UPRS Sodba I U 551/2017-16

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Žalec št. 362-70/92-809 z dne 18. 10. 2016 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 2,20 EUR, v 15 dni od vročitve sodbe.

1Upravni organ je z izpodbijano delno odločbo upravičencu do denacionalizacije A.A. (1. točka izreka) določil odškodnino v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga (SDH) v višini 3.817,71 DEM (2. točka izreka) za del podržavljene nepremičnine parc. št. 585/2 gozd 2 k.o. ..., danes v več v tej točki naštetih parcel, ki jih zaradi zakonsko določenih ovir ni mogoče vrniti v naravi v površini 11.267 m2 (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da sta parceli 585/23 in 585/96 cesti, katerih lastnica je občina D., zato je za njuno vrnitev podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Vse ostale nepremičnine pa so pozidana zemljišča z objekti, ki niso v lasti upravičenca, zato je za njih podana ovira na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen. Za nepremičnini parc. št. 585/99 in 585/100 pa obstaja ovira po tretjem odstavku 16. člena ZDen, saj sta nepremičnini v lasti fizičnih oseb. Poleg tega pa denacionalizacijskemu upravičenecu v času, ko sta bili parceli v lasti C. in se je ta lastninila, ni bila izdana začasna odredba o prepovedi lastninjenja teh nepremičnin, v času stečaja pa vlagatelji niso zahtevali izločitve teh nepremičnin iz stečajne mase. Višino odškodnine je organ izračunal glede na stanje nepremičnine ob podržavljenju – gozd drugega katastrskega razreda, na podlagi Odloka o načinu določanje vrednostjo kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacijskega (Odlok) in ni sledil trditvi pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca, da je bila parcela že v času podržavljenja pozidano stavbno zemljišče.

2Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil. V zvezi s parcelama, ki sta po dejanski rabi cesta, pojasnjuje, da kategorizacija ni relevantno dejstvo, ki bi se ga upoštevalo v smislu ovire za vrnitev v naravi po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen. V zvezi s parcelama 585/99 in 586/100, za kateri tožnica uveljavlja, da sta prešli v last fizičnih oseb na podlagi nične pogodbe, pa pojasnjuje, da vlagatelji zahteve za denacionalizacijo niso izkoristili pravnih možnosti, da bi zavarovali svoj zahtevek za vrnitev teh dveh parcel v naravi. Tako niso dosegli preko pritožbe zaradi molka organa prve stopnje, da bi ta izdal začasno odredbo na podlagi njihovega predloga in tako preprečili, da bi se C. tudi na teh dveh parcel lastninila, prav tako niso poskrbeli, da bi zavarovali svoj zahtevek za vrnitev teh dveh parcel v okviru stečajnega postopka in priglasili svoj zahtevek v stečajnem postopku. Zavrača tudi ugovore v zvezi z vrednotenjem podržavljene parcele in določitvijo višine odškodnine.

3Tožnica v tožbi navaja, da predlaga spremembo izpodbijane odločbe z vrnitvijo zemljišč, na katerih ni stavbe, v naravi v last in posest, ter na zemljiščih, na katerih stoji stavba, ustanovitev stavbne pravice, podrejeno pa določitev odškodnine na 1.000.000 EUR, kolikor je tržna vrednost nepremičnin. Občina D. jih je protipravno odtujila v času po uveljavitvi ZDen in s tem izigrala prvotnega lastnika in denacionalizacijo. Pretežno gre za parcele, glede katerih je pravdno sodišče v Žalcu in Celju ugodilo vsem tožbam zoper Občino D. in ugotovilo ničnost prodajnih pogodb sklenjenih po uveljavitvi ZDen ter odredilo vzpostavitev prejšnjega ZK stanja. Ta zemljišča so torej nazaj v družbeni lastnini, saj se njihova privatizacija izvaja po določbah ZDen od leta 1991 dalje. Izpodbijana odločba teh okoliščin ne upošteva. Tudi ni ovire za vrnitev teh zemljišč v naravi. Če je na katerem od zemljišča zgrajen trajen objekt in je graditelj dobroveren, potem naj se za to zemljišče ustanovi stavbna pravica po določilih 256. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pri cestah pa bi bilo treba ugotoviti, kdaj je prišlo do kategorizacije, saj je Občina D. to počela po uveljavitvi ZDen, da bi preprečila denacionalizacijo z vrnitvijo v naravi. Tu je moč uporabiti 271. člen SPZ. Bistvena okoliščina je čas kategorizacije, ob tem pa ni ovire za vrnitev zemljišča, tudi če gre za javno površino, saj zasebna lastnina na javnem dobru ni izključena. Asfalt na zemljišču pa še ne pomeni zazidanega zemljišča. Parceli 585/99 in 585/100 pa sta nepozidani zemljišči in na njih ni nobene stavbe, nobenega objekta ter ni ovire za njuno vrnitev v naravi. Občina D. bi te dve parceli morala vrniti v naravi, ju je pa prodala občinskemu svetniku B.B. Gre za nično pogodbo. Ni primerno sklicevanje, da ni bila izdana začasna odredba o prepovedi lastninjenja teh nepremičnin, takšna začasna odredba je bila pravočasna predlagana, vendar upravni organ o predlogu ni odločil. Zakaj ne, ni raziskano, očitno je šlo za opustitev ali nedopustno grobo veliko malomarnost. Denacionalizacijski upravičenec ne more trpeti posledic nezakonitega ravnanja organa. Izločitve teh parcel iz stečajne mase pa pravno ni mogoče, saj upravičenec do denacionalizacije te pravice ni imel. Primarno je vrniti podržavljeno premoženje v naravi. Vrednost zemljišč iz izpodbijane odločbe je najmanj 1.000.000 EUR ter bi bilo treba upoštevati, da gre za zazidljiva stavbna zemljišča in temu primerno določiti odškodnino. Drugostopni organ je nekritično zavrnil pritožbo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Stranka z interesom v tem postopku SDH, A.A., C.C. in Č.Č. na tožbo niso odgovorili.

5Tožena stranka je na tožbo odgovorila, opredeljuje pa se zgolj v zvezi s parcelama 585/23 in 585/96 – cestama, da čas kategorizacije ni relevanten.

6Tožba je utemeljena.

7Predmet vračanja z izpodbijano odločbo je podržavljena parcela 585/2 k.o. ... v izmeri 11.267 m2, po katastrskih podatkih gozd 2. Sporno v zadevi je, ali za vračanje v naravi za danes razdeljeno parcelo obstojijo ovire po ZDen.

8Sodišče za vse v točki 4. izreka naštete parcele (razen za parceli 585/99 in 585/100) meni, da je organ pravilno, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je v odločbi navedeno, ugotovil obstoj ovir za vrnitev parcel v naravi, ki jih določa ZDen.

9Parceli 585/23 in 585/96 sta cesti, ob vračanju v lasti Občine D. Prvostopni organ navaja obstoj ovire iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, drugostopni organ pa, da gre tudi za oviro po drugem odstavku 32. člena ZDen. Sodišče soglaša z drugostopenjskim organom, da je ob uporabi drugega odstavka 32. člena ZDen nerelevantno za ugotovitev obstoja ovire, kdaj sta bili cesti kategorizirani, kot relevantno poudarja tožnica, zato je njen ugovor, da je možna vrnitev v naravi, tudi ob dopolnitvi dejanskega stanja, neutemeljen.

10Za ostale parcele (razen parceli 585/99 in 585/100) tožnica ne prereka obstoja objektov na njih, in ne zatrjuje, da bi bili ti objekti v lasti denacionalizacijskega upravičenca. Ob takem dejanskem stanju je organ pravilno zaključil, da gre za obstoj ovire za vrnitev nepremičnin v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen. Predlog, da se nepremičnine v naravi denacionalizacijskemu upravičencu vrnejo, v koristi lastnikov stavb pa ustanovi stavbna pravica, je v nasprotju z oblikami vračila po ZDen. Po 2. členu ZDen se nepremičnine primarno vračajo v naravi, če to ni možno, v obliki odškodnine. V tretjem odstavku 2. člena ZDen je določeno, da pogoje in način denacionalizacije določa ZDen. Vračanje v naravi z ustanovitvijo stavbne pravice, ob ugotovljeni oviri za vračilo v naravi, bi bilo v nasprotju z ZDen.

11Utemeljeno pa tožnica ugovarja pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z ovirami za vrnitev v naravi parcel 585/99 in 585/100. Tožnica zatrjuje, da gre za nepozidani zemljišči, pa tudi iz izpodbijane odločbe (stran 7 in 8 prvostopne odločbe) izhaja, da na parcelah ni evidentirana nobena stavba, sam organ pa tudi ne ugotavlja obstoja stavb oz. druge rabe, ki bi utemeljevala uporabo drugega odstavka 32. člena ZDen (npr. funkcionalno zemljišče). Določba drugega odstavka 32. člena ZDen torej za ti parceli ni pravna podlaga, ki preprečuje vračanje v naravi. Tretji odstavek 16. člena ZDen, torej da premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilno pravnih oseb, bi lahko bil podlaga za zavrnitev vrnitve v naravi le, kolikor bi bila lastninska pravica fizičnih oseb izkazana že ob uveljaviti ZDen, kar pa ni primer pri obravnavanih parcelah. Parceli sta bili v lasti Občine D., ki je zavezanka za vrnitev nepremičnin po določbah ZDen, ki pa je z njima v letu 2006 – 2008 razpolagala in na ta način sta prišli v last fizičnih oseb. Tožnica zatrjuje ničnost kupoprodajne pogodbe sklenjene med Občino D. in sedanjimi lastniki po 88. členu ZDen, do česar se organ ni opredelil. Ker je Občina D. denacionalizacijska zavezanka, bi si tožnica z uspešno tožbo odprla možnost do vrnitve premoženja v naravi, kolikor drži, da sta parceli nepozidani. Neizdana začasna odredba v postopku lastninskega preoblikovanja C. in nevložena zahteva za izločitev iz stečajne mase nista oviri za vračilo v naravi, kolikor bo tožnica s tožbo na ugotovitev ničnosti uspela in bosta nepremičnini vrnjeni v last Občine D, ki je po ZDen denacionalizacijska zavezanka. Začasna odredba v smislu določb ZLPP preprečuje, da bi do ovire za vračanje premoženja v naravi (lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb; tretji odstavek 16. člen ZDen) prišlo zaradi lastninskega preoblikovanja podjetja. V stečaju pa vlagatelji zahteve za denacionalizacijo ne bi bili uspešni, ker upravni organ o spornih nepremičninah še ni izdal odločbe. V obravnavani zadevi lastninjenje po ZLPP ali uveljavitev stečaja ne preprečuje vračanja v naravi. Parceli sta bili s pogodbo o brezplačnem prenosu nepremičnine parcele 585/83 (iz nje sta nastali obravnavani 585/99 in 585/100) preneseni na Občino D. v letu 2006 (izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 1361/2008), ki ima kot rečeno status zavezanke v denacionalizacijskem postopku. Vprašanje ničnosti pogodbe o prenosu nepremičnin v last fizičnih oseb je zato za obravnavano zadevo bistveno, saj v primeru uspeha odpira pot denacionalizacijskemu upravičencu za vrnitev nepremičnin v naravi. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo moral organ zatrjevano ničnost ugotoviti sam ali napotiti tožnico, da jo uveljavlja pri sodišču splošne pristojnosti.

12Tožnica ugovarja tudi višini določene odškodnine. Parcela 585/2 k.o. ... je bila ob podržavljenju gozd drugega razreda in ker vlagatelji zahteve za denacionalizacijo niso uspeli dokazati pozidanosti v času podržavljenja, je organ pravilno določil, v skladu z določbami ZDen, odškodnino po Odloku.

13Sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo le v zvezi s parcelama 585/99 in 585/100, vendar, ker je odškodnina določena v skupnem znesku za vse parcele, je posledično moralo odpraviti celo odločbo. V ponovnem postopku reševanja zadeve pa se lahko organ opre na stališče sodišča, ki ga je izrazilo v tej sodbi.

14Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

15Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, ki ga določa Pravilnik o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Tožnici je sodišče glede na uspeh v postopku priznalo stroške v priglašeni višini, ker ta ne presega višine, določene v prvem odstavku 3. člena Pravilnika.