VSL Sklep II Cp 1624/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in II. točki izreka.

II. Druga nasprotna udeleženka je dolžna predlagateljem povrniti 285,59 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema tega sklepa, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se parc. št. 143/178 k. o. X (ID znak: parcela 0000 143/178) v postopku parcelacije razdeli na dva dela, in sicer parc. št. 143/27 k. o. X v izmeri 3988 m2 in parc. št. 143/29 k. o. X v izmeri 523 m2 (točka I. izreka); da je dolžna druga nasprotna udeleženka predlagateljema nerazdelno vrniti v last in posest nepremičnino parc. št. 143/29 k. o. X (točka II. izreka); prva nasprotna udeleženka pa je dolžna predlagateljema nerazdelno vrniti zaplenjeno premoženje v obliki odškodnine za nepremičnino parc. št. 143/27 k. o. X v višini 17.931,38 EUR v obveznicah RS (točka III. izreka); ter da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper točki I. in II. izreka prvostopenjskega sklepa se pritožuje druga nasprotna udeleženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da se parcela 143/78 k. o. X ne razdeli in se predlog za vrnitev nepremičnine v naravi v celoti zavrne, podrejeno pa naj sklep v izpodbijanih točkah razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. Glede na dikcijo drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), je nepomembno in irelevantno, ali na zemljišču stoji kakršenkoli objekt, ki bi v konkretnem primeru pripadal nasprotni udeleženki. Bistveno je le, ali je na zazidanem stavbnem zemljišču zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca ali ne. Če objekta v lasti upravičenca ni, do vrnitve v naravi ne sme priti. Odločitev sodišča prve stopnje pomeni nezakonito in nedovoljeno ekstenzivnio razlago kogentne norme. Glede na zakonsko dikcijo so irelelevantne vse možne razlage sodne prakse o tem, kaj naj bi določeno zemljišče predstavljalo glede funkcionalnega zemljišča, pripadajčega zemljišča, ali bi to zemljišče bilo potrebno za uporabo za določene dejavnosti ali ne, ipd. S tem sodišče mimo zakonodajalca ugotavlja in postavlja dodatne izjeme, ki omogočajo vrnitev zemljišča v naravi. Nepravilna in zmotna je tudi odločitev sodišča, da bi bila možna vrnitev v naravi tudi zato, ker ni nobenih drugih ovir glede same uporabe te parcele s strani vrtca oziroma otrok v tem vrtcu. Po 5. členu Pravilnika o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca (v nadaljevanju Pravilnik) mora biti na enega otroka zagotovljenih najmanj 25 m2 zemljišča, razen v primeru, če so v neposredni bližini vrtca zelene površine, ki jih je mogoče uporabljati za igro. Ugotovitve in zaključki sodišča, da take površine so v neposredni bližini vrtca, so zmotni. Vztraja pri vseh trditvah, ki jih je v zvezi s tem podala v postopku na prvi stopnji. T. park ni v neposredni bližini vrtca. Za neposredno bližino vrtca v smislu pravdnega standarda iz 5. člena Pravilnika bi šlo le, če bi zemljišče parka neposredno mejilo na zemljišče vrtca, tako da prehod ne bi predstavljal nobenega problema tako glede varovanja otrok, kot glede njihove oskrbe ter ob tem ne bi bilo kakršnihkoli problemov pri dostopanju do parka. Park ni v izključni uporabi otrok iz vrtca, saj gre za javne površine, na katere ima vstop vsakdo, to pa predstavlja dodaten problem za vzgojitelje glede varovanja in oskrbe otrok. Uporaba parka skupaj z drugimi obiskovalci ne more biti enakovredna dosedanji uporabi, ko se otroci igrajo na spornem zemljišču, ki je ograjeno in varovano ter izključno v korist V. vrtcev. Gredice in drevesa na tem delu zemljišča so očitno del vzgoje in igre otrok, T. park pa takih pritiklin nima. Tako bo v primeru, da obstane izpodbijana odločitev, odvzeto zemljišče nadomestilo povsem drugačno zemljišče oziroma zemljišče z drugačno funkcijo. S tem bo prišlo do utesnitve pravic otrok. Zato bi bilo nujno treba primerjati in tehtati javni interes in zasebni interes. Javni interes je v tem, da otrokom ostane tudi ta del zemljišča za igro in vzgojo in je močnejši kot zasebni interes predlagateljev. ZDen sicer tehtanja teh interesov ne omenja, vendar gre v konkretni zadevi za specifičen problem. Če bo sodišče ta del zemljišča vrnilo v naravi, ostala zemljišča, ki so predmet postopka pa ne, bo prišlo do neenakosti glede obravnavanja udeležencev tega postopka, kar je kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Razlika ob upoštevanju normativa 25 m2 na otroka med zemljiščem, ki bi moral pripasti otrokom in zemljiščem, ki ga je določilo sodišče, je precejšnja, zato postanejo neupoštevne in nepravilne vse ugotovitve in zaključki sodišča in izvedenca A. B. v zvezi s tem, da morebitna parcelacija in odvzem dela parcele s površino 523 m2 ne bo imela nobenega vpliva na oskrbo, varstvo in vzgojo otrok oziroma na dejavnost samih vrtcev. Teh 523 m2 je nujno potrebnih za nadaljnjo normalno in potrebno delovanje V. vrtcev. Že sedanja površina v celoti ne zadošča normativu 25 m2 na otroka, odvzem še dodatnih 523 m2 pa bo površino na otroka še zmanjšal, kar ne more biti dovoljeno.

3Predlagatelja sta na pritožbo odgovorila. Obrazloženo pritrjujeta razlogom prvostopenjskega sklepa ter predlagata višjemu sodišču, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglašata stroške, nastale z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba večinoma ponavlja navedbe, ki jih je druga nasprotna udeleženka podala že v postopku na prvi stopnji in je že prvostopenjsko sodišče nanje odgovorilo. Ker so razlogi izpodbijanega sklepa jasni, pravilni in obrazložena so vsa za razsojo relevantna dejstva in materialnopravna stališča, se pritožbeno sodišče sklicuje nanje in bo v nadaljevanju le še dodatno odgovorilo na posamezne sklope bistvenih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP, ki se v nepravdnih postopkih uporablja skladno s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP).

6Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno o delu premoženja, ki je bilo odvzeto pravnemu predniku predlagateljev s kazensko sodbo, katera je bila v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljena. Ker je bil kazenski postopek, s katerim je bilo zaplenjeno premoženje pravnega prednika predlagateljev, končan pred 31. 12. 1958, je treba skladno s 145.a členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS¹) glede oblik in obsega vračanja ter omejitev v zvezi z vračanjem smiselno uporabiti določbe ZDen. V 2. členu ZDen je uzakonjeno načelo, da se upravičencem podržavljeno premoženje primarno vrača v naravi, to je v last in posest z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža. Šele če to ni mogoče zaradi ovir po ZDen ali drugem zakonu (prim. prvi odstavek 18. člena ZDen) pripade upravičencem odškodnina (v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali denarja). Ovire glede vračanja stavbnih zemljišč so predpisane v 32. členu ZDen. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Kot vse izjeme je treba tudi to razlagati restriktivno: premoženje se ne vrne v naravi le, če so nedvomno podane okoliščine, ki vrnitev v naravi preprečujejo.

7Določbo drugega odstavka 32. člen ZDen je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo. Zmotno meni pritožba, da si jo je razlagalo ekstenzivno. Razlagalo jo je restriktivno in ustrezno umeščeno v kontekst vračanja premoženja zaradi poprave povojnih krivic. Upoštevalo je relevantno sodno prakso ter zakonska določila o pojmu zazidana stavbna zemljišča – obstoječe gradbene parcele. Zazidano stavbno zemljišče je zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov in na kateri je zgrajen objekt (drugi člen Zakona o stavbnih zemljiščih - ZSZ, ki ga je treba uporabiti glede na 179. člen Zakona o urejanju prostora – ZUreP-1).

8Za obstoj ovir iz prvega odstavka 32. člena ZDen je odločilno stanje v času vračanja.² Če za zemljišče, ki je predmet vračanja, ni izkazano, da je na njem zgrajen objekt ali da predstavlja funkcionalno zemljišče k objektu, ne obstajajo ovire za njegovo vračanje v naravi.³ Druga nasprotna udeleženka bi morala, da bi uspela z ugovorom, da je treba za celotno parc. št. 143/178 k. o. X uporabiti obliko vračanja s plačilom odškodnine, dokazati, da gre za zazidano stavbno zemljišče, na katerem stoji objekt, ki ni v lasti predlagateljev, ali da gre za k objektu pripadajoče zemljišče. To pa ji za jugovzhodni del parcele ni uspelo. Na tem delu zemljišča nesporno ni zgrajen noben objekt. Gre za urejeno zelenico z drevesi in gredicami. Da se nahaja znotraj ograje vrtca in je v posesti vrtca, ni odločilno. Mnenj izvedencev A. B. in B. T., da jugovzhodni del parc. št. 143/178 s projektno dokumentacijo za izgradnjo vrtca ni bil zajet, ni uspela izpodbiti. Izvedeniški mnenji sta jasni, med seboj skladni in strokovno argumentirani, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ju je vzelo za podlago svoje odločbe in presodilo, da jugovzhodni del parcele v izmeri 523 m2 ne predstavlja funkcionalnega zemljišča vrtca. Funkcionalno zemljišče se določa glede na stanje, ki je bilo ob graditvi objekta, v konkretnem primeru vrtca. Dejansko gre za zemljišče v obsegu, kot ga definira Zakon o vzpostaviti etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL) v 7. členu kot pripadajoče zemljišče. Pripadajoče zemljišče je tisti del zemljiške parcele, na kateri stoji stavba in je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe. Šteje se, da je za redno rabo stavbe namenjeno zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Enako določa tudi ZVEtL-1⁴ v prvem odstavku 42. in 43. členu.

9Zaključek sodišča prve stopnje, da jugozahodni del zemljišča v izmeri 523 m2 ni vrtcu pripadajoče funkcionalno zemljišče je, glede na ugotovljene okoliščine primera, materialnopravno pravilen. Zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je s pomočjo izvedenca opravilo parcelacijo parc. št. 143/178 k. o. X tako, da se jugovzhodni del v površini 523 m2 oddvoji od parcele in nastaneta dve novi parceli.

10Pritožbeno sodišče sicer v celoti soglaša tudi z zaključki izpodbijanega sklepa, da je T. park v neposredni bližini vrtca, zato površina zemljišča, ki bo vrtcu ostala po vzpostavitvi dveh novih parcel, to je parcela št. 163/27 k. o. X v izmeri 3988 m2, zadošča tudi po sedanjih normativih – Pravilniku. Podrobneje pa na pritožbene navedbe v zvezi s tem ne bo odgovarjalo, saj sedanji normativi za izpodbijano odločitev niso relevantni. Upoštevati je namreč treba zatečeno stanje in prostorske akte ter upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bila zgrajena stavba vrtca; to je okoliščine, ki se upoštevajo v sodnih postopkih, v katerih je treba ugotoviti pripadajoče zemljišče k stavbi. To pa so kriteriji, predpisani v ZVEtL oziroma ZVEtL-1. Pritožbeno sodišče pripominja, da morajo po sedanjih predpisih npr. investitorji zagotoviti več kot eno parkirno mesto na stanovanje pri graditvi novih stanovanjskih zgradb, pa to ne vpliva na odločitve sodišč v postopkih določanja pripadajočega zemljišča k stanovanjskim stavbam, zgrajenim pred 1. 1. 2003.

11Ne gre za kakšen izjemen primer, ki bi opravičeval odstop od ustaljene sodne prakse. Če bi sodišče odločilo tako, kot si prizadeva druga nasprotna udeleženka, in bi, čeprav ne gre za izjemo po drugem odstavku 32. člena ZDen, ko se premoženje ne vrača v naravi, odločilo, da se neupravičeno zaplenjeno premoženje pravnega prednika predlagateljev vrne v obliki denarne odškodnine, bi kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). To načelo bi kršilo tudi, če bi nasprotni udeleženki priznalo pravico do večjega obsega funkcionalnega zemljišča kot se priznava pripadajoče zemljišče k stavbam v drugih primerih, če torej ne bi uporabilo kriterijev po ZVEtL.

12Javni in zasebni interes pri vračanju nacionaliziranega premoženja (enako velja za neupravičeno zaplenjeno premoženje) je tehtal že zakonodajalec. Ravno zaradi tega so predpisane izjeme, ko se premoženje ne vrača v naravi. Ker le jugovzhodni del sedanje parcele 143/178 k. o. X v izmeri 523 m2 ne izpolnjuje kriterijev za k vrtcu pripadajoče zemljišče oziroma pozidano stavbno zemljišče, ostala zemljišča, ki so bila predmet tega postopka, pa so zazidana stavbna zemljišča, sodišče s tem, ko je le na novo nastalo parc. št. 143/29 k. o. X II vrnilo v naravi, udeležencev tega postopka ni obravnavalo različno.

13V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP višje sodišče ni našlo. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

14Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker je nepravdni postopek za vrnitev zaplenjenega premoženja po vsebini najbližji razlastitvenemu postopku, je za odločitev o stroških postopka treba smiselno uporabiti 104. člen ZNP (načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 21. in 22. 12. 1992). Stroške pritožbenega postopka je zato dolžna plačati druga nasprotna udeleženka, ki je zavezanka za vračilo v tem pritožbenem postopku obravnavanega premoženja. Ker se je postopek začel leta 1993, je treba višino stroškov odmeriti po določilih „stare“ Odvetniške tarife (OT⁵). Kot vrednost spornega predmeta je višje sodišče vzelo vrednost v pritožbenem postopku spornega dela zemljišča, ki glede na višino odškodnine, določeno za ostali del parc. št. 143/178 k. o. X II (za 1309 m2 je pravnomočno dosojenih 17.931,38 EUR), znaša 7.164,33 EUR. To pomeni 400 točk po tar. št. 18 OT. Za postopke za vračanje nezakonito odvzetega premoženja se uporablja tar. št. 22 OT, ki za pravna sredstva predpisuje zvišanje zneska po tar. št. 18 OT za 25 %. Ob vrednosti točke 0,459 EUR to znese 229,50 EUR. Temu je treba prišteti še 2 % materialnih stroškov (13. člen OT) in 22 % DDV, kar vse skupaj znese 285,59 EUR. Dosojene stroške pritožbenega postopka mora druga nasprotna udeleženka predlagateljem povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa (313. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Če stroškov v postavljenem roku ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Uradni list RS št. 22/2000 s spremembami in dopolnitvami.
² Prim. npr. odločbe X Ips 375/2007, I Up 63/2006, I Up 535/2006, I Up 372/2005 , U 1147/95, II Ips 317/2016.
³ Sodba VS RS I Up 978/2006.
⁴ Uradni list RS, št. 34/2017, uporablja se od 19. 7. 2017 dalje; torej se v času odločanja prvostopenjskega sodišča še ni uporabljal.
⁵ Uradni list RS, št. 67/2003.