VSL Sklep II Cp 728/2024

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Kratek oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje

1Tožnika sta s toženko v letu 2006 sklenila dve kreditni pogodbi z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF); prvo za znesek 152.530 CHF, drugo pa za znesek 46.410 CHF, vse v tolarski protivrednosti. Kredit po prvi pogodbi tožnika še odplačujeta, po drugi pa je bil poplačan 31. 10. 2016. S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti obeh kreditnih pogodb, notarskega zapisa ter sporazuma o zavarovanju terjatve po prvi kreditni pogodbi ter plačilo razlike med zneskom črpanega kredita in zneskom, ki sta ga plačala po posamezni pogodbi. Zahtevata tudi zamudne obresti od plačanih mesečnih obrokov posameznega kredita od prvega dne po dnevu, ko so plačila dosegla znesek črpanega kredita ter ugotovitev neveljavnosti v zvezi s prvo pogodbo vknjižene hipoteke in njen izbris.

2Skupaj s tožbo sta vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero zahtevata začasno zadržanje učinkovanja prve kreditne pogodbe; prepoved, da toženka s terjatvijo po tej pogodbi razpolaga, jo izterjuje v izvršilnem postopku ali uveljavlja kakšno drugačno poplačilo ter izrek denarne kazni za primer kršitve.

3Sodišče prve stopnje je o začasni odredbi odločilo še pred vročitvijo tožbe in predloga toženki. Predlog je zavrnilo.

Pritožbeni očitki

4Zoper odločitev se pritožujeta tožnika. Ne strinjata se z zaključkom sodišča prve stopnje, da denarne terjatve nista z verjetnostjo izkazala in v zvezi s tem opozarjata na trditve in dokaze, ki po njunem prepričanju tak sklep omogočajo. V nadaljevanju sodišču očitata, da je izvotlilo razlago prava Sodišča evropske unije (v nadaljevanju SEU). Sklicujeta se na sodbo v zadevi C-287/22, ki predstavlja formalni pravni vir. Opozarjata na stališče iz 39. tč., da ureditve varstva, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo 93/13 (da se omogoči vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kot bi bil podan, če nepoštenega pogoja ne bi bilo) ni mogoče spremeniti z nacionalno zakonodajo. Sodišče mora, skladno z načelom lojalne razlage, upoštevati razlago sodišča EU. To pomeni, da mora ugotoviti dejstva, ki so v okoliščinah konkretnega primera pomembna za uporabo prava EU, kot izhaja iz posamezne sodbe SEU. Argumenti sodišča zato ne morejo biti utemeljeni, v kolikor se sklicujejo na nacionalno zakonodajo, ki pogoje za začasno odredbo opredeljuje drugače. V nadaljevanju opozarjata zlasti na tč. 42 in 50 sodbe C-287/22, ki vsebujeta konkretna dejstva, ki so odločilna za presojo utemeljenosti predlagane začasne odredbe in so izkazana tudi v obravnavani zadevi. Že na prvi pogled je zato zgrešeno stališče, da tožnika nista izkazala hujšega ogrožajočega vpliva plačevanja obrokov na njun finančni položaj. Ta kriterij je docela zgrešen in ima podlago le v nacionalni zakonodaji, ne pa v razlagi prava, kot ga je podalo SEU. V bistvu gre za njeno nasprotje. Predlagata spremembo odločitve.

Presoja pritožbenega sodišča¹

5Pritožba je utemeljena.

Glede pogojev za izdajo začasne odredbe v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF in pomena sodbe SEU C-287/22

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da tožnika za zavarovanje svoje nedenarne in denarne terjatve predlagata izdajo regulacijske začasne odredbe. Pojasnilo je, da je tako začasno odredbo, ob smiselni uporabi določb ZIZ,² mogoče izdati, če upnik izkaže verjetnost terjatve (1. odst. 272. čl. ZIZ) in če sočasno izkaže še predpostavko po 2. ali 3. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ ter pogoj reverzibilnosti. Dodalo je, da je pri odločanju upoštevalo tudi odločbi SEU C-287/22 in C-520/21. V nadaljevanju je ugotovilo, da sta tožnika z verjetnostjo izkazala nedenarno terjatev, nista pa izkazala denarne. Prav tako nista z verjetnostjo izkazala ne nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode (2. alineja 2. odst. 272. čl. ZIZ) ne tega, da toženka, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnikoma (3. alineja 2. odst. 272. čl. ZIZ). O reverzibilnosti se ni konkretizirano izjavilo.

7Sodišče mora materialno pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (3. odst. 180. čl. ZPP³), kar vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), ki je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno.⁴ Ustava Republike Slovenije v 3.a čl. nalaga uporabo prava EU. Razlago prava EU daje Sodišče Evropske unije (SEU), katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.⁵

8Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje, čeprav je v razlogih navedlo, da je pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe upoštevalo tudi odločbo SEU C-287/22 in C-520/21, njuno vsebino dejansko prezrlo in odločitev oprlo na pogoje, ki so se za izdajo regulacijske začasne odredbe na podlagi določb ZIZ in odločbe Ustavnega sodišča Up 275/97 oblikovali v slovenski sodni praksi.

9Tožnika svoje zahtevke, ki jih želita zavarovati s predlagano začasno odredbo, utemeljujeta na določbah o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji. To materijo ureja Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13), v slovenskem nacionalnem pravu pa ZVPot-1,⁶ ki implementira (med drugim tudi) Direktivo 93/13.

10Ne Direktiva 93/13 ne ZVPot-1 nimata posebnih določb o začasnem zavarovanju zahtevkov potrošnikov v primeru nepoštenih pogodbenih pogojev, pač pa vsebuje prvi odstavek 7. člena Direktive splošno klavzulo, da "Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki." Vendar je SEU v zadevi C-287/22 pojasnilo, kako je treba uporabiti Direktivo 93/13 v zvezi z začasnim zavarovanjem zahtevkov potrošnika, ki jih ta uveljavlja v zvezi z nepoštenimi pogoji v potrošniški kreditni pogodbi z valutno klavzulo.

11Določbe slovenske zakonodaje (ZIZ in ZVPot-1), če se razlagajo gramatikalno in v skladu s slovensko sodno prakso, ki se je razvijala v zadevah zavarovanja, v katerih ni bilo prisotnega elementa evropskega potrošniškega prava, neposredno ne omogočajo zaključkov, ki izhajajo iz sodbe SEU C-287/22. Vendar to ne pomeni, da te sodbe slovensko sodišče v zadevah, ko potrošnik uveljavlja ničnost potrošniške kreditne pogodbe, sklenjene z valutno klavzulo, in v okviru takega postopka zahteva zavarovanje z začasnim zadržanjem izvajanja pogodbe, ni dolžno upoštevati.

12Navedena sodba že v uvodu vsebinske presoje opozarja na nekatera temeljna načela evropskega prava varstva potrošnikov, ki so glede na načelo primarnosti in supremacije evropskega prava, tudi zavezujoči del slovenskega pravnega reda: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji; dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (36. do 38. tč. sodbe C-287/22). Nadalje je SEU v navedeni odločbi pojasnilo, da ureditev varstva, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo 93/13, v nacionalni zakonodaji ne more spremeniti vsebine tega varstva (tč. 39); da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek Direktive 93/13 in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem (56. tč. navedene sodbe), in da zahteva po taki skladni razlagi vključuje tudi obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13 (57. tč. sodbe). Zaključek SEU je, da Direktiva 93/13 in načelo učinkovitosti (varstva potrošnikov) nasprotujeta nacionalni sodni praksi, s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov (odlog plačevanja) potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve.

13SEU je v zadevi C-287/22 za sprejetje ustreznih začasnih ukrepov izpostavilo sledeče pogoje (glej 60. tč. sodbe):

a) da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni;

b) da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti;

c) da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.

14Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem najprej preverilo, ali je določbe ZIZ, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb, mogoče razlagati lojalno (evroskladno) tako, da ta razlaga ne bo nasprotovala ne 6(1) in 7(1) čl. Direktive 93/13 ne načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je to pojasnilo SEU v zadevi C-287/22. V zvezi s tem je ugotovilo, da v tem pogledu ni problematična zahteva ZIZ, ki upniku nalaga verjeten izkaz terjatve, saj taka zahteva izhaja tudi iz sodbe C-287/22 (glej tč. 13/a in b). Drugače pa je z zahtevo, da mora upnik poleg verjetnosti terjatve izkazati še eno od ostalih predpostavk, ki jih določa ZIZ v 272. čl. Kot je bilo že navedeno, gramatikalna razlaga zakonskega besedila ob upoštevanju sodne prakse, ki se je razvijala v zadevah zavarovanja, v katerih ni bilo prisotnega elementa evropskega potrošniškega prava, neposredno ne omogoča zaključkov, ki izhajajo iz sodbe SEU C-287/22. To še posebej velja za predpostavki iz 3. alineje 2. odst. ZIZ ter 3. odst. 272. čl. ZIZ, ki upniku nalagata izkazovanje, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku oziroma, da bo upnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.⁷ Sodba SEU C-287/22 namreč ne nalaga upoštevanja posledic, ki bi lahko zaradi predlaganih začasnih ukrepov nastale nasprotni stranki. O tem sploh ne govori. Enako velja za pogoj reverzibilnosti, ki ga slovenska sodna praksa izpeljuje iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 275/97. Tudi z uporabo drugih metod razlage pri navedenih predpostavkah ni mogoče priti do zaključkov, ki izhajajo iz sodbe SEU C-287/22; načelo lojalne (evroskladne) razlage pa ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.⁸

15Je pa po presoji pritožbenega sodišča mogoče evroskladno razlagati predpostavko po 2. alineji 272. čl. ZIZ in šteti, da je (v zadevah potrošniških kreditnih pogodb z valutno klavzulo CHF) z ugotovitvijo, da brez začasne odredbe za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve, izpolnjen pogoj težko nadomestljive škode.

16Slovenska sodna praksa, ki se je oblikovala v zvezi z "običajnimi" (nepotrošniškimi) zadevami zavarovanja, je sicer enotna, da je treba pravni standard "težko nadomestljive škode" razlagati ozko in strogo, še posebej, če je predlagana regulacijska začasna odredba,⁹ a je bilo že opozorjeno, da zahteva po lojalni razlagi vključuje tudi obveznost sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13.

17ZIZ ne določa ne vsebine škode ne tega, kdaj jo je težko nadomestiti. V pomoč pri tem je lahko opredelitev pravno priznanih oblik škode, vendar je izraz "škoda" v ZIZ širši in zajema vse negativne posledice, ki nastanejo v sferi druge osebe. Pri pojmu "težko nadomestljiva škoda" gre za pravni standard, pri katerem je določitev vsebine v vsakem konkretnem primeru odvisna od pravnega vrednotenja, delno pa tudi od pravnopolitičnih razlogov.¹⁰

18Kdaj je ali ni omogočena uresničitev polnega učinka končne meritorne odločbe, je SEU v zadevi C-287/22 pojasnilo takole: Če je ugotovljeno, da je pogodba neveljavna in da mora banka potrošniku določene zneske obrokov vrniti, potrošnik pa bi moral, da bi si zagotovil popolno vzpostavitev svojega pravnega in dejanskega položaja, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo, taka končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če navedenega nepoštenega pogoja ne bi bilo. Zato bi lahko bilo v takih okoliščinah sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti, restitucijskega učinka, ki nastane na podlagi te odločitve, in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13.¹¹

19Povedano drugače: Skladno z razlago SEU je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22).

20Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno (in že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot nepremoženjskem področju), pa ob lojalni (evroskladni) razlagi ustreza standardu težko nadomestljive škode.

Glede konkretnega predloga

21V sklepu z dne 21. marca 2024, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje obrazložilo verjetnost obstoja terjatve za ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov (tč. 10 do vključno 18) in se pri tem oprlo na (naj)novejšo sodno prakso SEU, Ustavnega sodišča RS (URS) in Vrhovnega sodišča RS (VSRS) v zvezi z ničnostjo potrošniških kreditnih pogodb, sklenjenih z valutno klavzulo CHF. Ta presoja v pritožbenem postopku ni izpodbijana.

22Tožnika sta v tožbi in predlogu zatrjevala in izkazovala tudi verjetnost denarne terjatve, to je drugega zgoraj navedenega pogoja. Trdila sta, da sta na podlagi kreditne pogodbe prejela 95.799,91 EUR,¹² do vključno 29. 2. 2o24 pa odplačala 144.355,14 EUR in sta zato ob predpostavki, da je sklenjena kreditna pogodba nična, upravičena do vračila razlike, to je do vračila zneska 48.555,23 EUR in da bo ta terjatev z nadaljnjimi plačili obrokov še naraščala. Sodišče prve stopnje je presodilo, da teh trditev nista verjetno izkazala. Pojasnilo je, da iz predloženih dokazov izhaja, da njun dolg do toženke na dan 2. 3. 2024 znaša 24.676,71 CHF. Pritožbeno sodišče se s takim zaključkom ne more strinjati.

23Kot utemeljeno izpostavljata pritožnika, preostali dolg tožnikov po (prvi) kreditni pogodbi, ob predpostavki njene veljavnosti, nima nič skupnega z vprašanjem, ali (in v kakšnem obsegu) sta v primeru ničnosti kreditne pogodbe upravičena do povračilnega (kondikcijskega) zahtevka po 1. odst. 87. čl. OZ.¹³ Tožnika sta z listinami (priloga A28 in A29) izkazala, da jima je bil po prvi kreditni pogodbi v treh delih nakazan znesek 22.952.737,52 SIT, kar (ob upoštevanju srednjega tečaja Banke Slovenije na dan posameznega plačila) predstavlja 95.799,91 EUR. Izkazala sta tudi (priloga A22¹⁴), da sta do 29. 12. 2023 (torej že nekaj več kot dva meseca pred vložitvijo tožbe) toženki plačala skupno 142.632,07 EUR, torej za 46.832,16 EUR več kot sta prejela. Z nadaljnjimi plačili se je ta razlika še povečala (in se povečuje).

24Tožnika s tožbo (zaenkrat) terjata vračilo zneska 48.555,23 EUR¹⁵ in se pri tem sklicujeta na sodbo SEU C-520/21. V tej sodbi je SEU, v okviru razglasitve ničnosti celotne pogodbe o hipotekarnem kreditu, ker slednja po odpravi nepoštenih pogojev ne more več obstajati, odločilo, "da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od dneva opomina". Tožnika opozarjata tudi na razloge v 79., 80. in 81. tč., v katerih se SEU (v zvezi z ugovorom banke, da bi potrošniki, če prodajalci ali ponudniki ne bi imeli možnosti zahtevati nadomestila, ki bi preseglo vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, dobili "brezplačno" posojilo) sklicuje na načelo "nihče se ne more sklicevati na svoje oporečno ravnanje" in pojasnjuje, da ni sprejemljivo, da bi banka imela zaradi svojega ravnanja gospodarske koristi, niti, da ji je treba povrniti škodo, povzročeno s takšnim ravnanjem.

25Ali sta tožnika v tej fazi postopka izkazala verjetnost svoje denarne terjatve, je odvisno predvsem od odgovora na vprašanje, kaj in koliko sta, ob predpostavki nične kreditne pogodbe, sama dolžna vrniti toženki. Da sta ji dolžna vrniti tisto, kar sta prejela, ni sporno (glej 87. čl. OZ), je pa vprašanje, ali sta poleg tega dolžna plačati tudi obresti, predvsem obresti, ki pomenijo nadomestilo za uporabo tujega denarja (t. i. obogatitvene obresti). Gre za vprašanje, ki deli teorijo,¹⁶ sodne prakse VS RS še ni. Odločitev, ki jo je v podobni zadevi sprejelo Višje sodišče v Celju (odločba VSC Cp 201/2023) in v tej odločbi navedeni razlogi,¹⁷ ki upoštevajo tudi odločitev SEU C-520/21, pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da je verjetnost denarne terjatve tožnikov v tej fazi postopka vsaj z verjetnostjo izkazana.

26Kako je treba lojalno (evroskladno) razlagati določilo 2. alineje 272. čl. ZIZ v potrošniških sporih iz kreditnih pogodb v CHF, je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Sodišče prve stopnje ga je razlagalo drugače, skladno z obstoječo sodno prakso, ki se je oblikovala v zvezi z "običajnimi" (nepotrošniškimi) zadevami zavarovanja. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikoma, da ob lojalni (evroskladni) razlagi pojma "težko nadomestljive škode" tega, da bo nadaljnje plačevanje obrokov ogrozilo njuno eksistenco, nista bila dolžna izkazati. Je pa po presoji pritožbenega sodišča z verjetnostjo izkazano, da bi toženka, če bi tožnika v obravnavani zadevi na prvi stopnji v celoti uspela, zoper tako odločitev vložila pritožbo, kar pomeni, da postopek na prvi stopnji ne bi bil končan. Če izvajanje sporne pogodbe ne bi bilo začasno zadržano, bi tožnika toženki v skladu s pogodbo še naprej plačevala obroke; če bi bilo nato v pravdi odločeno, da pravne podlage za plačevanje teh obrokov (več) ni, ker sta tožnika že (pre)plačala vse, kar sta bil toženki dolžna, bi morala tožnika poleg denarnega zahtevka, ki ga že uveljavljata s to tožbo, zaradi poteka časa in nadaljnjega plačevanja obrokov, svoj tožbeni zahtevek spreminjati (poviševati), pri čemer obrokov, plačanih po zaključku sojenja na prvi stopnji in tekom pritožbenega postopka, ne bi mogla več uveljavljati v okviru te pravde, temveč bi morala vložiti novo tožbo.

27Tako se s precejšnjo stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bili zahtevki tožnikov utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive 93/13 ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe in verjetnosti obstoja terjatve na vračilo preplačanih zneskov - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnikoma za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se določbe ZIZ in nacionalna sodna praksa razlagajo lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.

Sklepno

28Sodišče prve stopnje je v tem specifičnem potrošniškem sporu predlog za izdajo začasne odredbe presojalo zgolj v duhu določb ZIZ in nacionalne sodne prakse, ne da bi pri tem upoštevalo pravo EU, zavezujoče odločbe SEU in načelo lojalne razlage domačega prava in domače sodne prakse in s tem zmotno uporabilo materialno pravo.

29Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so pogoji za izdajo začasne odredbe izkazani, odločitve ni moglo spremeniti, saj bi s tem toženki odvzelo pravico do ugovora, o katerem odloča sodišče prve stopnje. Sklep je zato moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

30Pritožbeno sodišče še dodaja, da se glede na zavzeto stališče o izpolnjenosti predpostavke po 2. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ, ni posebej opredeljevalo do vprašanja, ali bi bilo mogoče začasno odredbo izdati tudi na podlagi predpostavke po 3. alineji iste določbe, ter ali je ta izpolnjena.

31Ker je odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (3. odst. 165. čl. ZPP).

¹ Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je na isti seji senata obravnavalo dve zadevi glede problematike izdajanja začasnih odredb v sporih, ki se nanašajo na potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo CHF. V obeh je zavzelo enaka stališča in zato tiste razloge, ki so relevantni tudi za obravnavano zadevo (tč. 7, 9, 10, 11, 12, 13, 19, delno 26, 27) povzema po odločbi I Cp 764/2024 in tega v nadaljevanju ponovno ne navaja.
² Zakon o izvršbi in zavarovanju.
³ Zakon o pravdnem postopku.
⁴ Glej zadevi SEU C-106/89 in C 6/64 in številne druge.
⁵ M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42- 43/2023 in J. Sladič in V. Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava 2019/1-2, str. 82 in 83.
⁶ Zakon o varstvu potrošnikov (UL RS, št. 130/2022). V času sklepanja spornih poslov je to materijo urejal Zakon o varstvu potrošnikov (UL RS, št. 98/2004 in nadaljnji).
⁷ Ali je regulacijsko začasno odredbo mogoče izdati, če sta izkazani ti dve predpostavki, je v sodni praksi sicer (še vedno) sporno.
⁸ Glej sodbe SEU C 262/88, C 105/03, C-282/10, C 176/12.
⁹ Glej na primer sklepe VSL I Cpg 406/2009, II Cp 4417/2009, II Cp 211/2012 in druge.
¹⁰ Neža Pogorelčnik Vogrinc v Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba 2015, str. 87-89 in tam navedeni viri.
¹¹ Povzeto po točkah 48 do 52 sodbe SEU C-287/22.
¹² Gre za znesek dejansko izplačanega kredita v višini 22.952.737,52 SIT, preračunanega v EUR po srednjem tečaju Banke Slovenije (BS) na dan izplačil (nakazilo je bilo izvedeno v treh delih).
¹³ Obligacijski zakonik.
¹⁴ Navedena priloga med drugim vsebuje podatke o z njune strani izvedenih plačilih v EUR za obdobje od 30. 11. 2006 do 29. 12. 2023.
¹⁵ Pri postavitvi zahtevka sta upoštevala plačila do 29. 2. 2024.
¹⁶ Glej opombo 11 v izpodbijanem sklepu, katere vsebino je sodišče prve stopnje povzelo po odločbi VSC Cp 201/2023 (tč. 29).
¹⁷ Ker je odločba javno objavljena in dostopna, pritožbeno sodišče teh razlogov ne ponavlja.