VSC Sklep I Cp 329/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

1Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 149/2025 z dne 2. 6. 2025¹ (I. točka izreka). Odločitev o stroških zavarovanja z začasno odredbo je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2Zoper sklep v celoti se pravočasno pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Predlaga, da se pritožbi ugodi ter se izdani sklep spremeni tako, da se ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodi ter da se razveljavi sklep o začasni odredbi oz. podrejeno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje. Uvodoma graja izrazito enostransko presojo sodišča in navaja, da se sodišče ne opredeli do njenih številnih navedb, kar izkazuje najmanj kršitev 14. člena Ustave, in ter da zanemari nekatera novejša stališča Vrhovnega sodišča glede zastaranja ter posledic morebitne ničnosti Kreditne pogodbe. Dejansko stanje je ugotovljeno nepopolno, nanj je napačno aplicirano materialno pravo. Tudi sicer so stališča v sklepu pravno zmotna, zaradi česar so ji bile kršene ustavne in konvencijske pravice.

Sodišču prve stopnje očita, da se je napačno neposredno sklicevalo na Direktivo 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13, tudi Direktiva) in na sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU), ki razlaga Direktivo, na način, da iz nje zgrešeno izpeljuje domnevne pravne posledice, kar je v nasprotju z učinkom, ki ga (lahko) imajo odločbe SEU, ki razlagajo direktive. Skladno s 3.a členom Ustave je glede pravne narave in učinkov pravnih aktov Evropske unije (EU) treba upoštevati določbe Pogodbe o delovanju EU (PDEU), po kateri direktive nimajo neposrednega učinka in se posamezniki nanje v sporih zoper druge posameznike ne morejo sklicevati. Tudi razlage Direktive ne morejo veljati neposredno v državi članici, še posebej ne na področjih, ki jih direktiva sploh ne ureja. Načelo lojalne razlage se uporablja le za razlago implementacijskih predpisov, ko določbe prava EU ne veljajo neposredno, kar pa ZIZ ni. Stališče, da je treba vse nacionalne predpise razlagati skladno s cilji Direktive 93/13, predstavlja nedopustno širitev načela lojalne razlage. Sodišče je izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe presojalo z neposredno uporabo stališč v sodbi C-287/22, ne da bi preverilo primerljivost dejanskega stanja, da bi bila lahko stališča SEU sploh aplikativna. Prezrlo je, da iz zadeve C-520/21 (z enakim izhodiščem tudi v C-287/22), izhaja, da je bilo v poljskih kreditnih pogodbah določeno odplačevanje mesečnih anuitet v CHF v poljskih zlotih, s preračunom mesečne obveznosti na podlagi internega menjalnega tečaja banke, ki so ga te lahko enostransko spreminjale. Ker Direktiva pravil vračanja v primeru neveljavnosti pogodbe zaradi nepoštenega pogoja ne ureja, se uporabljajo restitucijska pravila države članice, ki morajo biti skladna s pravom EU in cilji Direktive. Zato se uporabljajo za kondikcijske zahtevke pravila Obligacijskega zakonika (OZ). Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča (predlog II Ips 14/2025, podobno Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 1255/2024) določb OZ ni mogoče razlagati tako, da banka ne bi bila upravičena do nobenega nadomestila za posojeni kapital, zato je sodišče, ko je pri presoji izkazanosti pogoja težko nadomestljive škode upoštevalo zgolj glavnico kredita v EUR protivrednosti, napačno uporabilo materialno pravo, ko se je neposredno sklicevalo na sodno prakso SEU, ki je v nasprotju z nacionalnim pravom.

Sodišče je pravni standard pojasnilne dolžnosti, kot je bila ta v času sklenitve Kreditne pogodbe opredeljena v 6. členu ZPotK, bistveno razširilo, kar pomeni retroaktivnost, ki je v nasprotju s 155. členom Ustave. Če Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK) v času sklenitve Pogodbe vsebine pojasnilne dolžnosti ni opredeljeval na način, kot jo sedaj, potem ipso iure velja, da ta v sedaj zahtevani obliki in vsebini ni bila zahtevana. Prav tako s pravom EU ni skladna razlaga direktiv, ki za posameznike dejansko na novo razširja pravno obveznost, ki pred tem v implementacijskem predpisu ni bila vsebovana, pri čemer pričakovanega standarda strokovnosti, iz katerega Vrhovno sodišče v svoji novejši sodni praksi napaja načelo vestnosti in poštenja, ni mogoče napolnjevati za nazaj z mehkopravnimi standardi, ki jih banke tudi niso mogle upoštevati. Zato bi sodišče še toliko bolj moralo odgovoriti na očitke o retroaktivnosti.

Zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe, pri čemer sodišče tudi ni presojalo bistvenega pogoja - reverzibilnosti, niso podani. Sodišče se je do ugovora zastaranja kondikcijskega zahtevka opredelilo pavšalno, da denarni zahtevek ni predmet postopka zavarovanja nedenarne terjatve, zanemarilo pa je, da je začasno odredbo utemeljevalo ravno z domnevno izkazanostjo preplačila kot težko nadomestljive škode. Ni se opredelilo do zapisnika informativnega razgovora z dne 17. 4. 2013, na podlagi katerega se je tožeča stranka že takrat (lahko) zavedala valutnega tveganja. Zato je kršena pravica do izjave, posledično je napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno aplicirano materialno pravo.

Tožeča stranka je prejela izrecno opozorilo, da s sklenitvijo Kreditne pogodbe prevzema obrestno in valutno tveganje, najprej ustno pred sklenitvijo Kreditne pogodbe, nato z izrecno izjavo v Pogodbi, s katero potrjuje seznanjenost in pristanek na tveganja, čeprav ta ni bila obvezna sestavina tovrstnih kreditnih pogodb, in še s strani notarja, na podlagi česar bi povprečni potrošnik zagotovo razumel vpliv spremembe menjalnega tečaja na njegovo obveznost. Povzemanje izpovedi priče A. A. je pristransko, glede na ugovoru priloženi prepis zaslišanja priče iz podobnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (P 862/2019-II), v katerem je priča med drugim izpovedala, da so stranke tudi opozarjali, da lahko obrok kar precej zraste; posledično je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Informacije povprečno skrbnemu potrošniku omogočajo, da razume ekonomske posledice sklenitve tovrstne kreditne pogodbe, tudi z vidika dejstva, da je v Republiki Sloveniji prišlo že do večkratne zamenjave nacionalne valute, kljub temu pa sodišče neupravičeno podcenjuje njegovo znanje in izkušnje. Ni definicije "zelo slabega scenarija" in ne konkretizacije obsega pojasnil, ko se toženki abstraktno in nekonkretizirano očita, da tožeče stranke z možnostjo slednjega ni seznanila, po drugi stranki pa od tožene stranke zahteva konkretno ponazoritev porasta mesečnih anuitet. Tudi v tem delu je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno oziroma napačno, posledično je tudi napačno aplicirano materialno pravo. Sodišče predpostavk iz prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) ni presojalo, temveč je zgolj pavšalno navedlo, da naj bi bil pogodbeni pogoj nepošten po vseh štirih alinejah citirane določbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče je izvedlo pavšalno analizo pogoja težko nadomestljive škode iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, brez konkretnih trditev o takšni škodi. Ravnalo je v nasprotju z izrecnimi napotki Ustavnega sodišča (Up-275/97). Nekritično je sledilo navedbam tožeče stranke, da naj bi obveznosti iz Kreditne pogodbe (domnevno) že preplačala, kar ne drži (načelo monetarnega nominalizma; člen 1065 Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR). Zaradi neopredelitve do teh navedb je podana bistvena kršitev določb postopka, sodišče pa tudi ni preverilo primerljivosti dejanskega in pravnega stanja v sodbah, na katere se sklicuje. Neutemeljeno, z neposredno uporabo stališč sodne prakse SEU, ki so v nasprotju z nacionalno zakonodajo, je štelo, da toženka ni upravičena do nadomestila za uporabo njenega denarja (nasprotno Višje sodišče v Ljubljani v II Cp 1255/2014 z dne 23. 4. 2025). Tožeča stranka in sodišče bi morala obrazložiti, zakaj naj bi razširitev tožbenega zahtevka oz. vložitev nove tožbe predstavljala težko nadomestljivo škodo. Zgolj pavšalno sklicevanje na sodno prakso SEU ne izpolnjuje standarda obrazloženosti sodne odločbe (bistvena kršitev določb pravdnega postopka), ki je ni moč preizkusiti. Posledice za tožečo stranko v primeru neizdaje začasne odredbe bi bile zgolj denarne, določbe Zakona o sodnih taksah in Zakona o brezplačni pravni pomoči pa ji omogočajo dostop do ustreznega sodnega varstva. Zato je tudi brez izdane začasne odredbe moč zagotoviti polni učinek Direktive.

3Tožnika v po pooblaščencu podanem pravočasnem odgovoru na pritožbo vsebinsko obširno odgovarjata na pritožbo, sklicujoč se na potrebo po prevladi položaja, ki ga urejajo postopkovna pravila, skladna sodni praksi SEU v smeri razlagalnih sodb. Predlagata, da se pritožba zaradi neutemljenosti zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje pritožbeno obravnava sklep, s katerim je prvostopno sodišče² odločilo o ugovoru tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi. Zato so predmet vsebinske pritožbene presoje lahko le tiste ugovorne navedbe, ki jih je prvostopno sodišče presojalo v izpodbijanem sklepu, oz. pritožbena graja o neopredelitvi kljub podanim trditvam v ugovoru. Pritožbenemu sodišču striktna razlaga določbe 350. člena ZPP o mejah pritožbenega postopka nalaga, da upošteva le tiste pritožbene navedbe, ki so konkretizirane in jasne³. Glede grajanih procesnih kršitev mora tako pritožnik konkretno opisati procesno dejstvo vključno s procesno tezo o obstoju procesne kršitve. Zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo v pritožbi vsebovanih posplošenih očitkov. Prvostopno sodišče je tudi temeljito obravnavalo vse toženkine ugovore in nanje prepričljivo odgovorilo, zato ni podana graja o kršitvi 14. člena Ustave, ki jo pritožba sicer posplošeno utemeljuje s stališčem, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do številnih navedb in dokazov tožene stranke.

6Neutemeljeni so nadalje sicer obširni pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava zaradi uporabljenega prava EU - Direktive 93/13 in zaradi sklicevanja na sodno prakso SEU (predvsem sodbo C-287/22), glede katere nenazadnje tudi pritožba sama priznava razlagalni učinek v razmerju do Direktive. Prav tako sta neutemeljeni graja o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in vsebinsko uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. oz. 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP,⁴ če je v tej smeri razumeti grajo, da bi sodišče glede na uporabo novega standarda pojasnilne dolžnosti in njegov prelomni pomen še toliko bolj moralo odgovoriti na očitke o retroaktivnosti, kot bo vse pojasnjeno v nadaljevanju.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojo o tem, ali je tožena stranka z ugovornimi navedbami uspela omajati ugotovljeno verjetnost obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe, pravilno oprlo na določbe ZIZ⁵ in hkrati upoštevaje cilje in temeljna načela, izhajajoča iz Direktive 93/13, ter pri tem tudi sodbi C-287/22 in C-520/21, s katerima je SEU podalo razlago Direktive, vse na način, da je določbo 272. člena ZIZ razlagalo skladno in lojalno s pravom EU, torej v skladu s pomenom in cilji prava EU, o čemer se je že izrekla tudi obsežna novejša sodna praksa.

8Odločitev v delu, ki se nanaša na verjetnosten obstoj terjatve, je sodišče pravilno temeljilo na v času sklenitve Pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo in z njima povezanih aktov veljavnih določbah ZVPot.⁶ Ker gre za potrošniški spor, je tudi določbe omenjene nacionalne zakonodaje pravilno razlagalo v skladu z besedilom in namenom Direktive 93/13 ter sodb SEU v zvezi z Direktivo, kot mu to nalaga načelo lojalne razlage. Slednje od nacionalnega sodišča zahteva, da pri razlagi nacionalnega prava sledi standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU kot izključno pristojno za razlago prava EU. Posledično so sodbe SEU za nacionalna sodišča neposredno zavezujoč pravni vir. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo in obrazložilo,⁷ da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse potrebno v njihovi pristojnosti, da se zagotovijo polni učinki Direktive 93/13 in doseže rešitev v skladu z njenim ciljem, kar vključuje tudi obveznost, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive. Pritožnica zato z drugačnimi obširnimi stališči o nepravilnem sklicevanju prvostopnega sodišča na Direktivo in sodno prakso SEU v povezavi z navedbami o neobstoječem horizontalnem in neposrednem učinku Direktive, nadaljnjimi o neobstoju možnosti, da se nanjo sklicujejo posamezniki v sporih zoper druge posameznike, kot tudi o zgrešenih pravnih posledicah v zvezi s sklicevanjem na načelo primarnosti prava EU in o nedopustni širitvi načela lojalne razlage, upoštevaje ob tem vsebino 3.a člena Ustave in vsebino sodb C-287/22 in C-520/21, ne more uspeti s pritožbenimi navedbami o nepravilni uporabi materialnega prava.

9Prav tako ne gre pritrditi pritožbeni graji, da je sodišče prve stopnje prezrlo neprimerljivost dejanskega stanja v zadevah C-287/22 in C-520/21. Pritožbeni očitek bi po vsebini lahko predstavljal očitek o kršitvi načela kontradiktornosti iz 8. oz. neobrazloženosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP, ki pa ni utemeljen, ker se je sodišče, ko je presojalo vsebino ustrezne na eni in podane pojasnilne dolžnosti na drugi strani, seznanilo z ugovornimi navedbami tožene stranke, ki jih je tudi vsebinsko obravnavalo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev zmožna preizkusa, sklep ima jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da so dejanske okoliščine v bistvenem in ob uporabi standarda verjetnosti podobne okoliščinam iz sedaj obravnavane zadeve, po pritožnici izpostavljene razlike pa niso bistvene. Primerljivost predstavlja predlagani začasni ukrep odloga izpolnjevanja pogodbe z obveznostjo plačevanja mesečnih obrokov do pravnomočnega zaključka postopka v postopku po tožbi potrošnikov zoper banko zaradi ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu, kot tudi prejeti kredit v domači valuti, ter v pogodbi vsebovana valutna klavzula v CHF. Zato se je prvostopno sodišče, upoštevaje učinek erga omnes in načelo evrolojalne razlage, na katero je nacionalno sodišče vezano z učinkom za nazaj, utemeljeno sklicevalo na obe citirani sodbi SEU. Tudi v zvezi z napolnitvijo pravnega standarda težko nadomestljive škode, glede katerega je sledilo začrtanemu okviru iz odločbe SEU C-520/21, s stališčem, da kreditna institucija pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične potrošniške kreditne pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Pritožba glede na navedeno s trditvami o dolžni uporabi določb Obligacijskega zakonika (OZ) glede kondikcijskih zahtevkov, za katere vztraja, da se uporabljajo v primeru posledic ničnosti dvostranskih pogodb in pri neupravičeni obogatitvi, kot tudi s sklicevanjem na navedbe Vrhovnega sodišča v predlogu II Ips 14/2025 ali na sicer meritorno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1255/2024, ne more uspeti izpodbiti pravilnega pristopa sodišča prve stopnje v postopku zavarovanja (z vsemi njegovimi značilnostmi), čemur pritrjuje ustaljena aktualna sodna praksa, ki ni v nasprotju z nacionalnim pravom, temveč je odraz evrolojalne razlage slednjega. Nenazadnje tudi pritožba priznava, da se uporabljajo restitucijska pravila države članice, ki morajo biti skladna s pravom EU in cilji Direktive.

10Prav tako nista podani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP, če je tako razumeti grajo, da bi sodišče glede na uporabo novega standarda pojasnilne dolžnosti s prelomnim pomenom v obravnavanem primeru, ki ga je razširilo, še toliko bolj moralo odgovoriti na očitke o retroaktivnosti. Sodišče se je v točki 21 obrazložitve sklepa jedrnato in izrecno opredeljujoč se tudi do ureditve v ZPotK, veljavni v času sklepanja Pogodbe, izjasnilo do vprašanja retroaktivnosti. Pritožbeno sodišče se z argumentacijo strinja in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje, ob tem, ko je tožena stranka kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditno obveznost tožeče stranke (tega pritožbeno ne zanika), in da gre torej za vprašanje iz njene stroke, na katerega je banka morala znati odgovoriti že ob sklepanju pogodbe. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je retroaktivna uporaba predpisov v RS izrecno prepovedana po 155. členu Ustave RS, vendar ni pritrditi njenim nadaljnjim navedbam, da gre za bistveno razširitev pravnega standarda pojasnilne dolžnosti in posledično za nedopusten poseg v temeljne ustavne in konvencijske človekove pravice (predvsem pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave in varstvo premoženja po 1. členu Prvega protokola EKČP⁸). Aktualna sodna praksa o obsegu dolžnega pojasnila v postopku sklepanja kreditnih pogodb, vezanih na CHF valuto, ki sta jo povzela tudi Vrhovno in Ustavno sodišče, je obsežna in v zadnjem obdobju utrjena. Sodišče z uporabo stališč novejše sodne prakse, ki ni spreminjala vsebine temeljnih načel, ni zaobšlo načela prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč je zgolj zapolnilo pravni standard pojasnilne dolžnosti na način vsebinske opredelitve dolžnega ravnanja toženke kot dobrega strokovnjaka v času sklepanja Pogodbe.

11Sodišče prve stopnje se je v točki 10 izrecno izjasnilo o ugovoru zastaranja kondikcijskega zahtevka, ki ga je pravilno zavrnilo. Zato ni pritrditi pritožbeni graji, da se sodišče ni opredelilo do navedb toženke glede zastaranja kondikcijskega zahtevka.⁹ Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvega sodišča, da predmet zavarovanja ni denarni zahtevek, zato vprašanje njegovega zastaranja, ob tem, ko je okoliščina preplačila presojana v zvezi s pogojem iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ni pravno pomembno. Vsebinsko uveljavljana postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, tudi ne posledično zatrjevano napačno dejansko stanje in zmotna uporaba materialnega prava.

12Sodišče prve stopnje se je v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko je presojalo verjetnosten obstoj terjatve, kot to pravilno opozori pritožba, res nedopustno sklicevalo na druge sodne odločbe iz podobnih zadev, vendar pa je nato v nadaljevanju (glej točke 19 - 21) obrazložilo tudi opravljeno presojo konkretnih okoliščin glede ne/izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Zatrjevane kršitve pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), do nepristranskosti (člen 23 Ustave) in do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave oz. 13. člen EKČP) zato niso podane.

13Pritožba s ponavljanjem ugovornih navedb glede danega izrecnega opozorila o možnosti spremembe mesečnih anuitet v primeru spremembe referenčne obrestne mere CHF LIBOR (obrestno tveganje) ter o možnosti spremembe mesečne obveznosti zaradi spremembe menjalnega tečaja EUR:CHF (valutno tveganje), ne more izpodbiti zaključkov sodišča v točki 19 obrazložitve, da dano opozorilo ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti v skladu z zahtevami profesionalne skrbnosti. Ob tem, ko pritožba ne izpodbija zaključka, da tožnika nista bila opozorjena na možnost zelo velike depreciacije tolarja in na tveganja, ki jih prevzemata, ter na to, kako bi na njuno kreditno obveznost v celotnem obdobju odplačevanja kredita vplivala zelo velika depreciacija domače valute, tudi ne more uspeti z navedbami o pristranskem povzemanju izpovedi priče A. A. (v zadevi P 862/2019 Okrožnega sodišča v Ljubljani), za katero tudi sama navaja, da je izpovedala o opozorilih strankam, da lahko obrok precej zraste, niti z nadaljnjimi navedbami o podcenjevanju znanja in izkušenj povprečnega potrošnika. Pojasnilna dolžnost v zvezi z obrestnim in valutnim tveganjem tudi ne more biti izpolnjena le z realizacijo predpisane zakonske določbe o vsebini pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo ali z ustno ter pisno izjavo o seznanitvi in pristanku na tveganja, kot tudi ne z obvestilom notarja, če ni vsebovala potrebnih opozoril. Čeprav je omenjalo zadostno opozorilo o možnosti zelo slabega scenarija, je prvostopno sodišče že pred tem povsem konkretno pojasnilo, da četudi toženka ni vedela, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek z možnimi pomembnimi posledicami na valutni par (česar ji ne očita), bi glede na opozorila Banke Slovenije tožnika morala opozoriti, da lahko v dolgoročnem razmerju kadarkoli nastopi takšen dogodek.¹⁰ Očitek dvojnih meril zato ni na mestu in ugotovitev pritožnica z navedbami o nemožnosti predvideti bodoče gibanje menjalnih tečajev ne uspe izpodbiti. Povsem konkretno se je sodišče zato opredelilo glede verjetne izkazanosti, da tožnika nista prejela zadostnih informacij, na podlagi katerih bi lahko presodila dejanski obseg valutnega tveganja in potencialnih znatnih sprememb menjalnih tečajev, ter tveganja, ki jih bosta v primeru velikega znižanja valute, v kateri prejemata dohodke, morda težko nosila.¹¹ Takšnega zaključka pritožba ne uspe izpodbiti. Sklicevanje na pisno izjavo B. B. v zvezi z navedbami o spoštovanju relevantne zakonodaje ter priporočil Banke Slovenije, na katero se toženka v ugovoru ni sklicevala, predstavlja nedopustno novoto (člen 337 ZPP); toženka za zapoznelo sklicevanje nanjo ni navajala razlogov. Prvostopno sodišče je trditve o tem, kakšno vsebino bi morale imeti dane informacije potrošniku - tožnikoma, in kakšno vsebino je dejansko dana informacija vsebovala, torej o ne/izpolnitvi pojasnilne dolžnosti, presojalo vestno in glede na konkretne okoliščine, vse s stopnjo verjetnosti, o čemer se je prepričljivo in obširno opredelilo v točkah 18 - 21 obrazložitve.

14Pritrditi je sicer pritožbi, da sama opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, ne pa tudi nadaljnji graji, da dodatnih pogojev sodišče ni presojalo in da v tem delu sklep ni obrazložen. Prvostopno sodišče se je v zvezi z vsebino dolžne pojasnilne dolžnosti kot neločljivim elementom presoje nepoštenih pogodbenih pogojev po prvem odstavku 24. člena ZVPot oprlo na stališča Vrhovnega sodišča, ki je v svojo sodno prakso preneslo kriterije, katere je glede obsega in vsebine pojasnilne dolžnosti začrtalo SEU. Obrazložitev, vsebovana v 21. točki izpodbijanega sklepa, je zmožna preizkusa, sklep ima jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku, zato vsebinsko uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

15V novejši sodni praksi zavarovanj zahtevkov potrošnikov zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev je že utrjeno stališče, da besedilo drugega odstavka 272. člena ZIZ omogoča razlago, skladno z bistveno vsebino sodbe C-287/22. Reverzibilnost, do katere se pritožba obširno opredeljuje, ni relevanten pogoj, ki bi ga bilo potrebno presojati; sodba C-287/22 njegove presoje ne nalaga, o čemer se je izjasnilo že prvostopno sodišče.¹² Ob izkazani verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe je potrebno presojati le še pogoj težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), tega pa je, glede na C-287/22, treba razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.¹³ Za presojo dodatnega pogoja je odločilna možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo nepoštenega pogodbenega pogoja, o čemer je večinsko poenotena tudi aktualna sodna praksa, ki ni v nasprotju s pravom EU. Že SEU (uporabljivost stališč, ki niso v nasprotju z nacionalno zakonodajo, je pritožbeno sodišče že pojasnilo v predhodni obrazložitvi) v zadevi C-287/22 je pojasnilo, da načelo skladne razlage vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive 93/13,¹⁴ zato ni pritrditi graji, da tožeča stranka ni podala zadosti konkretnih trditev za presojo te predpostavke ali da je sodišče ravnalo v nasprotju z izrecnimi napotki Ustavnega sodišča (Up-275/97). Ob navedenem presoja za toženo stranko ne pomeni posega v njene ustavno varovane pravice.

16Pritožnica s pritožbenimi navedbami, da preplačila ni, ker tožnika dolgujeta ne le glavnico, temveč tudi pogodbene obresti, ne more omajati zaključkov prvostopnega sodišča, upoštevaje odločbo SEU C-520/21 s stališčem, da kreditna institucija pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične potrošniške kreditne pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Glede na standard verjetnosti in namen začasne odredbe pritožba zato s sklicevanjem na (sicer meritorno) odločitev Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1255/2024 in na zatrjevano pritrjevanje Vrhovnega sodišča (kar je sicer neobrazložena trditev) ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča o preplačilu.¹⁵ Graja, da je sodišče presojo opravilo brez izvedbe kakršnegakoli dokaznega postopka in kršilo ustavno pravico do poštenega sojenja, ob tem, ko pritožnica ni ugovarjala višini opravljenih plačil iz naslova Kreditne pogodbe, ni utemeljena. V zvezi z obravnavano predpostavko v pritožbi prvikrat uveljavljano grajo o predhodnem nepreverjanju, ali gre tudi v tem delu za primerljivost dejanskega in pravnega stanja s sodno prakso SEU, ne da bi pritožnica navajala razloge za takšno zapoznelo navajanje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedopustno pritožbeno novoto (člen 337 ZPP). Zato pritožba ne uspe z grajo vseh treh pritožbenih razlogov, ki jo navezuje na omenjene navedbe.

17Sodišče prve stopnje je predpostavko težko nadomestljive škode pravilno presojalo v smislu finančnih bremen, povezanih s sodnimi postopki za uveljavitev povračilnih zahtevkov, pri čemer že sama možnost nastanka stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov, predstavlja oviro za dosego polnega učinka Direktive. Pravilno je pojasnilo,¹⁶ da poslabšanje položaja tožnikov izhaja že iz tega, da bi morala zaradi zagotovitve polnega učinka direktive nenehno dopolnjevati tožbo za med postopkom plačane obroke oziroma vložiti novo tožbo za obroke, plačane po zadnji obravnavi. Varstvo je zato ob verjetnostnem preplačilu potrebno zagotoviti tako, da se z začasnim ukrepom zadrži izvajanje sporne pogodbe, ki je verjetno nična pogodbe. Obrazložitev je zadosti konkretizirana, saj omogoča preizkus, zato je neutemeljena graja o neizpolnitvi standarda obrazloženosti, napačnem dejanskem stanju ali napačni uporabi materialnega prava; nenazadnje tožena stranka v pritožbi z razlogi celo polemizira in podaja lastna stališča o posledicah neizdaje začasne odredbe za tožnika.

18Pritožbene graje tako niso utemeljene, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19Pritožnica je priglasila stroške pritožbenega postopka, nastale ji s pritožbo. Stroške odgovora na pritožbo sta priglasila tudi tožnika. Ker je sodišče prve stopnje glede stroškov postopka zavarovanja odločilo, da se ti pridržijo za končno odločbo, takšna odločitev pa ni pritožbeno izpodbijana, je sodišče druge stopnje tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

¹ Z njim je delno ugodilo predlogu tožeče stranke in je (v bistvenem) začasno, do pravnomočnosti končanja pravdnega postopka, zadržalo učinkovanje Pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. VE01 280948014 z dne 10. 2. 2006 (tudi Pogodba) in notarskega zapisa Pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. VEo1 280948014 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 68/06 z dne 16. 2. 2006 (I. točka izreka).
² Določba 58. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ.
³ VS RS II Ips 25/2020 z dne 18. 9. 2020.
⁴ Vse v povezavi z 239. in 15. členom ZIZ, kar velja tudi za nadaljnje sklicevanje na določbe ZPP.
⁵ Primerjaj točko 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁶ Glej točko 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁷ Točka 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁸ Tudi iz razloga začasne narave ukrepa v postopku zavarovanja.
⁹ Pri čemer se pritožba tudi sicer neutemeljeno sklicuje na novejšo sodno prakso (v zadevi II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025 gre namreč zaradi specifičnih okoliščin za neprimerljivo zadevo).
¹⁰ Podrobneje o tem glej točko 19 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
¹¹ Glej točko 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
¹² Glej točko 26 obrazložitve izpodbijanega sklepa.
¹³ 60. točka obrazložitve sodbe SEU C-287/22.
¹⁴ Glej 57. točko obrazložitve sodbe.
¹⁵ Glej točko 29 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki vsebuje tudi presojo listinskih dokazov.
¹⁶ Podrobneje o tem v točkah 30 in 31 izpodbijanega sklepa.