1. člen ZDen

V predmetni zadevi pa sta, ob odsotnosti dvoma v to, da sta bili pogodba in odločba realizirani, tudi po oceni sodišča druge stopnje odplačna pogodba in odplačna odločba, ob indicu, da je pravna prednica najemala za te posle posojila, zadosten dokaz, da je pravna prednica za odvzeta zemljišča plačala odškodnino in dala nadomestna zemljišča. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kvalitetno in vrednostno odgovarjajočo zemljišče pomeni enakovredno dajatev, enakovredna dajatev pa pomeni, da je prag 30 % iz Navodila dosežen.

Sodišče ni moglo preveriti ugotovitve v izpodbijani odločbi, da so upravičenec do denacionalizacije oziroma njegovi pravni nasledniki obdržali pravico uporabe na celotnem takratnem zemljišču parc. št. 2950/8 k.o. C., in z njo prosto razpolagali oz. da je bila predmet dedovanja, saj je tak zaključek odvisen od ugotovitve, kako se je navedena parcela delila in kaj predstavlja v naravi, česar pa tožena stranka ni ugotovila, zato je bilo v tem delu dejansko stanje nepopolno raziskano.

Predpisi, na podlagi katerih je bilo izvedeno krivično podržavljenje, četudi so z vidika današnje ustavne ureditve globoko protiustavni, niso sami po sebi neveljavni ali izpodbojni ad infinitum. Zato pravnomočne odločbe o podržavljenju, če za njih novi predpisi ne določajo drugače, ne morejo biti predmet ponovnih preizkusov ustavnosti in zakonitosti. Vsak nasprotni dokaz je po naravi stvari usmerjen zoper uspeh dokazovanja z glavnim dokazom. Pomeni prizadevanje ovreči to, kar z glavnim dokazom (trenutno) je ali (zelo verjetno) bo dokazano. Zato praviloma meri v dokazovanje neobstoja tistega, kar uspešno potrjuje glavni dokaz. Obrazložitev zavrnitve nasprotnega dokaza s tezo, da si prizadeva dokazati negativna dejstva (kar v podtekstu sporoča, da po pravilu negativa non sunt probanda za taka dejstva predlagatelj dokaza ne nosi dokaznega bremena), zato v resnici krši strankino pravico do predlaganja nasprotnih dokazov in s tem pravico do enakega varstva pravic. Posplošenje take teze bi privedlo do praktične ukinitve pravice do nasprotnega dokaza.

Tožnica želi naknadno v pravdnem postopku doseči uspeh s tistim delom zahteve za denacionalizacijo, s katerim je v upravnem postopku propadla. Sodišče ne more v pravdnem postopku znova odločati o tistem, o čemer je že odločil pristojni upravni organ, prav tako ne more v pravdnem postopku preizkušati pravilnosti izdanih upravnih odločb. Nasprotno, po načelu prijrejenosti je sodišče veznao na upravno odločbo, izdano v postopku denacionalizacije. To načelo velja tudi glede odločbe o nacionalizaciji.

ZDen je predvidel postopke in roke, katerih so se morali poslužiti denacionalizacijski upravičenci, ki so želeli nacionalizirano premoženje pridobiti nazaj v svojo last in bi pravni prednik tožene stranke moral, če je menil, da je denacionalizacijski upravičenec, vložiti zahtevo za denacionalizacijo po predvidenem postopku in v predvidenih rokih. To obvezo je imel, četudi je bil v zemljiški knjigi formalno vknjižen kot lastnik, posebej, ker je vedel, enako toženec kot njegov pravni naslednik, da je bila nepremičnina razlaščena (zaznaba v zemljiški knjigi, za katero je toženec vedel, in to že najkasneje leta 1991) in torej ni lastnik.

Položaj tožnika kot denacionalizacijskega upravičenca in položaj tožnika kot zemljiškoknjižnega lastnika, ki se je v zemljiško knjigo vknjižil na podlagi ZLNDL, nista enaka. Tisti, ki so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na nepremičninah (toženka) in so na tej podlagi postali lastniki teh nepremičnin, imajo zoper tistega, ki je vpisan kot lastnik (tožnik), čeprav ob uveljavitvi ZLNDL ni imel pravice uporabe, vložijo lastninsko tožbo. To velja tudi v primeru, če se je zemljiškoknjižni lastnik vpisal v zemljiško knjigo na podlagi ZLNDL, ker je pred tem imel vknjiženo pravico uporabe, pa je dejansko ni imel, saj vpis pravice uporabe ni bil konstitutivne narave. Še toliko bolj to velja, če se je (sedanji) zemljiškoknjižni lastnik v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik na podlagi ZLNDL, pa (v zemljiški knjigi vpisane) pravice uporabe niti ni imel in zato tudi ne podlage za njeno vknjižbo.

Lastninski dokazi, ki se nahajajo v upravnih spisih, izkazujejo, da je tožnica prodala sporni zemljišči pred podržavljenjem, kar ne glede na v aktu o podržavljenju navedeni zemljišči in neizvršitev neposredno kupne pogodbe iz leta 1939 v zemljiški knjigi pomeni, da tožnica do vračila teh zemljišč po ZDen ni upravičena, ker ji ti nista bili podržavljeni. Obravnavani zemljišči tako ne moreta biti predmet podržavljenja, ker v času podržavljenja nista bili (več) v lasti pravne prednice tožnice. S tem pa je tudi izkazano, da bi bila tožnica obogatena, če bi ji bilo premoženje, ki ji ni bilo podržavljeno, vrnjeno v obravnavanem postopku denacionalizacije.

Tožnik zahteva izdajo dopolnilne odločbe, s katero naj bi se uredilo vprašanje dejanskega izvrševanja posesti za predmetno parcelo med zavezancem za vrnitev solastniškega deleža parcele v last in posest (SKZG) ter tožnikom (skrbnikom za posebni primer). Vendar pa izdaje takšne odločbe s strani upravnega organa niti ZDen, niti katerikoli drugi zakon ne predpisuje in torej pravna podlaga za izdajo takšne odločbe, kot je zahteva tožnik, ni podana.

Po ZDen se upravičencu vrača le tisto premoženje, ki je bilo njemu podržavljeno (1. in 2. člen ZDen). Ker revidentka v trenutku podržavljenja ni bila lastnica obravnavanih objektov, ti pa na zemljišču, ki je predmet denacionalizacije, še vedno stojijo, je po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen podana ovira za vrnitev zemljišča v naravi.

Vrhovno sodišče je v ponovnem postopku zoper razveljavljeno odločbo II Ips 705/2007 upoštevalo oceno Ustavnega sodišča glede nedopustnosti poseganja v pravnomočno odločbo upravnega organa v konkretnem primeru, kar narekuje zavzetje enakega stališča tudi v predmetni zadevi.

O vrnitvi premoženja, podržavljenega na podlagi ZNZGP, se skladno z določbo 8. točke 3. člena v zvezi s 1. členom ZDen odloča v denacionalizacijskem postopku. Po določbi 1. točke prvega odstavka 54. člena ZDen je za odločanje o denacionalizaciji premoženja, kakršno je bilo podržavljeno predlagateljem, predpisana pristojnost upravne enote.

Tožeča stranka je od dedičev denacionalizacijskih upravičencev lastninsko pravico pridobila s pravnim poslom. Takšen vpis je sicer konstitutiven (49. člen SPZ oziroma 33. člen ZTLR), vendar pa je pri derivativni pridobitvi lastninske pravice dobra vera ena od predpostavk zakonitosti vpisa (10. člen SPZ in 8. člen ZZK-1). V zadevi gre za lastninski spor: tožeča stranka se sklicuje na pravni posel, pravnomočni sklep o dedovanju in pravnomočno upravno odločbo o denacionalizaciji kot podlago za zemljiškoknjižni vpis svoje lastninske pravice in lastninske pravice svojih prednikov, toženca pa se sklicujeta tako na pravnoposlovno kot tudi originarno pridobitev lastninske pravice. Če sta toženca pridobila lastninsko pravico na stanovanju, odločitev upravnega organa v denacionalizacijskem postopku o predhodnem vprašanju glede obstoja lastninske pravice na spornih nepremičninah nima učinka pravnomočnosti, ki bi se mogel raztezati tudi na toženca v tej pravdi, katerima sklep o denacionalizaciji ni bil vročen in nista imela možnosti pritožbe v upravnem postopku.

Pri presoji, ali je vlogo, vloženo pred začetkom veljavnosti ZDen, mogoče šteti kot pravočasen zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja v smislu ZDen, je treba izhajati iz samega namena, zaradi katerega je bil sprejet ZDen.

Tožena stranka ni raziskala in ugotovila dejstev in okoliščin, pomembnih za ugotovitev obsega denacionalizacije ter pogojev za uporabo izjem iz 19. člena ZDen v postopku denacionalizacije, zato je ostalo dejansko stanje v postopku nepopolno ugotovljeno.

Dokazno breme za izkazovanje lastništva delnice oziroma dela kapitala delniške družbe ob podržavljanju je na strani tožnika. To lastništvo bi lahko izkazoval z listino – delnico. Teh pa, kot je ugotovljeno v upravnem postopku in s čemer se strinja tudi prvostopno sodišče, tožnik ni predložil.

V primeru premoženja, pri katerem je bila prej lastninska pravica vknjižena na Dravsko banovino in zato to ni bilo zasebno premoženje, ni prišlo do denacionalizacije v smislu določb ZNZGP, ampak do vknjižbe v korist splošnega ljudskega premoženja na podlagi določb Uredbe. Ker torej to premoženje ni podržavljeno v smislu drugega odstavka 8. člena ZDen in ker tega tožeča stranka tudi ni izkazala za druge nepremičnine, navedene v zahtevi za denacionalizacijo, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odločitev tožene stranke o zavrnitvi denacionalizacijskega zahtevka že iz tega razloga pravilna.

Ker je tožnik na podlagi odločbe OLO in dejanskega izvrševanja pravice uporabe pridobil lastninsko pravico na določenih nepremičninah, sledi, da odločitev upravnega organa v denacionalizacijskem postopku o predhodnem vprašanju glede obstoja lastninske pravice na spornih nepremičninah nima učinka pravnomočnosti, ki bi se mogel raztezati tudi na tožečo stranko v tej pravdi (ki predstavlja matično področje glede odločanja o lastninski pravici), kateri sklep o denacionalizaciji ni bil vročen in katera ni imela možnosti pritožbe v upravnem postopku.

Ker vzajemnost glede denacionalizacije z Republiko Hrvaško v času odločanja ni bila podana, hrvaški državljan ni upravičenec do denacionalizacije.

Predmet denacionalizacije je samo premoženje, ki je bilo dejansko podržavljeno. Izločena stanovanja se ne štejejo za podržavljeno premoženje, ne glede na to, v čigavo korist (bivših solastnikov) so bila izločena. V vrednost stanovanjskih in poslovnih prostorov v denacionalizirani zgradbi so zajete vse površine skupnih delov in naprav ter (funkcionalno) zemljišče.

Ker ni izpolnjen pogoj vzajemnosti, državljan Bosne in Hercegovine ni upravičenec do denacionalizacije.