VSL Sklep I Cp 2129/2024

I. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 16. 7. 2024 se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu, to je v II. točki izreka, potrdi.

II. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 26. 9. 2024 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o glavni stvari.

1Tožnik kot kreditojemalec in tožnica kot porokinja in plačnica sta s toženko 14. 6. 2007 sklenila kreditno pogodbo št. 000, katere predmet je bil stanovanjski kredit v znesku 153.087,50 CHF (92.600,71 EUR) z dobo vračanja v 360 mesečnih anuitetah. Tožnica kot kreditojemalka in tožnik kot porok in plačnik sta s toženko 14. 6. 2007 sklenila tudi kreditno pogodbo št. 001, katere predmet je bil stanovanjski kredit v znesku 153.087,50 CHR (92.600,71 EUR) z dobo vračanja v 360 mesečnih obrokih. S tožbo v tem postopku zahtevata ugotovitev ničnosti obeh pogodb, notarskih zapisov pogodb in sporazumov o zavarovanju denarnih terjatev s hipoteko, ugotovitev neveljavnosti vknjižene hipoteke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Tožnika sta v zavarovanje nedenarne terjatve vložila predlog za izdajo začasne odredbe, kateremu je sodišče s sklepom z 16. 7. 2024 delno ugodilo tako, da je učinkovanje kreditnih pogodb in sporazumov začasno zadržalo do pravnomočno končanega predmetnega pravdnega postopka (I. točka izreka). V preostalem delu, to je, da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami po kreditnih pogodbah in izterjevanje v izvršilnem postopku, ter da se ji v primeru nespoštovanja prepovedi izreče denarna kazen v višini 50.000 EUR, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče je s sklepom z dne 26. 9. 2024 toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo.

2Tožnika se pritožujeta zoper zavrnilni del sklepa z dne 16. 7. 2024, toženka pa se pritožuje zoper zavrnilni sklep z dne 26. 9. 2024.

Pritožba tožeče stranke

3Tožnika sklep izpodbijata zaradi bistvenih kršitev postopkovnih določb, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve pravice do enakosti pred zakonom in pravice do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi. Navajata, da sta predlagala začasno odredbo z vsebino, da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami, torej gre za opustitev. Skladno z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) bi moralo sodišče za primer kršitve prepovedi določiti tudi denarno kazen. Če tožnika ne bi predlagala ustreznega in primernega izvršilnega sredstva za realizacijo začasne odredbe, ne bi bilo podlage za njeno izdajo niti v delu, v katerem je bilo predlogu ugodeno, ker zgolj z zadržanjem učinkovanja pravnih poslov, ki predstavljajo izvršilni naslov, ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja ureditvene začasne odredbe, ki je bila izdana in ima učinek sklepa o izvršbi. Takšno zavarovanje bi predstavljalo placebo učinek za tožnika in bi bilo docela neučinkovito. Pri tem se sklicujeta na obstoječo sodno prakso VSL I Cp 585/2023 in VSC I Cp 88/2022. Priglašata pritožbene stroške.

4Toženka v odgovoru pritožbene navedbe prereka, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, to je zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe v tem delu, obrazložilo v 24. točki izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče takšnim razlogom v celoti pritrjuje. Sodišče se je ob pravilni uporabi določil ZIZ pravilno sklicevalo tudi na sodbo Sodišča Evropske unije (SEU) C-287/22 z dne 15. 6. 2023 v zadevi RJ proti Getin Noble Bank S.A. Pravilno je navedlo, da je namen zavarovanja v tovrstnih potrošniških primerih v zagotovitvi polnega učinka končne meritorne odločitve, ki jo je treba sprejeti, ter da je ta dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe in na njo vezanega notarskega zapisa do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi.

7Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v pritožbi navedena in zgoraj izpostavljena sodna praksa ni primerljiva s tu obravnavano zadevo, saj je tam v obeh primerih šlo za motenje posesti in na tam ugotovljeno dejansko stanje vezane prepovedi. Sicer gre ugotoviti, da slovenska sodna praksa v tovrstnih potrošniških zadevah zavarovanja še ni v celoti oblikovana oziroma povsem enotna, kar je razvidno iz sklepa VSM I Cp 267/2024. V tej zadevi se je sodišče postavilo na stališče, da je tožnica zahtevala izdajo dveh vrst začasnih odredb, to je z zadržanjem učinkovanja pogodb in prepovedjo razpolaganja s terjatvami, a je bistveno bolj pomembna odredba, s katero se prepoveduje razpolaganje s terjatvami, ta pa glede na določila ZIZ, da ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi, zahteva tudi izrek denarne kazni. V zadevah VSL I Cpg 315/2021, II Cp 735/2024 in II Cp 1675/2024 so zavzeta nasprotna stališča, ki jih pritožbeno sodišče sprejema tudi v tu obravnavanem primeru.

8Odločitev iz I. točke izreka začasne odredbe (začasno zadržanje učinkovanja kreditnih pogodb) učinkuje na zapadlost terjatve, kar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati pa je s tem vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnika, če nepoštenih pogojev ne bi bilo. Ker kreditni pogodbi začasno ne učinkujeta, je tožnikoma ni treba izvrševati, to pa pomeni, da jima do konca začasnega zadržanja ni treba plačevati obrokov v skladu s tema pogodbama. Pomembno je namreč, da pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj Ustava RS ali zakon. Ob tehtanju ustavne pravice tožnikov do zasebne lastnine in njune pravice kot potrošnikov ter na drugi strani toženkine pravice do sodnega varstva, pretehta slednja, saj imata tožnika v primeru morebitnega izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki ju ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s toženkine strani. Ne glede na zavedanje pomembnosti varstva potrošnikov je pravno in življenjsko nevzdržno, da bi lahko dolžniki z izdajo začasnih odredb upnikom onemogočali, da začenjajo izvršilne postopke v zvezi z njihovimi terjatvami. To bi namreč pomembno poseglo v njihovo ustavno pravico do sodnega varstva. Sodišče z začasno odredbo stranke ne more omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče, poleg tega pa imajo dolžniki (tudi) v izvršilnih postopkih zadostne procesne varovalke, da v primeru slabovernosti upnikov ali pravnih pomanjkljivosti njihovih izvršilnih naslovov le-te uveljavljajo.¹

9Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da ima sklep o zavarovanju učinek sklepa o izvršbi, a sta tožnika pri tem spregledala, da je bil njun predlog v delu prepovedi razpolaganja in uveljavljanja terjatev iz kreditnih pogodb zavrnjen. Če bi bilo dovoljeno zavarovanje tudi v tem delu, bi sklep o zavarovanju moral imeti tudi izrek denarne kazni za primer kršitve obveznosti. V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodb pa se toženki ničesar ne prepoveduje, zato tudi izrek denarne kazni ni potreben, kar je skladno z načelom lojalne (evroskladne) razlage Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13) in sodne prakse SEU, predvsem sodbe C-287/22.

10Ob povedanem je pritožbeno sodišče, ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu, to je v II. točki izreka, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožba tožene stranke

11Kot zgoraj navedeno je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 7. 2024 ugodilo predlogu tožnikov za izdajo začasne odredbe in učinkovanje kreditnih pogodb zadržalo do pravnomočno končanega predmetnega pravdnega postopka. Toženka je takšnemu sklepu ugovarjala, sodišče prve stopnje pa je njen ugovor s sklepom z dne 26. 9. 2024 zavrnilo in vzdržalo prepoved učinkovanja plačevanja obrokov po kreditnih pogodbah v veljavi.

12Toženka sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, dopustnih po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Najprej se opredeljuje do napačno uporabljenega materialnega prava, tako evropskega kot domačega. Navaja, da je sodišče napačno presodilo razmerje med nacionalno zakonodajo ter Direktivo 93/13 in sodbo SEU C-287/22, ki nista neposredno uporabljivi in ne moreta predstavljati neposrednega vira prava. Načelo lojalne razlage ni absolutno, temveč je omejeno s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. Ni skladna razlaga, ki ustvarja novo pravno obveznost, ki pred tem v implementacijskem predpisu ni bila vsebovana, pričakovanega standarda strokovnosti pa ni mogoče napolnjevati za nazaj z mehkopravnimi standardi, ki v času sklepanja pogodb niso obstajali in jih banke niso mogle upoštevati. Sodišče je nekritično sledilo sodbi SEU, ne da bi jo apliciralo na okoliščine konkretnega primera in presodilo, ali so bile bistveno podobne in zato terjajo enako obravnavo. Zatrjuje, da je sodišče nedopustno in protiustavno uporabilo pravni standard pojasnilne dolžnosti glede na trenutek sklenitve kreditnih pogodb ter se opredeljuje do določil Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK). Navaja tudi, da je sodišče zavzelo napačno stališče glede pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe ter obširno obrazloži pravne podlage nacionalne zakonodaje. Zatrjuje, da je za izdajo regulacijske začasne odredbe treba izkazati zgolj obstoj terjatve, možnost uporabe sile, nastanek težko nadomestljive škode in pogoj reverzibilnosti. Sodišče je nepravilno ugotavljalo tudi pogoj po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in napačno ni presojalo pogoja reverzibilnosti.

13Nadalje navaja, da je sodišče zagrešilo absolutno postopkovno kršitev v delu, ki se nanaša na nastanek težko nadomestljive škode in sklep v tem delu predstavlja za toženko presenečenje, saj je odstopilo od svojega prvotnega stališča v sklepu z dne 16. 7. 2024, da tožnika dejanskega finančnega stanja nista bila dolžna izkazovati. V nadaljevanju navaja, da je sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z opravljeno pojasnilno dožnostjo, saj sta bila tožnika seznanjena z neomejenim valutnim tveganjem ter se pri tem sklicuje na zadevo Vrhovnega sodišča RS (VSRS) II Ips 74/2023, ki je tu obravnavani zadevi povsem primerljiva. Procesne kršitve graja tudi v delu, ko je sodišče dokazno oceno opravilo zgolj na golih navedbah tožnikov brez enega izvedenega dokaza. Nadalje se sklicuje na stališče VSRS, da opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sami po sebi še ne vodita do ničnostne sankcije. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker ni ugotavljalo zatrjevanega slabega finančnega stanja tožnikov, ki ga v tem primeru tudi nista dokazala. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi in ugovoru ugodi ter razveljavi sklep o začasni odredbi, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

14V odgovoru na pritožbo tožnika pritožbene navedbe prerekata, predlagata zavrnitev pritožbe ter priglašata pritožbene stroške.

15Pritožba ni utemeljena.

Glede uporabe Direktive 93/13 in sodbe SEU C-287/22

16Ustaljeno in enotno² je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno³ in njegovo uporabo v 3. a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.⁴

17SEU je v citirani sodbi odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem.⁵ Pritožbene navedbe, da Direktive 93/13 in sodbe SEU C-287/22 ni mogoče uporabiti in da ne moreta predstavljati primarnega vira prava, so zato neutemeljene.

Glede uporabe določil ZIZ

18V novejši sodni praksi slovenskih sodišč je že zavzeto stališče, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče o predlaganih začasnih odredbah v tem normativnem okviru odločati skladno s pravom EU in na ta način doseči polni učinek Direktive 93/13⁶, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe po ZIZ razlagalo contra legem, oziroma da je napačno presodilo razmerje med nacionalno zakonodajo, Direktivo 93/13 in sodbo SEU. Tudi ne drži pritožbeno stališče, da je sodišče le nekritično oziroma avtomatizirano sledilo sodbi SEU, saj je pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo v okviru konkretnih navedb strank po določbah ZIZ, ki jih je vsebinsko razlagalo evropsko skladno.

19Načeloma gre pritrditi pritožbi, da je treba izdajo regulacijske začasne odredbe presojati restriktivno pod naslednjimi pogoji: (i) da obstoji terjatev (ii), da obstoji možnost uporabe sile in nastanka težko nadomestljive škode in (iii) da je podan pogoj reverzibilnosti. Pritožbeno ni sporno, da je predpostavka iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pri presoji izključena, saj sta tožnika predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, katere namen ni v zavarovanju izvršitve obveznosti toženke v prihodnosti, ampak v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja. Je pa sodna praksa v zadnjih odločbah upoštevaje sodbo SEU zavzela stališče, da za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji nista pravno odločilni vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika.⁷ Ker je sodišče ta pogoja vseeno presojalo in ker pritožba pravilnost opravljene presoje izpodbija, pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja tudi na te navedbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe ne pokrivata v celoti, je ob povedanem nebistven, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da za izdajo začasne odredbe v tem konkretnem sporu obstoji relevantna pravna podlaga.

20Prav tako niso utemeljeni pritožbeni razlogi o retroaktivni uporabi pravnih pravil. V času sklenitve kreditnih pogodb je 24. člen ZVPot toženki nalagal, da pojasnilno dolžnost opravi z dolžno profesionalno skrbnostjo in v skladu z načelom vestnosti in poštenja. Zato po oceni pritožbenega sodišča do retroaktivne uporabe relevantnih predpisov ni prišlo in na zahtevo po pravilni uporabi določil ZVPot v času sklenitve pogodbe ne more vplivati v vmesnem času nadgrajena sodna praksa v zvezi s pojasnilno dolžnostjo.⁸ V zvezi z zatrjevanimi postopkovnimi kršitvami pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da izpodbijani sklep ne predstavlja t. i. sklepa presenečenja. Sodišče prve stopnje je že v svojem prvem sklepu z dne 16. 7. 2014 v zvezi s standardom težko nadomestljive škode povedalo, da je treba pravni in dejanski položaj tožnikov kot potrošnikov presojati upoštevaje vse okoliščine obravnavane zadeve, ne le v luči trenutnega finančnega stanja, pač pa tudi v luči nepotrebnih za potrošnika stroškovno in duševno obremenjujočih nadaljnjih sodnih postopkov za uveljavljanje povračila med postopkom plačanih obrokov,⁹ kljub temu, da je takrat ugotavljalo tudi finančno stanje tožnikov. Sodišče prve stopnje svojega stališča v sklepu z dne 26. 9. 2024 ni spremenilo, saj je zgoraj navedene razloge štelo za zadostne za izkaz verjetnosti obstoja predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter je pogoje po tretji alineji drugega odstavka tega člena v zvezi s finančnim položajem tožnikov ugotavljalo kot dodatni argument.

Glede pojasnilne dolžnosti

21Tožnika sta prvi pogoj, verjetnost izkaza nedenarne terjatve iz naslova ničnosti kreditne pogodbe, utemeljevala z navedbami, da toženka pri sklepanju v naprej oblikovane tipske kreditne pogodbe ni ustrezno opravila svoje pojasnilne dolžnosti. Tožnikoma, ki nimata ekonomskega znanja, je navedla le, da so mogoča minimalna nihanja višine mesečnih obrokov, ni pa pojasnila dejanskih tveganj in posledic, če bi prišlo do znatne spremembe tečaja oziroma do potencialno slabega scenarija. Pri tem sta se sklicevala na svoje dosedanje navedbe v postopku, kar je skladno z obstoječo sodno prakso¹⁰ dopustno, ter predložila in predlagala dodatne dokaze. Za neutemeljeno se tako izkaže toženkina pritožbena navedba, da je v predlogu dokazna podlaga v celoti umanjkala. Toženka na drugi strani zatrjuje, da je tožnikoma pojasnila, da s sklenitvijo spornih kreditnih pogodb prevzemata tako obrestno kot valutno tveganje, o čemer sta bila obveščena najprej ustno pred sklenitvijo kreditne pogodbe, nato pa tudi ustno in pisno s strani notarja pri sklenitvi notarskega zapisa. Tožnikoma ni dajala nikakršnih zagotovil ali napovedi glede bodočega gibanja menjalnega tečaja in višine mesečne obveznosti, preračunane v EUR. Predstavila jima je način oblikovanja mesečnih antuitet. Enakovredno je predstavila vse kredite, ki so bili del njene ponudbe v času najema spornih kreditov z vsemi prednostmi in slabostmi, in ni dajala prednosti nobenemu kreditu iz svoje ponudbe.

22Kot je pravilno obrazloženo v izpodbijanem sklepu, mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti takšna, da lahko povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti.¹¹ Za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami je treba potrošniku omogočiti ne le, da razume, da lahko nihanje menjalnega tečaja in gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila ali zvišanje tuje obrestne mere povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto (možnost uresničitve tim. "črnega scenarija").¹² Naloga toženke kot strokovnjakinje na bančnem področju v okviru pojasnilne dolžnosti je torej, da potrošnike celostno informira, da lahko sprejmejo preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno apreciira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.¹³

23Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka izpolnitve pojasnilne dolžnosti v opisani obliki ni uspela verjetno izkazati. Toženka niti ne trdi, da bi tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost vplival znaten padec domače valute ter kako bi se to odrazilo na njunem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja (kreditni pogodbi sta bili sklenjeni za 30 let). Nasprotno, tak obseg pojasnilne dolžnosti v trditveni podlagi celo zavrača, ko trdi, da bodočih nihanj tečaja ni mogoče predvideti in zato strankam glede tega ni dajala nobenih zagotovil in napovedi. Z verjetnostjo je zato izkazano, da se na podlagi podanih pojasnil tožnika nista mogla zavedati dejanskega obstoja tveganja znatne spremembe tečaja, ki sta mu izpostavljena v celotnem obdobju odplačevanja kredita, zato nista bila v položaju, ko bi lahko sprejela informirano odločitev. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ne more utemeljiti pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti s sklicevanjem na s strani tožnikov podpisano posebno izjavo (B7) o tem, da sta bila pred sklenitvijo kreditne pogodbe opozorjena na obrestno in valutno tveganje, saj iz te izjave izhaja le opozorilo na možnost zvišanja in znižanja obrestne mere. Prav tako za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti ne zadošča opozorilo notarja na pravne posledice sklenjene pogodbe. Vsebina danih pojasnil namreč iz te izjave ne izhaja, zato izjava sama po sebi ne potrjuje izpolnitve pojasnilne dolžnosti v zahtevani zgoraj pojasnjeni obliki.

24Ker že same toženkine trditve verjetno ne zadostujejo za ugotovitev, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena kot obrazloženo zgoraj, in ker v fazi postopka zavarovanja terjatve z začasno odredbo zadošča dokazni standard verjetnosti, je sodišče postopalo pravilno, ko je obstoj terjatve presojalo le na podlagi listinskih dokazov, saj je izvajanje predlaganih ustnih dokazov (zaslišanje strank in prič, na katere opozarja pritožba) praviloma pridržano za postopek odločanja o glavni stvari, o kateri bo sodišče odločilo po izvedbi vseh relevantnih dokazov na podlagi strožjega standarda prepričanja.¹⁴ Ugotovitev, da pojasnilna dolžnost verjetno ni bila opravljena ustrezno, tako ni preuranjena, prav tako pa sodišče z neizvedbo teh dokazov v tej fazi postopka ni zagrešilo postopkovnih kršitev.

25Pritrditi je tako sodišču prve stopnje, da pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru verjetno ni bila opravljena z dolžno profesionalno skrbnostjo, s čimer je toženka verjetno ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, sporni pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino kreditne pogodbe, pa je v tej fazi postopka z verjetnostjo izkazan za nepoštenega in s tem ničnega (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot in drugi odstavek 23. člena ZPotK). Terjatev na ničnost kreditne pogodbe je tako verjetno izkazana. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na zadevo VSRS II Ips 74/2023, saj s tu obravnavano zadevo ni v ničemer primerljiva. V tam obravnavani zadevi je tožnik izrecno potrdil, da je bil seznanjen z neomejenim valutnim tveganjem, v tu obravnavani zadevi pa toženka niti ne zatrjuje, da ga bi na takšno tveganje opozorila. Nadalje ne drži pritožbena navedba, da opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sami po sebi še ne vodita do ničnostne sankcije. Tudi na ta ugovor je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo v 22. in 23. točki obrazložitve ter se je pravilno sklicevalo na sodno prakso v zadevi II Ips 8/2022, kjer je bila sodna praksa v zvezi s pojasnilno dolžnostjo nadgrajena in na podlagi te odločbe s številnimi naslednjimi odločbami tudi utrjena.

Glede drugega odstavka 272. člena ZIZ

26Sodišče je že v sklepu z dne 16. 7. 2024 ter nato v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, zakaj naj bi bila predlagana začasna odredba potrebna in nujna, saj je ugotovilo, da je začasni ukrep treba sprejeti, da se zagotovi polni učinek meritorne odločbe tako, da bosta tožnika postavljena v pravni in dejanski položaj, kot da nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo. Pogoj težko nadomestljive škode po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je namreč treba upoštevaje sodbo SEU C-287/22 razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavanih pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.¹⁵ SEU je nadalje pojasnilo, da končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če navedenega nepoštenega pogoja ne bi bilo, če bi moral v primeru ugotovitve, da je pogodba neveljavna in da mu mora banka določene zneske obrokov vrniti, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka, bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo.¹⁶ Zato bi lahko bilo v takih okoliščinah sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti, restitucijskega učinka, ki nastane na podlagi te odločitve, in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.¹⁷ Tožnika pa zatrjujeta, kar pritožbeno ni izpodbijano in je sodišče tudi za verjetno ugotovilo v izpodbijanem sklepu, da sta glavnici kreditov že preplačala.

27Tako pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je skladno z razlago prava SEU mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v tem potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniških kreditnih pogodb v tuji valuti in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo.¹⁸ Položaj, v katerem se znajde potrošnik, če mu to ni omogočeno, že sam po sebi vključuje različne negativne posledice tako na premoženjskem kot na nepremoženjskem področju, to pa ob lojalni evroskladni razlagi sodbe SEU ustreza standardu težko nadomestljive škode.¹⁹

28Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, že zgoraj navedeni razlogi zadostujejo za izkaz verjetnosti obstoja predpostavke težko nadomestljive škode iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, zato se mu s premoženjskim oziroma finančnim stanjem tožnikov ne bi bilo treba ukvarjati. Pritožbeno sodišče je zgoraj obrazložilo, da je v tej fazi postopka z verjetnostjo izkazano, da sta tožnika do sedaj že preplačala znesek kredita, zato je pravilen zaključek, da bi bile neugodne posledice, ki bi z izdajo neutemeljene začasne odredbe nastale toženki, lažje odpravljive, kot neugodne posledice, ki bi v primeru neizdaje začasne odredbe nastale tožnikoma, glede na to, da njuna zadnja anuiteta zapade v letu 2037. Po drugi strani pa ima toženka svojo terjatev zavarovano s hipoteko, iz katere se bo lahko poplačala v primeru, da tožnika po koncu pravdnega postopka ne bi bila zmožna odplačati kredita, in bi se s tem ustrezno vzpostavilo prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi pogoj po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in pogoj reverzibilnosti, za katerega pritožba zatrjuje, da mora biti podan. Pritožbeno sodišče sicer sprejema toženkine pritožbene navedbe, da začasno zadržanje plačevanja obrokov pri njej pomeni začasen izpad finančnih dohodkov iz naslova kreditnih pogodb, vendar pritrjuje sodišču prve stopnje, da ji kot finančni inštituciji, ki ima svoje terjatve zavarovane s hipoteko, nastaja manjša škoda kot tožnikoma, ki v tej fazi postopka za verjetno izkazujeta, da sta glavnico kredita že preplačala.

29Končno tudi zadnji pritožbeni ugovor ni utemeljen, saj ne drži, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo dokazni standard verjetnosti, ter da je svoje zaključke oprlo zgolj na gole navedbe tožnikov. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje preverilo vse toženkine pravno relevantne ugovorne navedbe in na njih odgovorilo, pri tem pa je pravilno upoštevalo dokazni standard verjetnosti. Zakaj sodišče v tej fazi postopka pravilno ni izvedlo dodatnih dokazov z zaslišanjem strank in prič, pa je pojasnjeno zgoraj.

30Ob povedanem je pritožbeno sodišče, ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 9. 2024 potrdilo (2. točka 265. člena ZPP).

31Odločanje o stroških pritožbenega postopka je pridržano za končno odločbo (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

¹ Povzeto po VSL II Cp 735/2024 in VSL II Cp 1675/2024.
² Prim. npr. VSL sklepe I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024, II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, II Cp 231/2024 z dne 20. 3. 2024.
³ Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentación SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.
⁴ M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023.
⁵ Točka 56 sodbe, povzeto po: Jorg Sladič, Verica Trstenjak, Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava, 1-2/2019, str. 83.
⁶ Prim. VSL sklepe I Cp 1222/2024 z dne 8. 8. 2024, I Cp 1851/2023 z dne 10. 1. 2024, II Cp 1658/2023 z dne 10. 1. 2024 in druge.
⁷ Prim. VSL Sklepa II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 in I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024.
⁸ Prim. tudi VSL II Cp 208/2024, I Cp 1380/2024 in I Cp 1612/2024.
⁹ 21. točka obrazložitve.
¹⁰ Prim. VSL sklepe IV Ip 1007/2021 z dne 30. 6. 2021, I Cp 1902/2022 z dne 6. 12. 2022, II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024 in druge.
¹¹ Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43.
¹² Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51-52 in sklep VSRS II Ips 72/2023, točka 14.
¹³ Prim. VSL Sklepa II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 in II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, VSRS Sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VSRS Sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, VSRS Sodba in sklep II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1181/20-38 z dne 3. 5. 2023.
¹⁴ Prim. VSL Sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024.
¹⁵ VSL Sklep II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, VSL Sklep I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, VSL Sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024.
¹⁶ Prim. 25. točko izpodbijanega sklepa,
¹⁷ Povzeto po točkah 48 do 52 sodbe SEU C-287/22.
¹⁸ Prim. 50., 51. in 56. točko sodbe SEU.
¹⁹ Prim. VSL Sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024.