VSC Sklep I Kp 38206/2024

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu Okrožnega državnega tožilstva z dne 29. 3. 2025 za odreditev pripora in je hišni pripor, ki je bil zoper obdolženega A. A. odrejen oziroma nadomeščen s priporom (odrejen s sklepom I Kpd 38206/2024 z dne 2. 6. 2024) s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 27. 3. 2025, nadomestilo ter je zoper obdolženega ponovno odredilo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.(v nadaljevanju ZKP).

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je glede utemeljenega suma ugotovilo, da ta v celoti izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter vseh dokazov, na katerih slednji temelji, pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora, tudi iz obrazložene obtožnice (ki sicer še ni pravnomočna) ter iz številnih sklepov o podaljšanju pripora ter sklepov o ugotovitvah razlogov za pripor, zaradi česar se je glede utemeljenosti suma, ob dejstvu, da je predmetno odločanje o priporu posledica kršitev hišnega pripora, v izogib ponavljanju, v celoti sklicevalo nanje. Ob tem, ko pritožba obstoja utemeljenega suma ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa se je že opredeljevalo do tega vprašanja (nazadnje v sklepu z dne 28.3.2025), od takrat pa niso vzniknile nove okoliščine, ki bi ga kakorkoli omajale ali izpodbije, je pravilen zaključek, da je utemeljen sum podan.

5Sodišče prve stopnje se je v točki 7 izpodbijanega sklepa opredelilo tudi do pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Takšnim ugotovitvam pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in ocenjuje, da je priporni razlog še vedno podan. Zagovornik takšne ugotovitve ponovno napačno graja z navedbo, da sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti ne bi smelo upoštevati dejstva, da se obdolženec nahaja v drugem kazenskem postopku, saj velja domneva nedolžnosti, utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje pa ni tisti pravni standard, ki ga lahko sodišče uporabi za omejitev svobode v drugem kazenskem postopku. Navedeno ne drži. Utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v drugih postopkih je namreč dopustno ne le v primeru, ko je zoper obdolženca že izdana (pravnomočna) obsodilna sodba, temveč tudi, ko je storitev kaznivih dejanj že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (npr. že izdani sklep o preiskavi ali pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku). Upoštevajoč vse okoliščine (tako objektivne, kot subjektivne pa tudi osebne okoliščine, ko je obdolženec brezposeln in brez dohodkov in premoženja, kar dodatno kaže na njegovo koristoljubnost), ki so podane v sferi obdolženca, pritožbeno sodišče pritrjuje, da je tudi ta priporni razlog podan.

6Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pripor, kot sicer najhujši osebni omejevalni ukrep, v danem primeru neogibno potreben, nujen in sorazmeren ukrep. Razloge izpodbijanega sklepa v tej smeri pritožnik neutemeljeno graja.

Obdolžencu je bila namreč dana možnost bivanja v hišnem priporu. S tem mu je sodišče izkazalo določeno mero zaupanja. Ker pri hišnem priporu celodnevnega nadzora nad obdolžencem ni mogoče zagotoviti, je odreditev tega ukrepa kot milejšega od pripora namreč vezana na pričakovanje oz. na določeno stopnjo zaupanja obdolžencu, da tega režima ne bo kršil. Vendar pa obdolženec tega zaupanja ni upravičil. Policisti so namreč pri preverjanju izvajanja hišnega pripora dne 29.3.2025, na naslovu ..., kjer bi se moral ves čas nahajati obdolženi, zaznali, da v stanovanju ni obdolženca. Iz UZ o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 29.3.2025 pa izhaja, da se je obdolženec nahajal pri svoji materi, na naslovu ... . Ko je mama odprla vrata policistom, je takoj povedala, da je obdolženec pri njej in da spi.

Sodišče prve stopnje se je povsem ustrezno opredelilo do zagovora obdolženca, podanega pred preiskovalnim sodnikom, ko je glede te kršitve pojasnil, da je bil primoran zapustiti svoj naslov, ker ni imel zdravil, ki jih mora jemati vsak dan, zjutraj in zvečer, saj jih je pozabil v priporu, prav tako pa ni imel telefona. Tako je ocenilo, da je, kljub priznanju in obžalovanju obdolženca, da je kršil hišni pripor ter se družil z osebo, ki z njim ne prebiva, če tudi je to njegova mama, ter minimiziranju kršitev v smislu, da je potreboval zdravila, ugotovljena kršitev hišnega pripora z dne 29. 3. 2025 takšne narave, da je potrebno zoper njega odrediti pripor.

Takšnim zaključkom pritožbeno sodišče pritrjuje. Četudi drži, da je sprememba hišnega pripora ena od možnosti, nikakor pa ni obvezna ali edina možnost, je po oceni pritožbenega sodišča konkretna kršitev takšne narave, da je potrebno zoper obdolženca odrediti pripor. Zagovornik v pritožbi povzema zagovor obdolženca in navaja, da je potreboval samo zdravila, da bo razlog za kršitev hišnega pripora šele naknadno preverjen in da je zaključek sodišča prve stopnje bistveno preuranjen. Navaja, da obdolženec ni izkoriščal pripora za druženje s prijatelji; ob smiselnem zagovoru obdolženca in pojasnitvi okoliščin kršitve pripora pa po njegovem mnenju prvostopenjsko sodišče res ni imel podlage za preklic hišnega pripora. Vendar pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da: (-) navedbe obrambe o potrebi po zdravilih, ki naj bi jih imel pri mami, ne morejo prepričati, saj je bil obdolženec od dne 29. 5. 2024 v priporu, zdravstveno stanje pa se mu je poslabšalo tekom pripora (oktober 2024) in ni verjetno, da bi zdravila, ki jih sedaj potrebuje, že pred nastopom pripora, hranil pri mami; (-) četudi bi naj jemal zdravila vsak dan zjutraj in zvečer, obdolženec in obramba ne pojasnita, kako to, da jih ni vzel v petek, 28.3.2025, dan pred kršitvijo hišnega pripora, ko je že bil doma; (-) v svojem zagovoru sam obdolženec pove, da je prišel po zdravila ob 7.30, potem pa je tam še jedel in "zadremal", kar ob jasni prepovedi oddaljitve z naslova dejanskega prebivališča in prepovedi stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne oskrbujejo, evidentno kaže na popolno nespoštovanje navodil sodišča; (-) da je bil obdolženec poučen, da bo v primeru če se brez dovoljenja sodišča oddalji z naslova, na katerem prestaja hišni pripor ali v primeru kršitve prepovedi stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne oskrbujejo, sodišče lahko znova odredi pripor (kar je potrdil tudi na naroku 29.3.2025).

Sodišče prve stopnje je glede narave kršitve tako pravilno ugotovilo, da je bil obdolženec v celoti seznanjen s posledicami morebitne kršitve hišnega pripora, pa je kljub temu zapustil svoje bivališče ter se družil z osebami, ki z njim ne prebivajo in ga ne oskrbujejo, in s tem popolnoma ignoriral navodila sodišča, da se brez posebnega dovoljenja sodišča ne sme oddaljiti z naslova dejanskega prebivališča ter tudi da ne sme imeti nobenih stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne oskrbujejo. Že zakon pa šteje, da so hujše kršitve hišnega pripora tiste, pri katerih se je obdolženec brez dovoljenja oddaljil od kraja ali od objekta, v katerem prestaja hišni pripor (ali se je zunaj objekta zadržal dlje, kot mu je bilo dovoljeno), saj mora policija takšnemu obdolžencu takoj vzeti prostost in ga brez odlašanja privesti k preiskovalnemu sodniku.¹ V konkretnem primeru, ko se presojajo pogoji za ponovno odreditev pripora zaradi kršitve hišnega pripora, sicer drži, kar navede zagovornik, in sicer da samo dejstvo odstranitve stome ali zdravstveno stanje ne vpliva na presojo ali je kršitev hišnega pripora s strani obdolženca takšne narave, da terja spremembo oziroma odreditev pripora. So pa novi podatki glede izboljšanja zdravstvenega stanja obdolženca, ki temeljijo na novi, s strani tožilstva predloženi zdravstveni dokumentaciji, pomembni pri presoji ponovitvene nevarnosti, do česar se je sodišče prve stopnje prepričljivo opredelilo v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa, čemur v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

Ob vsem navedenem tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da hišni pripor ne more predstavljati zadostne garancije za odpravo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, saj je odreditev hišnega pripora nujno vezana na pričakovanje, da tisti, zoper katerega je tak ukrep odrejen, režima hišnega pripora ne bo kršil, tega pričakovanja za obdolženca več ni, upoštevaje, da je hišni pripor kršil že dva dni po prihodu na prostost, s čimer je pokazal nespoštovanje pravnih norm in navodil sodišča. Zagovornik tako neutemeljeno minimalizira ravnanje obdolženca in napačno zatrjuje, da bi se lahko šele, če bi se obdolženčeve navedbe izkazale za neresnične, preklical hišni pripor in nadomestil s hujšim omejevalnim ukrepom. Hišni pripor, kljub drugačnemu zatrjevanju obrambe, ni zadostna oblika omejitve svobode za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in je po presoji pritožbenega sodišča podana upravičena bojazen, da bo v primeru, če zoper njega ne bo odrejen pripor, s tovrstno kriminalno dejavnostjo tudi nadaljeval. Z načinom storitve kaznivih dejanj je namreč izkazal tudi veliko mero vztrajnosti, intenzivnosti in trdne odločenosti izvrševati tovrstna kazniva dejanja. Zato je odreditev pripora zoper obdolženca nujen, neogiben in sorazmeren ukrep.

7Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki obtoženca niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

¹ Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana: GV Založba, 2023, str. 73-74.