VSMB Sklep VIII Kp 28095/2015

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 28095/2015 z dne 8. 1. 2026 v kazenskem postopku zoper obtoženega A. A. odpravilo začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka, ki je bilo v zavarovanje denarne terjatve oškodovane družbe A d.d. v skupnem znesku 375.430,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi odrejeno s sklepom II K 28095/2015 z dne 3. 3. 2022¹ v zvezi s sklepom II K 28095/2015 z dne 9. 6. 2022 in podaljšano s sklepom III K 28095/2015 z dne 4. 3. 2024², na način, da se obtožencu ali komurkoli drugemu po njegovem pooblastilu, v korist oškodovane družbe prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere solastnik je obtoženec, in sicer ID znak: parcela 1, do 1/2, in nepremičnino, katere lastnik je obtoženec, in sicer ID znak: del stavbe 2, do 1/1, tako, da se vpiše zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi.

Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovane družbe zaradi kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ohrani v veljavi začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka do 9. 3. 2026.

Zagovornica obtoženca je odgovorila na pritožbo pooblaščenke oškodovane družbe in predlagala, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo po uradni dolžnosti na podlagi tretjega odstavka 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 109. člena ZKP, ker je potekel absolutni triletni rok trajanja začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka iz četrtega odstavka 502.b člena ZKP.

Pritožba navaja, da je treba četrti odstavek 502.b člena ZKP, na katerem temelji izpodbijani sklep, razlagati na način, da se postopek po razveljavitvi pravnomočne odločbe vrne v fazo med vloženo obtožnico in izrekom sodbe sodišča prve stopnje kot novo fazo, v kateri začne triletni rok teči znova. Po njenem prepričanju je takšna razlaga v skladu z namenom začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka in namenom zakonodajalca, da se postopek, ki se opravi po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, šteje za nov postopek s posebnimi pravili, tudi glede zastaranja (91. člen Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1), ki se lahko skrajša ali podaljša, kar je pomembno tudi pri podaljšanju začasnega zavarovanja. ZKP glede trajanja zavarovanja v pritožbenem postopku izrecno ničesar ne določa, določa pa, da lahko do izvršitve pravnomočne sodbe zavarovanje traja skupno deset let, torej lahko od izreka sodbe sodišča prve stopnje do izvršitve pravnomočne sodbe traja deset let. Takšno stališče je po mnenju pritožbe edino pravilno v duhu zaščite oškodovanca, ki z ničemer ni prispeval k razveljavitvi sodbe, med tem pa je lahko zavarovanje ključno in neizogibno potrebno, da se zavaruje njegov premoženjski interes. Pritožba podrejeno navaja, da začasno zavarovanje po razveljavitvi pravnomočne sodbe začne ponovno teči od takrat, ko se je zaključilo, to je z izrekom sodbe sodišča prve stopnje z dne 23. 1. 2024. Izreku sodbe sodišča prve stopnje sledi nova faza, ki traja do izvršitve pravnomočne odločbe, v katero se ne všteva doba zavarovanja iz faze med vloženo obtožnico in izrekom sodbe, saj se tudi v to obdobje ne všteva čas zavarovanja iz predhodnih faz kazenskega postopka.

Pritožbi ni mogoče pritrditi. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (RS) s sodbo I Ips 28095/2015 z dne 4. 12. 2025 razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje II Kp 28095/2015 z dne 24. 11. 2024 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje III K 28095/2015 z dne 23. 1. 2024 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. S tem je zadevo dejansko vrnilo v fazo po vložitvi obtožnice, ko je ta že pravnomočna. Postopek nove razsoje v primeru, ko se na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi, določa 428. člen ZKP, na podlagi katerega se v tem postopku vzame za podlago prejšnja obtožnica, torej obtožni akt, na katerem je temeljila razveljavljena sodba (prvi odstavek), sodišče pa mora opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa vprašanja, na katera ga je opozorilo Vrhovno sodišče RS (drugi odstavek). Postopek po razveljavitvi pravnomočne sodbe je namenjen odpravljanju kršitev in ne more privesti do odločitve, ki bi bila v škodo obdolženca. Pravna teorija³ in sodna praksa⁴ sta zavzeli stališče, da se v tem postopku preizkuša zakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe in ne gre za ponovni kazenski pregon storilca kaznivega dejanja. ZKP nima drugih posebnih pravil o tem, kako naj ta postopek poteka in kakšen je položaj obdolženca. Glede na navedeno postopek po razveljavitvi pravnomočne sodbe ni nov postopek, kot pravilno poudarja tudi zagovornica v odgovoru na pritožbo, torej postopek s posebnimi pravili, v katerem bi roki, ki časovno omejujejo ukrepe, s katerimi se posega v pravice posameznika, začeli teči znova. Takšne razlage tudi ne narekuje poseben zastaralni rok iz drugega odstavka 91. člena KZ-1, katerega namen je določiti in omejiti čas, v katerem se še lahko vodi kazenski postopek zoper posameznika in s tem posega v njegove pravice.

Razlage, za katero se zavzema pritožba, tudi ni mogoče utemeljiti z namenom začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka, ki res oškodovancu omogoča, da svoj pravni interes zavaruje že pred pravnomočnostjo sodbe in se na ta način odpravi nevarnost, da ne bo prišel do povračila škode, ki mu je bila s kaznivim dejanjem povzročena. Vendar je to varstvo oškodovančevih interesov časovno omejeno, saj začasno zavarovanje posega v ustavne pravice in temeljne svoboščine posameznika (v konkretnem primeru obtoženca) že pred izrekom obsodilne sodbe. Zakonodajalec je v skladu s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije⁵ v četrtem odstavku 502.b člena ZKP določil absolutne roke trajanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, torej najdaljši možen čas trajanja tega ukrepa v posameznih fazah kazenskega postopka, ki se na podlagi drugega odstavka 109. člena ZKP smiselno uporablja tudi za začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka. Z ukrepom začasnega zavarovanja se posega v ustavno pravico do zasebne lastnine, zato je treba ureditev absolutnih rokov razlagati restriktivno in zakonskih določb o najdaljšem možnem trajanju ukrepa začasnega zavarovanja ni mogoče razlagati na način, da začne triletni rok v primeru razveljavitve pravnomočne sodbe teči znova.

Pritožbeno stališče, da se v triletni rok ne všteva čas od izreka sodbe sodišča prve stopnje do vrnitve v novo razsojo, bi po prepričanju sodišča druge stopnje pomenilo prekoračitev zakonsko določenih absolutnih rokov trajanja začasnega zavarovanja zoper isto osebo v posamezni fazi postopka. Sodišče prve stopnje je v točki 4 in 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa zavzelo pravilno stališče, da obsodilna sodba ne obstaja več, saj je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS razveljavljena⁶, zato je treba glede trajanja začasnega zavarovanja na podlagi drugega odstavka 109. člena ZKP upoštevati rok iz četrtega odstavka 502.b člena ZKP, ki izrecno določa, da po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let. Takšna razlaga navedene zakonske določbe je sprejeta tako v pravni teoriji⁷ kot tudi sodni praksi⁸ in drugačna razlaga te določbe ne bi bila pravilna. Dejstvo namreč je, da je bilo začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka v obravnavani zadevi odrejeno po vložitvi obtožnice (obtožnica je bila vložena avgusta 2020) in se je ves čas od njegove izvršitve, to je od marca 2022, neprekinjeno izvrševalo ter posegalo v ustavno pravico obtoženca do zasebne lastnine, tudi v fazi pritožbenega postopka in postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedeno pa pomeni, da se v obdobju po vložitvi obtožnice začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka izvršuje že več kot tri leta in je potekel skupen dopusten čas trajanja v fazi po vložitvi obtožnice, v kateri je sedaj obravnavani postopek. Zato v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti roka iz petega odstavka 502.b člena ZKP⁹, saj se ta določba nanaša na izvršitev pravnomočne obsodilne sodbe, ki je v obravnavani zadevi ni več, saj je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS razveljavljena. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je začasno zavarovanje odpravilo.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Sodna taksa zaradi neuspešne pritožbe ni bila določena, ker ne gre za nobenega od primerov, za katere ZKP določa, da mora oškodovanec kot pritožnik plačati sodno takso.
-------------------------------
¹ Pri zapisu datuma je prišlo do očitne pisne pomote, saj je bilo začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka odrejeno s sklepom z dne 9. 3. 2022, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.
² Z navedenim sklepom je bilo začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka podaljšano po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ko ta še ni bila pravnomočna. Nazadnje je bilo zavarovanje podaljšano po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje s sklepom z dne 28. 2. 2025, in sicer do 9. 3. 2026.
³ Tako Šepec M. in drugi, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2023, 3. knjiga, stran 111.
⁴ Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 6676/2010 z dne 28. 5. 2020.
⁵ Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004.
⁶ Prim. 10. točko odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008.
⁷ Prim. Šepec M. in drugi, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2023, 3. knjiga, stran 490.
⁸ Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani (VSL) II Kp 29970/2010 z dne 22. 11. 2017, sklep Višjega sodišča v Kopru (VSK) II Kp 29407/2010 z dne 18. 6. 2015, 6. točka sklepa Višjega sodišča v Mariboru (VSM) II Kp 34177/2012 z dne 20. 10. 2023.
⁹ Peti odstavek 502.b člena ZKP določa, da sme do izvršitve pravnomočne sodne odločbe o odvzemu premoženjske koristi začasno zavarovanje skupno trajati največ deset let.