9.a člen ZDen

V primeru, ko je bilo premoženje podržavljeno pravni osebi – družbi, je upravičenec do denacionalizacije le pravna oseba.

Zaporedno lastništvo na istem premoženju še ne pomeni, da gre med pravnimi osebami za pravne naslednike.

Vpis društva v register društev (ali v drug register) je konstitutivne narave za pridobitev lastnosti civilnopravne osebe, zato je možno dokazovati pravno nasledstvo le z ustreznimi vpisi. Sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazilu, na kar opozarja tožeča stranka v pritožbi. Vendar pa samo dejstvo, ki je sporno, opredeljuje, s katerimi dokazili ga je mogoče dokazati. Podpis notarske izjave, ki ga overi notar in na katerega se sklicuje tožeča stranka, je le potrditev, da so določene osebe podpisale listino, ne pa tudi, da je to, kar so izjavili, resnično. Prav tako tudi pravnega nasledstva za pravne osebe, ki morajo biti vpisane v določen register, ni mogoče dokazovati s pričami. Podlaga za odločanje v obravnavani zadevi so bile torej listine, ki so bile pridobljene v upravnem postopku in je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da na tej podlagi ni mogoče sprejeti sklepa, da je tožeča stranka pravni naslednik.

Po 14. členu ZDen je upravičenec do vrnitve premoženja tista cerkvena pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno in ki je ob uveljavitvi ZDen dne 7.12.1991 delovala na območju Republike Slovenije. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena ZDen se pravno nasledstvo za cerkve in druge verske skupnosti, njihove ustanove oziroma redove, presoja po njihovem avtonomnem pravu.

Tožnik bi moral pravno nasledstvo izkazati z vpisi v ustrezen register oziroma, ker gre za društvo, z vpisi v ustrezno evidenco pri upravnem organu (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-255/96 z dne 15. 1. 1998) in kot je bilo predvideno za društva, ki so obstajala že pred vojno, po Zakonu o društvih iz leta 1946 in njegovih spremembah iz leta 1947.

Po določbi 9.a člena ZDen je pravna oseba denacionalizacijska upravičenka, če obstaja pravna kontinuiteta s pravno osebo, kateri je bilo premoženje podržavljeno, v statusnopravnem smislu, ki se ugotavlja na podlagi vpisa v registru. Pravno kontinuiteto med bivšim društvom A.A.C. in društvom A.A.B. je tako v obravnavanem primeru treba presojati po predpisih o društvih.

ZDen dopušča uveljavljanje pravic po tem zakonu tudi pravnim naslednikom pravnih oseb. Dolžnost vlagatelja pa je, da k zahtevi za denacionalizacijo predloži dokaze o pravnem nasledstvu.

Če je bila družba likvidirana, je pretrgana kontinuiteta in novo podjetje ne izkazuje pravnega nasledstva.

Ko je bilo podržavljeno premoženje pravni osebi (v konkretnem primeru zasebni družbi z omejenim jamstvom), je upravičena do denacionalizacije le pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje pravne kontinuitete iz določbe 9a člena ZDen.

Položaj upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja ima cerkev ali njen red, ki mu je bilo podržavljeno premoženje, ob nadaljnjem pogoju, da je ob uveljavitvi ZDen ta subjekt še vedno deloval na območju RS.

Pogoji iz 9a člena ZDen se ne nanašajo tudi na subjekte iz 14. člena ZDen. Pravica do vrnitve premoženja cerkvam, drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, je vezano le na pogoj njihovega delovanja na območju Republike Slovenije ob uveljavitvi ZDen, ne pa tudi na pogoj, da bi ti subjekti morali imeti v času, ko je bilo njihovo premoženje podržavljeno, sedež na ozemlju Republike Slovenije (9a člen).

Iz 9a člena ZDen izhaja, da so do denacionalizacije upravičene tiste pravne osebe, ki so imele ob podržavljenju status pravne osebe. Če je pravna oseba zaradi likvidacije prenehala obstajati, tožnica ni njena pravna naslednica.

Iz 9a člena ZDen izhaja, da so upravičene do denacionalizacije tiste pravne osebe, ki so imele ob podržavljenju status pravne osebe. Če je pravna oseba zaradi likvidacije prenehala obstajati, tožnica ne more biti njena pravna naslednica.

Pravna oseba je denacionalizacijska upravičenka, če med drugim izpolnjuje pogoje pravnega nasledstva po pravni osebi, kateri je bilo premoženje podržavljeno. Dolžnost vlagatelja je, da zahtevi za denacionalizacijo predloži tudi dokaze o pravnem nasledstvu. Dokazno breme v postopku denacionalizacije je na strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo.

Iz upravnih spisov namreč izhaja, da se društvo, registrirano kot zadruga z omejeno zavezo, po letu 1945 ni statusno preoblikovalo ali pridružilo nobeni izmed statusnih oblik novih zadružnih organizacij, tožeča stranka pa tudi ni izkazala pravne kontinuitete z društvom kot zadrugo, to je, da bi bila sama statusno oblikovana kot zadružna organizacija v skladu z določbami 2. odstavka 57. člena, 65. in 66. člena ZZad.

V obravnavanem primeru skuša tožnica dokazati, da je pravna naslednica kapitalskega deleža v podržavljeni družbi. Sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni izkazano, da gre v statusnem smislu za pravno kontinuiteto, ker je bil pravni prednik tožnice ustanovljen šele 29.1.1955.

Družbeniki podržavljenega podjetja niso upravičenci do denacionalizacije posameznih stvari, ki so bile podržavljene podjetju. Po 3. členu ZDen so upravičenci do denacionalizacije le osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno.

Pravna kontinuiteta med prejšnjo Mestno občino Š.L. in sedanjo Občino Š.L. je bila pretrgana s sprejemom zakonodaje o upravno teritorialnih enotah oblasti v Sloveniji po drugi svetovni vojni.

Ker tožeča stranka ni dokazala, da je pravna naslednica prejšnje lastnice podržavljenega premoženja po 9.a členu ZDen, je bila njena zahteva za denacionalizacijo s sklepom upravnega organa prve stopnje utemeljeno zavržena.

Upravičenci za vračilo podržavljenih podjetij oziroma kapitala so po določbi 13. člena ZDen le prejšnji lastniki delnic oziroma deležev podržavljenega premoženja.