VSRS Sodba in sklep XI Ips 44415/2010-3202

I. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega D. Z. se zavrne.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obdolžene S. U. se zavrže.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 23. 11. 2012 odredil pripor zoper obdolženega D. Z. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zoper obdolženo S. U. odredil hišni pripor iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov obtoženih zavrnilo kot neutemeljeni.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zagovornica D. Z. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter predlaga odpravo pripora oz. podredno, da se mu pripor nadomesti s hišnim priporom. V zahtevi navaja, da se višje sodišče sploh ni opredelilo do navedb zagovornice v pritožbi o dejstvu, da obdolženi ima v Sloveniji družino, da kljub dolgotrajnemu kazenskemu postopku ni bil v priporu in ni bilo nikoli težav z njegovo odsotnostjo. Prav tako navaja, da je protispisna navedba izpodbijanega sklepa, da je sedaj zdravstveno stanje obdolženca sanirano, saj je iz zdravstvene dokumentacije razvidno, da je bil obdolženemu vstavljen umetni kolk in da še vedno boleha za asepso kolka. Izpodbijani sklep dejansko ne navaja in utemeljuje nobenih realnih in konkretnih okoliščin, ki bi nakazovale na begosumnost obdolženega. Prav tako se izpodbijani sklep ni opredelil glede pritožbenega zatrjevanja nesorazmernosti posega v temeljne človekove pravice, ki ga predstavlja odreditev pripora, sodišče bi pa lahko zagotovilo njegovo navzočnost do pravnomočne sodbe tudi s hišnim priporom.

3Zagovornik S. U. je zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da sklicevanje SDT na četrti odstavek 361. člena ZKP z navajanjem istih razlogov kot doslej, po stališču obrambe ne pride v poštev, ker SDT ni podalo predloga za odreditev pripora ob izreku sodbe, se ne more sedaj sklicevati na določbo četrtega odstavka 361. člena ZKP.

4Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni. Po mnenju vrhovne državne tožilke zagovornik S. U. v zahtevi uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, sodišče je po razglasitvi sodbe, potem ko državna tožilka ni podala predloga za podaljšanje pripora, bilo dolžno pripor odpraviti, ne da bi pri tem presojalo priporne razloge. To pa po mnenju vrhovne državne tožilke ne pomeni, da so priporni razlogi odpadli. Vrhovna državna tožilka glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega D. Z. meni, da sta sodišči prve in druge stopnje napravili utemeljen zaključek o obstoju pripornih razlogov. Iz zahteve izhaja, da obramba drugače ocenjuje okoliščine, ki so podlaga za odreditev pripora, kot jih ocenjuje sodišče. Pritrditi je oceni sodišča, da je v konkretnem primeru, glede na izrečeno visoko zaporno kazen, podana realna in konkretna nevarnost, da bi obsojeni našo državo zapustil.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencema in njunima zagovornikoma. Zagovornica obdolženega D. Z. v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, saj je odločitev izpodbijanega sklepa protispisna, kar predstavlja bistveno kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik S. U. je v izjasnitvi na odgovor navedel, da obramba vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, ter istočasno nasprotuje odgovoru vrhovne državne tožilke.

B-I.

6Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je obdolženi D. Z. bil obsojen za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obdolženi je, kot izhaja iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 44415/2010, v hudodelski združbi po navodilih preko B. N. opravljal vlogo varuha in izročitelja prepovedane droge kokain na območju Italije, in sicer v kraju Tirrenia, kjer je deloval na naslovu V., kjer je skladiščil kokain in od koder je bil nato distribuiran na območje Milana, kjer so za nadaljnje skladiščenje, hrambo in predajo ter v nadaljevanju za prevzem denarja, skrbeli člani hudodelske združbe, neposredno pa je pripravil kokain za odpravo v Milano najmanj dvakrat, in sicer v primeru zasega 100 kg kokaina v vozilu Mercedes dne 18. 10. 2008 in zasega 76 kg kokaina v vozilu Passat v času med 11. 11. 2008 in 12. 11. 2008. Sodišči sta s sklicevanjem na sodbo prvostopenjskega sodišča obrazložili tudi utemeljenost suma, ki ga zagovornica v zahtevi ne izpodbija.

7V zahtevi za varstvo zakonitosti obtoženčeva zagovornica navaja, da se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da ima obtoženi v Sloveniji družino, da doslej še ni bil v priporu in da zaradi tega ni bilo nikoli nobenih težav z njegovo odsotnostjo, da je obdolženi prepričan, da je bil obsojen po krivem. Prav tako navaja, da ni zabeleženo, da bi obdolženi izvrševal nova kazniva dejanja, ter da je listinsko dokazano, da se obdolženega kapital nobene takšne združbe, kljub dve in polletni prostosti med predmetnim kazenskim postopkom še ni dotaknil, saj bi bil slednji drugače situiran. Zagovornica s tem podaja lastno oceno dejanskega stanja, ter s tem uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

8Prav tako nadaljnja navajanja zagovornice, da je obdolženi obsojen po krivem, da zato nima razloga za pobeg, da je kazenski postopek zgrajen na laični identifikaciji obdolženega, ter da ni bilo najdenih drugih dokazov, ki bi potrdili njegovo prisotnost v kritičnem obdobju na območju Italije, podajajo zgolj lastno oceno dejanskega stanja, ter s tem uveljavljan razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar zahteve ni mogoče vložiti.

9Neutemeljen je tudi zagovorničin očitek, da je višje sodišče zagrešilo bistveno kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bilo iz zdravstvene dokumentacije razvidno, da je bil obdolženemu pri operaciji vstavljen umetni kolk in da še vedno boleha za asepso kolka. Tako višje sodišče, kakor tudi zunajobravnavni senat sta pravilno ugotovila, da je zdravstveno stanje obdolženega sanirano in zaključeno. Pri čemer gre pripomniti, da asepsa v slovarju tujk Franceta Verbinca pomeni brezkužnost, torej stanje, kjer gre za odsotnost katerihkoli oblik mikroorganizmov v določenem stanju in določenem času.

10Neutemeljen je tudi zagovorničin očitek, da izpodbijani sklep ne navaja in ne utemeljuje nobenih realnih in konkretnih okoliščin, ki bi nakazovale na begosumnost obdolženega. Res je sicer, da zgolj visoka kazen ni podlaga za odreditev pripora, vendar sta tako zunajobravnavni senat okrožnega sodišča, kakor tudi višje sodišče, utemeljila priporni razlog begosumnosti tudi s poznanstvi, ki so bila pridobljena v času izvajanja kriminalne dejavnosti v tujini, kakor tudi z dejstvom, da je obdolženčevo zdravstveno stanje sedaj sanirano in je tako podana realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženi na prostosti našo državo zapustil. Pritrditi gre tudi višjemu sodišču, da navedena višina izrečene zaporne kazni v povezavi z okoliščino, da ima poznanstva v tujini kaže na realno nevarnost, da bi na prostosti zapustil našo državo, zato je tudi pripor edino sredstvo, ki bo to učinkovito preprečilo.

B-II.

11Šesti odstavek 199. a člena ZKP določa, da se glede odreditve, časa trajanja, podaljšanja in odprave hišnega pripora ter vštevanja hišnega pripora v izrečeno kazen, ne pa tudi glede vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, smiselno uporabljajo določbe o priporu. Zoper pravnomočni sklep, s katerimi se odredi hišni pripor, torej vložitev zahteve za varstvo zakonitosti med kazenskim postopkom ni dopustna.

12V tej zadevi je vložena zahteva za varstvo zakonitosti med kazenskim postopkom zoper pravnomočen sklep o odreditvi hišnega pripora, ki pa ni dovoljena.

C.

13Ker zatrjevane kršitve iz oddelka B-I niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14Ker vložena zahteva za varstvo zakonitosti zoper hišni pripor (B-II) ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP zavrglo.

15Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev/zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o priporu po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.