezplačne pravne pomoči, ki mu pripada po zakonu kot prejemniku socialne pomoči. Zato s svojo pritožbo ne more biti uspešen.

Pravica do ugovora oziroma pravnega sredstva je lahko učinkovita samo v primeru, da je z njo upravičenec do pravnega sredstva pravilno in v celoti seznanjen. Obdolžencu mora biti sodba o kaznovalnem nalogu vročena tako, da je popolnoma jasno razvidno, da lahko pravico do pravnega sredstva uveljavi, česar pa sodba, ki je bila opremljena s klavzulo o pravnomočnosti in iz katere je izhajalo, da je sodba postala pravnomočna že 22. 3. 2018 ob vročitvi obdolžencu dne 29. 8. 2018, ni izpolnjevala. Ker obdolžencu sodba ni bila pravilno vročena, rok za vložitev ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu še ni začel teči.

Ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu je posebno pravno sredstvo, ki ga imata samo obdolženec in zagovornik, ne pa tudi oškodovanec.

Odločilna dejstva so dejstva, opisana v izreku posamezne sodne odločbe.