199. člen ZKP

V skladu s tretjim odstavkom 199.a člena ZKP, sodišče obdolžencu, ki je v priporu lahko dovoli, da se določen čas oddalji iz prostorov, kjer se izvaja hišni pripor, kadar je to neizogibno potrebno, da si zagotovi najnujnejše življenjske potrebščine, kamor sodi tudi obisk zdravnika in lekarne. Zato obdolženki tudi med izvajanjem hišnega ni odvzeta pravica do zdravstvene oskrbe. Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolžena izvršila, ki ogroža varnost, zdravje in življenje ljudi (odjemalcev prepovedanih drog), odtehta poseg v pravico obdolžene do osebne svobode. Prepovedane droge (heroin, kokain, amfetamin) spadajo med najnevarnejše droge, zato je obravnavano kaznivo dejanje še posebej nevarno. Zato je hišni pripor zoper obdolženo tudi neizogiben in sorazmeren ukrep, saj bi sicer, kot specialna povratnica, ob vrnitvi v dosedanje življenjsko okolje, z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj lahko nadaljevala.

Dejstvo, da trenutno zaradi izvrševanja pripora zoper soobdolžene, fizični stik obdolženega B. B. z njimi niti ni mogoč, ni razlog, zaradi katerega bi bilo potrebno izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremeni. Ponovitvena nevarnost je sicer na abstraktni ravni lahko podana pri kateremkoli obdolžencu, vendar mora biti za odreditev pripora ali hišnega pripora izkazana ne zgolj abstraktna, temveč realna in konkretna ponovitvena nevarnost, ki pa je pri obdolženemu A. A. (in ostalih soobdolženih, ki se nahajajo v priporu oz. hišnem priporu) nedvomno izkazana.

Zagovorničino vztrajanje pri stališču, da je tožilski očitek, da je obtoženec imel pri sebi veliko količino droge zaradi namena nadaljnje prodaje, že ovržen z izvedenskim mnenjem, ki je po mnenju zagovornice pritrdila navedbam obtoženca, da je imel prepovedane droge zgolj za lastno uporabo, da je poraba kokaina 1 g na dan možna oblika in da bi lahko obtoženec količino 50 g kokaina porabil tudi v mesecu ali mesecu in pol, utemeljenega suma ne more omajati. Navedeno ne predstavlja nič novega v razmerju z do sedaj upoštevanimi dokazi

Ker je določitev omejitve stikov obdolžencu, ki mu je odrejen hišni pripor, fakultativne narave, mora biti odločitev sodišča o takšni določitvi omejitve posebej obrazložena. Smisel določbe drugega odstavka 199. a člena ZKP-1 ni v tem, da se obdolžencu prepovedo stiki kar z vsemi osebami, razen s tistimi, s katerimi živi ali ga oskrbujejo oziroma jih oskrbuje, temveč je namen v tem, da se mu prepovejo stiki s tistimi osebami, ki niso primerne, da bi se obdolženec z njimi družil, ker bi lahko prišlo do nevarnosti nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Pri tem sicer ni nujno potrebno, da bi sodišče konkretno opredelilo osebe, za katere sodišče utemeljeno ocenjuje, da za druženje z obdolženim niso primerne - glede na okoliščine primera je mogoče omejiti tudi stike z manj določno opredelitvijo (kroga) oseb, s katerimi obdolženi, ne sme imeti stika, vendar mora v smislu zadostne obrazloženosti podati razloge, zakaj je omejitev oziroma prepoved stikov s tako določenim krogom oseb potrebna.

Kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori kdor, zato da bi preprečil poplačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Storilec tega kaznivega dejanja med izvršilnim postopkom je lahko le oseba, ki je lastnik premoženja in zoper katero teče izvršilni postopek. Premično ali nepremično premoženje mora biti torej v lasti storilca, ki to premoženje med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije z namenom oškodovati upnika. V obravnavani zadevi se je Vrhovnemu sodišču porodil dvom v resničnost oziroma pravilnost zaključka sodišča v zvezi z lastništvom vozila, ki ga je obsojenec skril z namenom preprečiti poplačilo upnika med prisilno izvršbo. Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 predstavlja posebno obliko goljufije, pri katerem storilec spravi v zmoto pristojni organ z navajanjem lažnih okoliščin ali zamolčanjem določenih okoliščin, izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini te lažne okoliščine potrdi. V skladu z določbo 445. člena ZKP sodišče druge

Če je za odreditev in podaljšanje pripora po zgoraj povzetih določbah ZKP potreben predlog državnega tožilca, se postavlja vprašanje, ali je sodišče prve stopnje vezano na predlog oz. izjavo (soglasje) državnega tožilca, da se obtožencu pripor odpravi (oziroma nadomesti z varščino ali drugimi nadomestnimi ukrepi). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče vezano na predlog (soglasje) državnega tožilca, saj če se pripor odredi ali podaljša le na predlog državnega tožilca, je logično, da se tudi odpravi oziroma nadomesti z drugimi ukrepi, če tako predlaga državni tožilec ali če da soglasje k takemu predlogu. Pripor se v kateremkoli času odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen (tretji odstavek 200. člena ZKP). Med take razloge je po oceni pritožbenega sodišča potrebno šteti tudi primere, ko državni tožilec predlaga odpravo pripora oz. da soglasje k predlogu za odpravo pripora (oz. nadomestitev pripora z milejšimi ukrepi). Nevezanost sodišča na tak tožilčev predlog (soglasje) bi pomenilo, da nasproti obtožencu ne stoji več državni tožilec ampak sodišče, ki s tem od državnega tožilca prevzame funkcijo pregona (in predlagatelja pripora), kar pa ni skladno z ust

Med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora, ne pa zoper odločbo o varščini.

Sodišče lahko v sklepu o hišnem priporu poleg prepovedi oddaljitve od določenega objekta (katere kršitev je lahko razlog za odreditev pripora po 4. odstavku 199.a člena ZKP) izreče obdolžencu tudi prepoved ali omejitev stikov z osebami, ki z njim ne prebivajo oziroma ga ne oskrbujejo, kršitev te prepovedi pa je posebna okoliščina za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti, ki jo sodišče upošteva v skladu z izrečno določbo 3. odstavka 201. člena ZKP.

Sodišče je dolžno vsakokrat posebej in celovito presojati razloge za pripor in pogoje za njegovo nadomestitev z milejšimi ukrepi. Če bi bila teža oziroma "zavržnost" kaznivega dejanja res edini oziroma odločilni kriterij pri presoji navedenega vprašanja, kot se zdi pritožniku, bi to pomenilo, da bi sodišče moralo odslej v vseh primerih kaznivih dejanj, ki so lažja od kaznivega dejanja v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, pripor odpraviti oziroma ga nadomestiti z milejšim ukrepom; to pa bi bilo seveda nesmiselno in celo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov pri ugotavljanju dejstev v zvezi s priporom.

O predlogu za odpravo pripora proti položitvi varščine, vsebovanem v pritožbi obtoženca zoper sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora do pravnomočnosti sodbe, v skladu z določbo 1. odst. 199. člena ZKP odloča zunajobravnavni senat prvostopnega sodišča.

Tudi takrat, ko je predlog za odpravo pripora proti položitvi varščine vsebovan v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o podaljšanju pripora po vloženi obtožbi, o predlogu ne odloča sodišče druge stopnje, temveč zunajobravnavni senat prvostopnega sodišča.

Obtožencu je bil po vloženi obtožbi podaljšan pripor iz istega pripornega razloga (3. tč. II. odst. 191. čl. ZKP), ko je sodišče prve stopnje pripor podaljšalo na podlagi II. odst. 265. čl. ZKP, torej po uradni dolžnosti. Zagovornik izpodbija sklep o podaljšanju pripora in se sklicuje na določbi II. odst. 197. čl. ZKP in I. odst. 199. čl. ZKP, češ, da bi moralo sodišče podaljšati pripor po zaslišanju ali pa po predlogu javnega tožilca, česar pa ni storilo. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da se navedeni dve določbi nanašata na povsem drugačno situacijo. Prva je upoštevana pri podaljšanju pripora po preteku enega meseca v fazi preiskave, druga pa ob odreditvi in ne ob podaljšanju pripora po vloženi obtožbi. Določba II. odst. 265. čl. ZKP pa se nanaša na preizkus po uradni dolžnosti o tem, ali so priporni razlogi, iz katerih je obtoženec v priporu pred vložitvijo obtožnice še podani. Gre torej za primer, ko javni tožilec v obtožnici ne predlaga podaljšanja pripora, zato tudi senat sodišča prve stopnje ni vezan na predhodno zaslišanje oziroma mnenje javnega tožilca o podaljšanju pripora. Pritožba zagovornika je bila iz navedenih razlogov kot neutemeljena zavrnjena.  </p

Iz določbe 2. odst. 199. člena ZKP jasno izhaja, da smejo predlog za odreditev ali odpravo pripora po vložitvi obtožnice podati le stranke, to pa sta obdolženec in javni tožilec (člen 147 ZKP). Obtoženčev oče, mati in sestra so pod določenimi pogoji (2. odst. 360. člena ZKP) sicer upravičeni do pritožbe zoper sodbo (in druge odločbe), nimajo pa po zakonu pravice predlagati odprave pripora. Sodišče prve stopnje je zato ob smiselni uporabi določbe 383. člena ZKP upravičeno zavrglo njihov predlog kot nedovoljen.