UPRS Sodba I U 1077/2021-16

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Dosedanji potek upravnega postopka

1Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi stranke z interesom A., d.d. in odpravilo 1. in 2. točko izreka delne odločbe Upravne enote Maribor, št. 36205-367/1993-403 z dne 28. 7. 2020, in ju v tem delu nadomestilo z novo 1. točko izreka, ki se glasi:

''1. Upravičencu pokojnemu B. B., ki se je po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 pa vse do svoje smrti ... 1946, štel za jugoslovanskega in slovenskega državljana, se za zmanjšanje vrednosti stanovanjske stavbe v ..., parc. št. 534/1, k.o. ..., določi odškodnina v obliki obveznic v višini 51.888,72 DEM, s katerimi razpolaga A., d.d.,Ljubljana. ''

in novo 2. točko izreka, ki se glasi:

''2. Zavezana stranka A., d.d. je dolžna izročiti obveznice v skupni višini 51.888,72 DEM skrbniku za posebni primer odvetniku C. C. v roku treh (3) mesecev po pravnomočnosti odločbe.'' Zavrnilo je tudi zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih je priglasil odvetnik C. C. v vlogi z dne 16. 4. 2021 (2. točka izreka).

2V obrazložitvi je drugostopenjski organ navedel, da je prvostopenjski organ ponovno obravnaval zahtevo iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnine – večstanovanjske stavbe v ..., ki je bila vložena 5. 1. 1999. Pravno podlago za to upravičenje daje 26. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po presoji drugostopenjskega organa pritožnik – stranka z interesom A., d.d. pravilno opozarja, da je treba, upoštevajoč 44. člen ZDen, ugotoviti vrednost nepremičnine v času denacionalizacije, tj. v letih 2011 in 2014, ko je bilo premoženje vrnjeno v naravi. Med pritožbenim postopkom je drugostopenjski organ pridobil dopolnjeno izvedeniško poročilo izvedenca Č. Č. (ki je v postopku na prvi stopnji ocenjeval obravnavano nepremičnino) zaradi ugotovitve o vrednosti stavbe v času denacionalizacije. Iz izvedeniškega poročila z dne 4. 12. 2020 izhaja, da je vrednost v času podržavljenja 181.467,00 DEM, vrednost v času denacionalizacije pa 120.692,36 DEM, kar je manj glede na v postopku prvi stopnji ugotovljeno vrednost, zaradi vlaganj občine Maribor v letu 2000. Po primerjavi izdelanih poročil (na prvi stopnji in sedaj po pozivu na drugi stopnji) izhaja, da je izvedenec spremenil (dosedaj nesporno) površino stanovanjskih enot iz 131,49 m2 na 149,37 m2 ter poslovnega prostora iz 79,10 m2 na 72,33 m2. Po pozivu organa, da obrazloži spremembe, je izvedenec svojo cenitev popravil tako, da znaša vrednost stavbe v času podržavljenja 172.581,08 DEM (kot je bilo ugotovljena na podlagi skupnega ogleda z dne 15. 1. 2015 v postopku na prvi stopnji) in v času denacionalizacije 120.692,36 DEM. Razlika v manjvrednosti je tako 51.888,72 DEM. V zvezi s pripombami pooblaščenca tožnice je drugostopenjski organ navedel, da ne gre za primer, kot ga obravnava sodba, I U 596/2010, ko je bila obravnavana zahteva po 25. členu ZDen, temveč za primer iz 26. člena ZDen. Zato je upošteval tudi vlaganja MO Maribor v letu 2000 (zamenjava oken) in določil manjšo odškodnino, kot je bila ugotovljena v postopku na prvi stopnji. Odločitev o zavrnitvi stroškov pritožbenega postopka je organ utemeljil na podlagi 113. in 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožnica je vložila tožbo zoper iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navedla je, da gre za vprašanje, ali se pri izračunu zmanjšanja vrednosti v naravi vrnjenega objekta po 26. členu ZDen upoštevajo vlaganja, ki so bila v objektu izvedena tekom postopka denacionalizacije, po uveljavitvi ZDen. Sklicuje se na sodbo, I U 596/2010, iz katere izhaja, da teh vlaganj glede na 88. člen ZDen ni mogoče upoštevati. Da razpolaganje ni samo sklepanje pogodb ali pravnih poslov, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-72/93. Vlaganja v obliki zamenjave lesenih oken s plastičnimi pomenijo razpolaganje, s katerim se poslabšuje položaj upravičenca do denacionalizacije, saj posledično spreminja točkovno vrednost objekta po stanju ob denacionalizaciji in s tem njegovo vrednost. Toženka, ki je upoštevala tudi nova okna pri določitvi vrednosti objekta, je v posledici napačne uporabe materialnega prava zmotno ugotovila dejansko stanje. Poleg tega je tožnica ta okna že enkrat ''odplačala'' zavezanki MO Maribor, saj se ji je v postopku po 72. členu ZDen pred Okrajnim sodiščem v Mariboru iz tega naslova zmanjšala odškodnina, kot je že pojasnila v svoji vlogi z dne 5. 9. 2018. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, drugostopenjsko odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise.

5Stranka z interesom A., d.d. je v odgovoru na tožbo navedel, da je tekom celotnega postopka zastopal stališče, da je treba vrednost vlaganj upoštevati, ker ta vplivajo na končno vrednost objekta. Nova okna imajo nedvomno konkretno vrednost, ki se jo da ugotoviti objektivno, skladno s predpisano točkovno metodologijo. Sam poseg kot takšen (zamenjava oken) nima nikakršnih elementov razpolaganja, zato je sklicevanje tožnice na 88. člen ZDen pravno zgrešeno. Glede na poslabšanje stanja objekta je bila zamenjava oken nujni poseg, s katerim je MO Maribor preprečila nastanek večje škode. Poseg kot takšen sodi v redno vzdrževanje stavbe. Predlagal je zavrnitev tožbe.

Odločitev in razlogi sodišča

6Tožba ni utemeljena.

7V primeru gre za presojo zakonitosti odločitve, s katero je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku nadomestil 1. in 2. točko izreka delne odločbe prvostopenjskega organa in pok. upravičencu določil odškodnino v višini 51.888,72 DEM v obliki obveznic SDH d.d. ter naložil še način in rok njihove izročitve skrbniku za posebni primer C. C., odvetniku v Mariboru.

8Svojo odločitev je drugostopenjski organ utemeljil s sklicevanjem na 26. člen ZDen (v zvezi s 44. členom ZDen - op. sod.). Po 26. členu ZDen se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju (prvi odstavek). Upravičenec lahko namesto vračila zahteva polno odškodnino (drugi odstavek). Za bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnin se po tem zakonu šteje zmanjšanje nad 30 % vrednosti nepremičnin. Glede na določbe prejšnjih odstavkov lahko upravičenec zahteva od zavezanca iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, če ta presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo (tretji odstavek). Če se upravičenec in zavezanec iz prejšnjega odstavka ne sporazumeta glede vrednosti, odloči o zahtevku organ, ki vodi postopek, naknadno z dopolnilno odločbo (četrti odstavek). Kot torej izhaja iz citirane določbe, gre za doplačilo manjvrednosti premoženja, ki je bilo vrnjeno v naravi.

9Tožnica ugovarja, da organ pri izračunu te odškodnine ne bi smel upoštevati vlaganj zavezanke za vračilo v naravi Mestne občine Maribor - zamenjave klasičnih obrtniških oken s plastičnimi okni, kar je znižalo višino odškodnine. To vlaganje je bilo namreč izvedeno po uveljavitvi ZDen (tj. po 7. 12. 1993) v letu 2000 (kar ni sporno - op. sod.), zaradi česar gre po tožničinem mnenju za nedovoljeno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen.

10Temeljno načelo denacionalizacije, izraženo v 2. členu ZDen, je, da je primarno treba podržavljeno premoženje vrniti v naravi, če ne obstajajo v zakonu taksativno naštete ovire za takšno obliko vračila, pri čemer je upravičenec upravičen do vračila premoženja v vrednosti, kot mu je bila podržavljeno. Povedano drugače: upravičenec ne more zahtevati (in prejeti) več premoženja, kot mu je bilo podržavljeno.

11Vrednost premoženja se v postopku denacionalizacije ugotavlja po 44. členu ZDen. Ta v prvem odstavku določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, pri čemer v nadaljnjih odstavkih ta določba določa uporabo podzakonskih predpisov za ugotavljanje vrednosti posamezne vrste premoženja.

12Na tak način (torej, kot to določa 44. člen ZDen) je bila vrednost podržavljene nepremičnine, ki je bila vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu v naravi, ob upoštevanje njene vrednosti v času vračanja, v tem primeru tudi ugotovljena. Tega tožnica niti ne prereka. In že zato iz tega razloga po oceni sodišča tudi ni podlage za drugačno določitev odškodnine po tej določbi, ne glede na (očitno tudi nesporno izkazana) vlaganja, ki jih je izvedla zavezanka za vračilo v naravi Mestna občina Maribor v obliki zamenjave oken in, ki so privedla do manjšega zneska odškodnine, do katere je upravičen denacionalizacijski upravičenec. Če organ pri določitvi višine odškodnine (do polne vrednosti podržavljene nepremičnine) teh vlaganj ne bi upošteval in bi za vrednost zamenjave oken zvišal znesek odškodnine, bi to pomenilo, da je upravičenec prejel več, kot mu je bilo podržavljeno. Povedano drugače: k vrednosti vrnjene nepremičnine v naravi so prispevala tudi izvršena vlaganja (zamenjava oken), zato je pravilno, da so upoštevana pri določitvi vrednosti nepremičnine v času vračanja in posledično pri določitvi višine odškodnine.

13Prvi odstavek 88. člena ZDen z dnem uveljavitve tega zakona (tj. 7. 12. 1991) prepoveduje zavezancem razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženje, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve po določbah ZDen, torej s premoženjem, za katerega po določbah zakona obstoji možnost vrnitve. Namen določbe je ustavitev pravnega prometa s premoženjem, ki je lahko predmet vračanja (zaradi zavarovanja pravnega položaja na eni strani upravičencev, kot posredno tudi države). Določba naj bi torej preprečevala vsakršno razpolaganje, ki bi poslabševalo položaj upravičenca oziroma ki bi bremena zavezanca neupravičeno prelagalo na davkoplačevalce. Sodišče se strinja s trditvijo tožnice (ki jo opira tudi na ustavno odločbo, št. U-I-72/93, tč. 25), da nedopustnosti razpolaganja po citirani določbi ni mogoče razlagati le v t.i. ožjem smislu (kot pravni promet), temveč, da gre za nedopustno razpolaganje tudi v drugih primerih, ki poslabšajo položaj upravičencev. Tako tudi ustavnosodna in upravnosodna praksa.

14Vendar v tem primeru sodišče sodi, da do poslabšanja položaja denacionalizacijskega upravičenca ni prišlo, saj je dobil nacionalizirano premoženje vrnjeno v takšni vrednosti, kot mu je bilo podržavljeno (delno v naravi in delno v obliki odškodnine, ki predstavlja razliko med vrednostjo v času podržavljenja in vrednostjo v času vračanja).

15Na drugačno presojo tudi ne more vplivati okoliščina, ki jo je izpostavila tožnica z vlogo z dne 5. 9. 2018, da je v postopku, II P 145/2017, po 72. členu ZDen pred Okrožnim sodiščem v Mariboru zavezanka Mestna občina Maribor (v tej pravdi tožena stranka - op. sod.), uveljavljala zmanjšanje odškodnine (tudi) zaradi izvršenih vlaganj, med drugim zamenjave oken v letu 2000, kar naj bi privedlo do tega, da bi upravičenci ta ista vlaganja ''plačali'' dvakrat.

16Vprašanje, ali je zavezanka Mestna občina Maribor (bila) upravičena do povračila izvedenih vlaganj, namreč ni stvar tega denacionalizacijskega postopka, v katerem se ugotavlja (le) razlika v vrednosti med vrednostjo podržavljene nepremičnine in vrednostjo nepremičnine v času vračanja po 26. členu ZDen, temveč je (bilo) to vprašanje postopka, II P 145/2017, pri čemer rezultat tega postopka (zmanjšanje odškodnine tožnici, dani po 72. členu ZDen, za vrednost ''novih oken'', kot ga zatrjuje tožnica) ne more vplivati na rezultat obravnavanega postopka. Zato tudi ne gre za primer, kot ga je obravnavalo naslovno sodišče v zadevi, I U 596/2010, na katerega se sklicuje tožnica. Ne samo, da je v tej zadevi šlo za vprašanje razlage 25. člena ZDen v povezavi z 88. členom ZDen, torej za ugotavljanje povečanja vrednosti nepremičnine, in če, v kakšni višini, ampak je sodišče tudi navedlo, da je vprašanje upravičenosti izvršenih vlaganj lahko stvar uveljavljanja povrnitve vlaganj oziroma škode (tudi v tem primeru) zavezane stranke Občine Maribor pred sodiščem splošne pristojnosti. In tako je (kot zatrjuje tožnica) potekal tudi postopek v tem primeru. To pa ne pomeni, da je bil zaradi izvršenih vlaganj upravičenec oškodovan, saj je - kot že povedano - dobil vrnjeno v last in posest nepremičnino v stanju po času vračanja, torej (tudi) z izvršenimi vlaganji, in zato v vrednosti, ki ta vlaganja vključuje.

17Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločitev pa je pravilna in na zakonu utemeljena, hkrati pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)).

18Sodišče je odločitev sprejelo po opravljeni seji, saj so se vse stranke odpovedale opravi glavne obravnave (279. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

19Odločitev o zavrnitvi tožničinega stroškovnega zahtevka je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.