110. člen ZKP

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je kot podlago za svojo odločitev navedlo 498. člen Zakona o kazenskem postopku, pri čemer v skladu z navedenim določilom predmetov ni odvzelo, temveč je odločilo o vrnitvi zaseženih predmetov. Takšna odločitev po svoji vsebini predstavlja odredbo, ki se nanaša na formalno procesno vodstvo postopka, zoper odredbe pa v skladu s prvim odstavkom 132. člena ZKP pritožba ni dovoljena.

Kazensko sodišče ne more odločati, kateri izmed dveh ali več oškodovancev je lastnik stvari, če glede tega obstaja spor med njimi, ker ga lahko reši le pravdno. Potreba po ugotavljanju lastništva v kazenskem postopku se nanaša na primer, ko je to pomembno za odločitev o obtožbi, ko bi takšna ugotovitev bila pomembna z vidika izpolnjenosti zakonskih znakov (na primer ali je stvar tuja).

Povrnitev škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem in jo je kot posebni pogoj mogoče naložiti obdolžencu v pogojni obsodbi, ne more zajemati tudi zamudnih obresti.

V obravnavani zadevi, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, tožilstvo ni zatrjevalo (in ne zatrjuje), da je zasežena gotovina protipravna premoženjska korist iz obravnavanega kaznivega dejanja, in v posledici tega ni predlagalo začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi. Ker denar kot generična stvar ne more imeti narave dokaza v kazenskem postopku, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo, da ga je treba vrniti.

Izročitev vozila tožeči stranki v tem primeru do razdružitve z nadgradnjo ni bila možna, saj je nadgradnja predstavljala dokaz v kazenskem postopku. Tožeča stranka je takoj po zasegu predlagala, da zaradi zapletenega postopka razdružitve in možnosti nastanka znatne škode v primeru nepravilne razdružitve, sama izvede razdružitev. S tem je izrazila svojo voljo, da sama opravi razdružitev. Tožena stranka je temu predlogu sledila in tožeči stranki omogočila razdružitev 9. 6. 2014, vendar do nje iz razlogov na strani tožeče stranke ni prišlo. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v tem primeru izvršila svoje dolžno ravnanje glede zahteve za vračilo vozila.

Čeprav organi pregona niso ravnali z zaseženim valjarjem povsem pravilno, pritožnik ni upravičen zahtevati odškodnine zanj, ker niti v smislu določila 64. člena SPZ ni postal lastnik spornega valjarja, zato tudi aktivne legitimacije v odškodninski pravdi nima.

Ker so bile zasežene stvari vrnjene oškodovancu (pravemu lastniku), tožnik, ki ni izkazal svojega lastništva nad zaseženim denarjem (čeprav morda policija v postopku vračanja zaseženih predmetov oškodovancu ni ravnala povsem pravilno), ni upravičen do odškodnine zanj. Škoda, kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti, mu namreč ni nastala.

Če tožnik ni bil lastnik zaseženih predmetov, mu škoda v smislu zmanjšanja premoženja ni mogla nastati (ne glede na to, ali je on tisti, ki so mu bili predmeti zaseženi). Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zato ni utemeljen.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaseg vozila ni bil protipraven. V trenutku zasega je obstajal utemeljen sum, da je bilo vozilo proti volji dejanskega lastnika (druge toženke) protipravno odtujeno in to na podlagi ponarejene listine o zaključku pogodbenega razmerja med leasingodajalcem in leasingojemalko. Obstajal je torej realen sum, da je bilo v zvezi z vozilom storjeno kaznivo dejanje, zaradi česar so policisti utemeljeno presodili, da utegne biti vozilo dokaz v kazenskem postopku in da bi bilo z njegovim zasegom nevarno odlašati (220. člen, 148. člen, 164. člen ZKP).

Tek kazenskega postopka je ovira za obdolženčev uspeh z vrnitvenim zahtevkom. Izrečeni ukrep zasega v kazenskem postopku praviloma ovira uspešno uveljavljanje zahtevka za vrnitev stvari v civilnem postopku.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je bil zaseg protipraven, ker je bilo vozilo zaseženo v kazenski zadevi, s katero tožnik ni imel nobene zveze. Vozilo je mogoče zaseči tudi osebi, za katero ni podan sum, da je storila kakšno kaznivo dejanje. Iz določb ZKP, ki urejajo zaseg predmetov v (pred)kazenskem postopku, namreč izhaja, da lahko organi pregona (začasno) zasežejo vsak predmet, ki utegne biti dokaz v postopku, ne glede na to, v čigavi lasti je. Bistveno je, da so policisti sumili, da avto izvira iz kaznivega dejanja, in presodili, da utegne biti dokaz v kazenskem postopku (zoper osumljenca) ter so zato imeli realno podlago. Tožnik je postal lastnik vozila šele z ugotovitveno sodbo. V skladu s 64. členom SPZ gre namreč za poseben primer pridobitve, in sicer originarno pridobitev. Lastninska pravica se ne pridobi od prednika, temveč na novo nastane pri pridobitelju.

Ravnanja stranskega intervenienta (kot pogodbenega shranjevalca stvari) sodijo v sfero države, zaradi česar so njegove opustitve stvar notranjega razmerje med njim in toženko. Tožnika to ne zadeva. Vprašanje, kdo od njiju je opustitve zagrešil, je nerelevantno. Bistvena je ugotovitev, da je tožniku pravno relevantna škoda (v zvezi s poškodbami v notranjosti vozila zaradi neprimernega skladiščenja) nastala v sferi (delovanja) toženke. Delovanje pristojnega organa v skladu z zakonskimi pooblastili ne more pomeniti protipravnega dejanja in posledično tudi ne odškodninske odgovornosti toženke (države). Tega ne spremeni niti dejstvo, da je oseba v kazenskem postopku (v katerem so bila takšna dejanja pristojnih organov v skladu z zakonskimi pooblastili opravljena) nato oproščena obtožbe. Manjvrednost vozila, do katere je prišlo (zgolj) zaradi staranja (amortizacije) vozila, ne predstavlja škode, ki bi bila posledica (protipravnega) zasega. Pravno relevantno (premoženjsko) škodo nastalo zaradi njega predstavljata škoda (stroški) zaradi nemožnosti uporabe vozila (ki je tožnik ne uveljavlja) in škoda, nastala zaradi nemožnosti prodaje vozila v času trajanja protipravnega odv

Stvari se vrnejo oškodovancu v vsaki fazi kazenskega postopka, če je hramba zaseženih stvari nesmiselna in niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku, pri tem pa gre za stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu. Ugotavljati je treba, ali je tožnik na zaseženih predmetih pridobil lastninsko pravico, saj je šele v tem primeru moč govoriti o nastanku škode zaradi ravnanja uradnih oseb. Tožnik bi tako moral izkazati pravno podlago, ki bi ga upravičevala kot lastnika.

Ker je bilo ugotovljeno, da so bile zasežene stvari vrnjene oškodovancu (pravemu lastniku), torej dolžnik, ki ni izkazal svojega lastništva nad zaseženimi predmeti, ni upravičen do odškodnine zanje, saj mu škoda ni nastala.

Policija zaseženo vozilo vrne lastniku; če se več oseb poteguje za lastništvo, se napotijo na pravdo, vozilo pa se izroči v hrambo.

Člen 110 ZKP predvideva vrnitev stvari oškodovancu zgolj ob kumulativni izpolnitvi pogojev, da takšne stvari niso več potrebne kot dokaz v kazenskem postopku, ter ob pogoju, da gre za stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu.

Čeprav morda organi pregona niso pravilno ravnali z zaseženimi predmeti, njihov nedobroverni pridobitelj kot tretja oseba ni upravičen zahtevati odškodnine zanje, ker so bili vrnjeni pravemu lastniku.

Le v primeru, da ni spora med obdolžencem in oškodovancem lahko sodišče z odredbo zaseženo stvar obdolženca vrne oškodovancu. V primeru spora med obdolžencem in oškodovancem o izročitvi zasežene stvari ali če sodišče oceni, da zahtevek oškodovanca za vrnitev stvari ni utemeljen, pa mora v tem primeru izdati poseben sklep zoper katerega je po splošnih določbah I. odstavka 399. člena ZKP dovoljena pritožba (pravica do pravnega varstva obdolženca oziroma udeleženca v kazenskem postopku). O pritožbi zoper sklep, ki ga izda sodeči sodnik ali senat na glavni obravnavi, odloča sodišče druge stopnje.

Zagovornik obdolženca uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ker meni, da obdolžencu očitano dejanje, ni kaznivo dejanje. V izreku napadene sodbe namreč pogreša navedbo neupravičeno reproduciranih avtorskih del ter trdi, da se zaradi tega obdolženec ni mogel uspešno zagovarjati. Navedena kršitev pa ni podana, saj navedba, na škodo katerih avtorjev so bile kršene avtorske pravice, ni znak kaznivega dejanja izkoriščanja avtorskega dela po določilu člena 159 KZ. To kaznivo dejanje je tako imenovano avtorsko piratstvo, ki se nanaša na uporabo tujega avtorskega dela brez dovoljenja avtorja oziroma drugega imetnika avtorske pravice. Bistveni znak kaznivega dejanja po 159. členu KZ pa je podan, če za izkoriščanje avtorskega dela ni dovoljenja avtorja ali drugega imetnika avtorske pravice, ko je tako dovoljenje po zakonu potrebno. Za obstoj kaznivega dejanja po členu 159 KZ torej ni nujno, da je v opisu kaznivega dejanja tudi ime avtorja oziroma tistega, ki ima avtorsko pravico, pač pa zadostuje, da pri izvršitvenem dejanju storilec nima potrebnega dovoljenja, ne pa izrecne prepovedi avtorja, kot to poskuša prepričati pritožba zagovornika, zato ta ne