VSL Sklep II Cp 1171/2025

I. Pritožba se zavrne in se sklep v III. točki potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) do pravnomočnega končanja te pravde začasno zadržalo učinkovanje med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o dolgoročnem kreditu št. ..., Notarski zapis navedene pogodbe in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve notarja A. A. SV 689/07 z dne 27. 36. 2007 in ugotovilo (II.), da ima ta sklep učinek sklepa o izvršbi; (III.) v preostalem delu, ko je tožnica predlagala, da se toženi stranki pod pretnjo denarne kazni prepove razpolagati s terjatvijo, ki izvira iz navedene pogodbe in notarskega zapisa, uveljavljati plačil teh terjatev ter prepovedi vnašanja podatkov o neplačanih obveznostih v register SISBON, je predlog za začasno odredbo zavrnilo. Nadalje je (IV.) sklenilo, da bo o stroških začasne odredbe odločeno s končno odločbo.

2Tožnica v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlagata spremembo III. točke sklepa z dne 10. 3. 2024 tako, da se predlogu za zavarovanje ugodi tudi v izpodbijanem delu. Opozarja, da ima sklep o zavarovanju po 268. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju¹ (v nadaljevanju: ZIZ) učinek sklepa o izvršbi, zato mora vsebovati tudi sredstvo izvršbe. Zavarovanje sta uveljavljala za nedenarno terjatev in sicer za opustitev. Gre torej za primer iz prvega odstavka 227. člena ZIZ, ko se izvršba opravi po 226. členu ZIZ. Po drugem odstavku te določbe se dolžniku za primer neizpolnitve obveznosti izreče denarna kazen, zato bi tudi ta začasna odredba morala vsebovati izrek denarne kazni, kot to za zavarovanje določa drugi odstavek 273. člena ZIZ. Opozarja na sodno prakso (npr. VSL I Cp 585/2023, VSC I Cp 88/2022) od katere izpodbijana odločitev odstopa. Če tožnica ne bi predlagala ustreznega in primernega izvršilnega sredstva za realizacijo začasne odredbe, je ne bi bilo mogoče izdati niti v delu, v katerem je bila izdana. Zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov ne bi bilo mogoče doseči prisilne izvršitve začasne odredbe v smislu opustitve izterjave denarne terjatve v izvršilnem postopku, če tožena stranka v delu, v kateri je bilo predlogu za zavarovanje ugodeno, ne bi upoštevala začasne odredbe. Če gre za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kot v tem primeru, bi bila vložitev predloga za izvršbo brez suspenzivnega učinka in bi tožena stranka lahko takoj dosegla blokado sredstev na računih tožnice, opravljen pa bi lahko bil tudi rubež premičnin, kar bi trajalo do določitve o ugovoru v izvršilnem postopku. To pa bi pomenilo izvotlitev namena začasne odredbe. Iz zahteve po učinkovitosti sodnega varstva izhaja, da mora zakon preprečiti, da bi se dolžniku bolj splačalo plačati kazen kot ravnati v skladu z obveznostjo iz izvršilnega naslova. Zato ni mogoče, da sklep o začasni odredbi, ki dolžniku nalaga nekaj, kar lahko stori samo on, ne bi vseboval izreka denarne kazni (VSM sklep I Cp 267/2024). Na koncu pritožnica opozarja še na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena zoper sklep VSM I Cp 616/2024 z dne 313/2024.

3Pritožba ni utemeljena.

4Odločitev iz I. točke izpodbijanega sklepa (začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe) učinkuje na zapadlost terjatve, kar zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati je s tem vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnica, če nepoštenih pogojev ne bi bilo. Ker namreč kreditna pogodba začasno ne učinkuje, je tožnici ni treba izvrševati in ji do konca začasnega zadržanja ni treba plačevati obrokov po pogodbi. Pomembno je, da je pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del ustavne pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju ustavne pravice tožnice do zasebne lastnine in njene pravice kot potrošnice ter na drugi strani pravice tožene stranke do sodnega varstva pretehta slednja, saj ima pritožnica v morebitnem izvršilnem postopku na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki jo ščiti pred zlorabo teh institutov s strani tožene stranke. Ne glede na zavedanje pomembnosti varstva potrošnikov je pravno in življenjsko nevzdržno, da bi lahko dolžniki z izdajo začasnih odredb upnikom onemogočali, da začenjajo izvršilne postopke v zvezi z njihovimi terjatvami. To bi pomembno poseglo v njihovo ustavno pravico do sodnega varstva. Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče, poleg tega pa imajo dolžniki (tudi) v izvršilnih postopkih zadostne procesne varovalke, da v primeru slabovernosti upnikov ali pravnih pomanjkljivosti njihovih izvršilnih naslovov le-te uveljavljajo.² Kar se tiče zahtevane prepovedi odsvojitve terjatve pa je treba pojasniti, da pri cesiji velja, da se dolžnikov položaj ne sme poslabšati,³ zato za zahtevano prepoved ni stvarno utemeljenega razloga in je ne le nepotrebna, marveč celo nedopustna, saj bi lahko posegla v v svobodo gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Prepoved razpolaganja tako ni potrebna za zavarovanje položaja potrošnice.⁴

5Pritožba utemeljeno opozarja, da je sestavni del sklep o izvršbi za izterjavo nedenarne terjatve po 227. in 226. členu ZIZ določitev denarne kazni za kršitev ravnanja, ki je naloženo s sklepom o izvršbi, a pri tem spregleda, da je bil predlog za zavarovanje nedenarne obveznosti (prepoved razpolaganja, uveljavljanja terjatve iz kreditne pogodbe in vnašanja podatkov o neplačanih obveznostih v register SISBON) zavrnjen. Če bi bilo dovoljeno zavarovanje tudi v tem delu, bi sklep o zavarovanju moral imeti izrečeno denarno kazen za primer kršitve obveznosti, ki je dolžniku naložena s sklepom (drugi odstavek 273. člena ZIZ).

6Iz sodne prakse je razvidno, da se sicer zavarovanje z začasno odredbo nudi le za dajatvene zahtevke (taki so tudi primeri, ki jih iz sodne prakse navaja pritožba), vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno s citiranimi določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.⁵ To pa je v primerjavi z nacionalnim pravom primarno⁶ in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz sodbe C-287/22 je bila razlog za izdajo ureditvene začasne odredbe, s katero se sporno pravno razmerje začasno uredi že med sodnim postopkom. Njen namen ni v zavarovanju bodoče izvršbe, temveč v preprečevanju okoliščin, ki bi lahko med trajanjem pravde povzročile, da bi bila poznejša izvršba brez pomena in bi s tem spodletel cilj sodnega varstva. Takšne odredbe so dopustne tudi v primeru oblikovalnih in ugotovitvenih zahtevkov, za kar gre v obravnavani zadevi. Pri obravnavanem zavarovanju z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe izrek denarne kazni po naravi stvari ni potreben. Učinek zadržanja nastopi že z izdajo začasne odredbe in ni odvisen od volje ali ravnanja tožene stranke.⁷

7Pritožnica je med drugim opozorila na zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep VSM I Cp 616/2024, ki pa jo je VS RS s sklepom II Ips 10/2025 zavrnilo in potrdilo ustreznost sodne prakse, ki je sledi tudi izpodbijani sklep.

8Po vsem obrazloženem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrnilo in sklepa (v izpodbijanem delu) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9Tožnica s pritožbo ni bila uspešna, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 51/1998, s spremembami.
² prim. VSL Sklep I Cpg 315/2021 z dne 23. 6. 2021 , VSL Sklep II Cp 735/2024 z dne 24. 5. 2024.
³ Dolžnik ob cesiji ohrani vse ugovore, ki jih je imel proti prejšnjemu upniku do obvestila (drugi odstavek 4zr. člena Obligacijskega zakonika).
⁴ VSRS II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025.
⁵ M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023.
⁶ Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentación SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.
⁷ VSRS II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025.