VSL Sklep I Cp 2001/2024

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Tožnika sta s toženko leta 2007 sklenila dve hipotekarni kreditni pogodbi z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF). S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti obeh kreditnih pogodb, aneksov in notarskih zapisov ter sporazumov o zavarovanju terjatev, pa tudi plačilo zneskov, ki sta jih že plačala po navedenih kreditnih pogodbah in ki presegajo zneska glavnic.

2Hkrati sta vložila tudi predlog za zavarovanje z začasno odredbo, ki mu je sodišče prve stopnje deloma ugodilo s sklepom z dne 22. 9. 2023, s katerim je začasno, do pravnomočnega končanja tega spora, zadržalo učinkovanje spornih kreditnih pogodb in z njima povezanih akcesornih pravnih poslov za zavarovanje terjatve.

3S sklepom z dne 17. 1. 2024 je ugodilo ugovoru toženke in sklep o začasni odredbi razveljavilo. Ta sklep je bil na pritožbo tožnikov razveljavljen s sklepom naslovnega sodišča I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024.

4Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o ugovoru toženke in ga zavrnilo.

Pritožbeni postopek:

5Zoper sklep se pritožuje toženka in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa. Pritožba je obširna in se večkrat ponavlja, zato je pritožbeno sodišče ne bo podrobneje povzemalo. Bistvene pritožbene teze so: ni res, da obstaja ustaljena sodna praksa v zvezi s krediti v CHF; regulacijska začasna odredba je izjema od izjeme, ki jo je treba razlagati ozko (odločba Ustavnega sodišča RS Up 275/97); dolžnik bi lahko enako učinkovito varstvo dosegel tudi z odlogom izvršbe; sodišče se ne bi smelo sklicevati na Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva) in sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) C-287/22; ta zadeva se tudi bistveno razlikuje od konkretne, ker gre za poljsko pravo; 111. člen Obligacijskega zakonika¹ izrecno določa, da mora stranka, ki vrača denar, vrniti tudi obresti; sodišče je napačno ugotovilo nastanek težko nadomestljive škode; izdana začasna odredba posega v toženkino ustavno pravico do zasebne lastnine; zmotna je razlaga, da sta zaradi valutne klavzule nični celotni kreditni pogodbi; toženka je potrošnikoma pojasnila možne spremembe tečajev in tveganje, k ugovoru je priložila dokument "Pazljivo pri posojilih v švicarskih frankih;" sodišče je napačno presodilo pogoj reverzibilnosti; ni izkazano, da bi zastavljena nepremičnina zadoščala za poplačilo celotne terjatve; sodišče je pristransko, samovoljno in arbitrarno obrazložilo izpolnjenost pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.²

6Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7Pritožba ni utemeljena.

Glede procesnih in ustavnih kršitev:

8Pritožba večkrat navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo toženkino pravico do izjave v postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži, saj je v postopku zavarovanja z začasno odredbo treba postopati hitro, začasno odredbo je mogoče izdati tudi brez poprejšnje izjave nasprotne stranke, tako da se kontradiktornost vzpostavi v ugovornem postopku, kar je bilo toženki tudi omogočeno.

9Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno poseglo v ustavno varovano lastninsko pravico toženke. Ni dvoma, da so tudi terjatve premoženje, ki je ustavno in konvencijsko varovano, vendar pa je v tem primeru poseg v toženkino premoženje utemeljen na zakonu, saj je odločba izdana v zakonsko predvidenem postopku, česar pritožba niti ne izpodbija.

Glede pravnih podlag in sodne prakse:

10Sodišče mora materialno pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku³), kar vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), ki je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno.⁴ Ustava RS v 3.a členu nalaga uporabo prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo uporabiti odločbe SEU C-287/22. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z Direktivo; sodišče prve stopnje se ni oprlo na Direktivo, temveč na (v času sklepanja spornih poslov veljavni) Zakon o varstvu potrošnikov,⁵ ki Direktivo implementira.

11V Sloveniji se je v zvezi s krediti v CHF glede vprašanj, ki so identična tu obravnavanim (vprašanje ničnosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF; standard pojasnilne dolžnosti banke; zavarovanje z začasno odredbo v teh postopkih), sodna praksa spreminjala in razvijala, kar je normalen pojav v pravnem življenju. Pritožbeno izražena teza, da bi se sodišče lahko oprlo le na utečeno sodno prakso, po kateri sodišča odločajo relativno daljši čas, bi dejansko pomenila, da se sodna praksa sploh ne more spreminjati, kajti v razvoju sodne prakse je neizogibna časovna točka, ko se zaradi novih spoznanj, premislekov in preudarkov sodna praksa (lahko tudi korenito, diametralno nasprotno) prelomi. V zvezi s krediti z valutno klavzulo v CHF se je to zgodilo v letih 2023 in 2024, predvsem z odločbami VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2003 in II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.⁶ Nobenega dvoma ni, da so pravdnima strankama ta stališča dobro poznana, zato jih pritožbeno sodišče ne bo podrobneje povzemalo. Sodišče prve stopnje je to sodno prakso v izpodbijanem sklepu pravilno uporabilo.

Glede pogojev za zavarovanje z začasno odredbo:

12Sodišče prve stopnje je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe uporabilo evroskladno razlago pravnega standarda težko nadomestljive škode 272. člena ZIZ, pri čemer se je pravilno oprlo na novejšo sodno prakso in odločbo SEU C-287/22; te sodbe ni uporabilo neposredno, temveč kot razlagalni pripomoček pri uporabi nacionalnega prava. Ustrezno je upoštevalo določbe ZVPot, ki implementirajo evropsko zakonodajo varstva potrošnikov. Ne drži, da manjka obrazložitev, zakaj je začasna odredba potrebna in zakaj sicer ne bi bilo mogoče doseči polnega učinka končne meritorne odločitve; sodišče prve stopnje je razloge o tem zapisalo v 19. do 21. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in ti razlogi po oceni pritožbenega sodišča zadoščajo, upoštevaje dejstvo, da gre za začasno zavarovanje in ne meritorno odločanje, ter dejstvo, da so razlogi SEU za začasno zavarovanje v potrošniških sporih glede kreditnih pogodb v CHF (predstavljeni na kratko v nadaljevanju) v novejši sodni praksi dobro poznani.

13Odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97, na katero se večkrat sklicuje pritožba, je bila izdana v bistveno drugačnih okoliščinah: ni šlo za potrošniški spor, poleg tega takrat Slovenija še ni bila članica EU, zato je ni zavezovala Direktiva in sodna praksa, ki Direktivo in njeno uporabo v nacionalnem pravu razlaga.

14Res je, kar navaja pritožba, da SEU ne vzpostavlja avtomatizma, temveč določa, da se začasna odredba lahko izda, če je to potrebno; vendar sodišče prve stopnje citirani odločbi avtomatizma ni pripisalo. Zadeva C-287/22 ne določa, da je zavarovanje mogoče izreči le, če bi nadaljnje plačevanje obrokov povzročilo takšno poslabšanje potrošnikovega finančnega položaja, da slednji finančno ne bi mogel vložiti nove tožbe ali razširitve tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je odložitev plačevanja mesečnih obrokov kredita potrebna za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi potrošnik bil, če nepoštenih pogodbenih pogojev ne bi bilo, ne le v luči finančnega položaja potrošnika, temveč tudi v luči nepotrebnih nadaljnjih sodnih postopkov, tako da bo lahko potrošnik vse svoje zahtevke uveljavil v isti pravdi.

15Te argumente pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in so skladni z novejšo sodno prakso.⁷ Za izdajo začasne odredbe v tovrstnih sporih zadošča verjetni izkaz, da bi brez začasne odredbe potrošnik moral nenehno spreminjati tožbeni zahtevek oziroma vlagati nove tožbe; drugi pogoji, ki sicer veljajo za "klasične" začasne odredbe, niso potrebni, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o dohodkih tožnikov; o tem, za koliko se je povečal obrok; o dveh prostovoljnih plačilih tožnika; o neizkazanosti nenadomestljive škode; o pogoju iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter navedbe in sodna praksa, ki se nanašajo na "klasične" začasne odredbe (zadeva Ustavnega sodišča RS Up-275/97 in na njej temelječe odločbe; odločbe v družinskih zadevah).

16Pritožba navaja, da bi lahko tožnika enak učinek kot z začasno odredbo dosegla tudi z odlogom izvršbe, vendar so te navedbe neutemeljene. Res je novela ZIZ-M⁸ določila novo, razširjeno možnost odloga izvršbe za ustrezno zagotavljanje pravic potrošnikov, vendar pa navedeno ne pomeni, da so kakorkoli okrnjene možnosti, da potrošnik začasno varstvo uveljavlja tudi z začasno odredbo. Takih omejitev ne določa niti zakon niti ne izhajajo iz v pritožbi citiranih zadev VSRS II Ips 78/2021 in II Ips 55/2020.⁹ Ne držijo pritožbene navedbe, da za tožnika med uporabo institutov odloga izvršbe ali začasne odredbe ni nobene razlike: podatki o izvršbah zoper fizično osebo se vpisujejo v centralni kreditni register (7. člen Zakona o centralnem kreditnem registru¹⁰), kar lahko neugodno vpliva na potrošnikovo boniteto.

17Ne drži, da sodbe C-287/22 ni mogoče uporabiti tudi v tej zadevi; navedeno sodbo je možno in potrebno uporabiti v vseh primerih, ko potrošnik uveljavlja ničnost potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo, in v okviru takega postopka zahteva zavarovanje z začasno odredbo. V citirani zadevi je SEU med drugim pojasnilo, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava narediti vse, da se zagotovi polni učinek Direktive in rešitev v skladu z njenimi cilji (56. točka obrazložitve navedene sodbe), med katerimi je tudi načelo učinkovitega varstva potrošnikov in načelo odvračanja ponudnikov od uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (37. do 39. točka obrazložitve navedene sodbe). Prav to je storilo tudi sodišče prve stopnje. V čem naj bi se relevantno poljsko pravo tako bistveno razlikovalo od slovenskega, da citirana sodba ne bi bila uporabljiva tudi v slovenskih primerih, pritožba ne pojasni.

18Smiselno enako velja tudi za neutemeljene pritožbene navedbe, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti sodbe SEU C-520/21. V zvezi z domnevnim preplačilom kredita je sodišče prve stopnje (upoštevaje, da gre za postopek zavarovanja, v katerem se odloča s stopnjo verjetnosti) ustrezno obrazložilo (21. do 23. točka obrazložitve), da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da sta tožnika že vrnila celotno glavnico kredita, glede na sodbo C-520/21 pa se verjetno nakazuje, da sta s tem (upoštevaje toženkino nedobrovernost, o čemer bo govora še v nadaljevanju) plačala vse, kar sta bila toženki dolžna. Neutemeljeno je pritožbeno s sklicevanje na 111. člen OZ in dolžnost vrniti obresti, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je mogoče nepošteni pogodbeni stranki odreči vrnitev obresti na podlagi drugega odstavka 87. člena OZ; druga pravna podlaga za takšno odločitev je v 193. členu OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove ali plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sklep VSRS II Ips 55/2023, saj ta obravnava povsem drugo tematiko (plačilo uporabnine med dvema fizičnima osebama).

19Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ustrezno presodilo tudi pogoj reverzibilnosti začasne odredbe, ko je ugotovilo, da ima banka svoje terjatve zavarovane s hipoteko. Res ni posebej ugotavljalo sedanjega stanja nepremičnine, vendar pa toženka v ugovoru ni niti zatrjevala, še manj izkazala, da bi vrednost nepremičnine ne zadoščala za poplačilo preostanka kredita.¹¹ Navedbe, da tožnika zaradi začasne odredbe nista dolžna podaljšati zavarovanja ter ga vinkulirati v korist toženke in da bi bilo zato v primeru nastopa zavarovalnega primera ogroženo poplačilo toženkine terjatve, so nedovoljena pritožbena novota, pri čemer sodišče druge stopnje pripominja, da tožnika v sporni nepremičnini živita, zato je zelo malo verjetno, da bosta nepremičnino zanemarila in prepustila propadu.

Glede ničnosti kreditne pogodbe:

20Pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje glede ničnosti izpodbijane kreditne pogodbe (11. do 16. točka obrazložitve izpodbijane izpodbijanega sklepa), ki jim pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Ti razlogi so konsistentni s stališči novejše sodne prakse VSRS (11. točka obrazložitve tega sklepa), na katera se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

21Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi lahko bili sporni kreditni pogodbi le delno nični oziroma da bi lahko ostali v veljavi brez nepoštenih pogojev. Določba o valutni klavzuli je bistvena sestavina kreditne pogodbe, s spremembo katere bi se spremenila pravna narava glavnega predmeta pogodbe, tako da pogodba brez tega ničnega določila ne bi mogla obstati.¹² Sodišče ne more samo spremeniti ali nadomestiti nepoštenega pogoja s sodno razlago,¹³ saj bi to med drugim izničilo odvračalni učinek, ki ga želi doseči direktiva.¹⁴ V zadevi C-19/20 je SEU sicer dopustilo možnost, da nacionalno sodišče lahko odpravi le nepošteni element pogoja iz pogodbe, vendar mora biti za to izkazano, da je odvračalni cilj, ki mu sledi Direktiva, zagotovljen z nacionalnimi zakonskimi določbami; določbe Direktive nasprotujejo temu, da nacionalno sodišče odpravi le nepošteni element pogoja iz pogodbe, kadar bi taka odprava pomenila spremembo vsebine navedenega pogoja tako, da bi ta vplivala na njegovo bistvo (primerjaj 80. točko obrazložitve zadeve C-19/20); toženka z ničemer ni konkretizirala in izkazala, da so v obravnavani zadevi ti pogoji izpolnjeni. Predvsem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so toženkine navedbe o delni ničnosti nedovoljena pritožbena novota, saj v ugovoru (odločitev o katerem je predmet presoje v izpodbijanem sklepu) teh navedb ni podala.

22V novejši sodni praksi je natančno pojasnjeno, kakšni morajo biti vsebina, kakovost in obseg pojasnilne dolžnosti banke potrošniku v primeru sklepanja kreditne pogodbe v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo v tuji valuti, kar je pravilno povzelo sodišče prve stopnje (11. do 13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), ti razlogi pa temeljijo na dobro znanih stališčih odločb VSRS (primerjaj sodbo VSRS II Ips 8/2022, točke 63 do 66, 68 do 72 in 76).

23Pritožbene navedbe o tem, kakšna pojasnila je toženka dala tožnikoma v zvezi s tveganji ob sklepanju pogodbe, tem standardom ne zadostijo, saj vsebujejo zgolj abstraktne in pavšalne navedbe o valutnem tveganju in o možnih spremembah referenčne obrestne mere ali valutnega tečaja. Izjava kreditojemalca (priloga B3) ne vsebuje nobenega zapisa o tem, da se lahko mesečna obveznost poviša brez omejitve, kar sicer navaja pritožba. Zapisi o tveganjih in možnosti sprememb tečaja ali obrestne mere so abstraktni in tudi po oceni pritožbenega sodišča potrošniku premalo razumljivi, saj ne vsebujejo jasnega in nedvoumnega opozorila, da lahko pride tudi do neomejenih sprememb višine mesečnega obroka, zaradi katerih potrošnik morda ne bo več zmogel plačevati obrokov oziroma ga to lahko pahne v ekonomsko stisko.

24Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na dokument "pazljivo pri posojilih v švicarskih frankih" (priloga B4), pri čemer pritožba konkretizirano ne zatrjuje, da bi ta dokument tožnika prejela pred sklenitvijo pogodbe. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi navedbe v tem dokumentu za potrošnika nejasne in dvoumne.¹⁵ Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tej fazi postopka s stopnjo verjetnosti izkazano, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno, zato so pogodbeni pogoji nepošteni v smislu 24. člena ZVPot, kar ima za posledico ničnost pogodbe.

25Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane niti izrecno zatrjevane niti uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitve, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

¹ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
² Uradni list RS, št. 3/2007 - UPB-4 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ.
³ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁴ Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentación SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.
⁵ Uradni list RS, št. 98/2004 in nadaljnji, v nadaljevanju ZVPot.
⁶ Tak preobrat ugotavlja in priznava kot sodniškopravno dejstvo sklep VSRS II Ips 28/2025 z dne 18. 6. 2025.
⁷ Npr. sklepi VSL II Cp 2073/2023, II Cp 2054/2023, I Cp 1851/2023, I Cp 1880/2023, II Cp 1658/2023, II Cp 1711/2023, II Cp 2109/2023, ki so bili vsi izdani že pred izdajo izpodbijanega; tem stališčem je pritrdilo VSRS v sklepu II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025, točka 28.
⁸ Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 36/2021.
⁹ Ti zadevi se ne tičeta zavarovanja z začasno odredbo v okviru pravdnega postopka, temveč obravnavata načelo formalne legalitete v izvršbi in pravno varstvo potrošnika v okviru izvršbe.
¹⁰ Uradni list RS, št. 77/2016.
¹¹ Slednje je tudi nelogično glede na dejstvo, da je toženka ob sklenitvi pogodbe očitno ocenila, da vrednost nepremičnine zadošča za (potencialno) poplačilo celotnega kredita.
¹² Primerjaj sodbo SEU C-260/18 z dne 3. 10. 2019.
¹³ Sodbe SEU C-80/21 do 82/21 z dne 8. 9. 2022 ter C-19/20 z dne 29. 4. 2021.
¹⁴ Sodba SEU C-705/21 z dne 27. 4. 2023, točki 37 in 40.
¹⁵ Pritožba izpostavlja navedbe, da so bile "pri vseh glavnih svetovnih valutah v zadnjem času najnižje obrestne mere v nekaj desetletni zgodovini in da je, kot kaže, le prišel čas za njihovo porast;" da "nestanovitnost tečaja švicarskega franka najbolj vpliva na samo ceno oziroma ugodnost ali neugodnost tega kredita in da je neracionalno pričakovati, da se ta tečaj ne bo spreminjal." Te navedbe so za potrošnika potencialno nejasne in v nasprotju z nadaljnjo navedbo, da frank velja za nevtralno oziroma varno valuto in se vedno krepi ob vsakem novem svetovnem "pokanju" oziroma geopolitični nestabilnosti. Tudi če bi priča A. A. potrdil navedbe o takšnih opozorilih, to ne bi zadoščalo za izpolnitev pojasnilne dolžnosti in ne bi moglo izpodbiti teze tožnikov o nepoštenem pogodbenem pogoju zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti, zato sodišče prve stopnje s tem, ko navedene priče ni zaslišalo, ni kršilo toženkine pravice do izjave.