iuris
Predpis je prenehal veljati.
§ zakonStanovanjski zakon · SZ · ne velja od 14. 10. 2003

160. člen SZ

Sodna praksa: 7 odločb navaja ta člen · zadnja 25. 11. 1999Vse odločbe ↓
  • VSRS Sodba II Ips 172/99Vrhovno sodišče RS · 1999

    Spremenjeni predpisi, to je nov Stanovanjski zakon namesto prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih, niso opravičilo za prenehanje plačevanja najemnine, oziroma prejšnje stanarine. Ta izgovor toženki ne more koristiti. Odpovedi bi se obvarovala, če bi plačevala za uporabo stanovanja enako kot prej vse do sklenitve najemne pogodbe.

  • VSRS Sodba II Ips 513/96Vrhovno sodišče RS · 1998

    Za presojo utemeljenosti zahteve za odkup stanovanja po predpisih o privatizaciji so odločilne okoliščine, kakršne so bile v času, ko je Stanovanjski zakon (v nadaljnjem SZ Ur.l. RS št. 18/91 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami Ur.l. RS 21/94 in 23/96) začel veljati.

  • VSRS Sodba II Ips 43/96Vrhovno sodišče RS · 1997

    Za odkup stanovanja po privatizacijskih predpisih so pomembne in odločilne okoliščine, kakršne so bile ob uveljavitvi stanovanjskega zakona.

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 16. 7. 2003
Povezano: Pokaži ▾

Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.

Sodna praksa

7 odločb navaja ta člen · zadnja 25. 11. 1999
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–7 od 7
  • VSRS Sodba II Ips 172/99
    Vrhovno sodišče RS · 25. 11. 1999

    Spremenjeni predpisi, to je nov Stanovanjski zakon namesto prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih, niso opravičilo za prenehanje plačevanja najemnine, oziroma prejšnje stanarine. Ta izgovor toženki ne more koristiti. Odpovedi bi se obvarovala, če bi plačevala za uporabo stanovanja enako kot prej vse do sklenitve najemne pogodbe.

  • VSRS Sodba II Ips 513/96
    Vrhovno sodišče RS · 19. 3. 1998

    Za presojo utemeljenosti zahteve za odkup stanovanja po predpisih o privatizaciji so odločilne okoliščine, kakršne so bile v času, ko je Stanovanjski zakon (v nadaljnjem SZ Ur.l. RS št. 18/91 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami Ur.l. RS 21/94 in 23/96) začel veljati.

  • VSRS Sodba II Ips 43/96
    Vrhovno sodišče RS · 26. 6. 1997

    Za odkup stanovanja po privatizacijskih predpisih so pomembne in odločilne okoliščine, kakršne so bile ob uveljavitvi stanovanjskega zakona.

  • VSRS Sodba II Ips 2/96
    Vrhovno sodišče RS · 5. 6. 1997

    Ko je bilo ugotovljeno, da je tožnikov oče izgubil stanovanjsko pravico v letu 1990, pomeni, da ni bil njen imetnik ob uveljavitvi stanovanjskega zakona 19.10.1991 (160. člen SZ) in tako tudi takrat ni pridobil pravice do privatizacije stanovanja in nadalje, tudi ni mogel veljavno odločiti o tem, kateri izmed upravičencev do privatizacije, torej njegovih ožjih družinskih članov, ima pravico do odkupa stanovanja po 117. in naslednjih členih SZ. Pravilno je tudi stališče, da tožnik nima izvirne pravice do odkupa stanovanja, ker je to pravico pridobila njegova mati kot zakonec prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, ki je trajno nehal uporabljati stanovanje (16. člen ZSR), te pravice pa ni izkoristila ne sama ne tako, da bi privolila, da jo izkoristi tožnik, marveč le tako, da je sklenila najemno pogodbo. Pri tem je res nepomembno za rešitev tega spora, ali gre za pogodbo za določen ali za nedoločen čas, saj je bistveno le to, da lastnik sklene pogodbo z imetnikom stanovanjske pravice, pa naj gre za nedoločen čas (prvi in drugi odstavek 147. člena SZ) ali za določen čas po dogovoru ali ob določenih pogojih (drugi odstavek 148. člena SZ). Tožnikova mati je enega izmed slednjih nač

  • VSRS Sodba II Ips 989/94
    Vrhovno sodišče RS · 20. 6. 1996

    Toženec ni dokazal, da se je v sporno stanovanje vselil v skladu s tedaj veljavnim zakonom o stanovanjskih razmerjih. Stanovanje mu tedaj ni bilo dodeljeno, zato ni pridobil stanovanjske pravice (10. in 35.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih). Zato ni točna revizijska trditev, da se toženec ni vselil nezakonito. Do uveljavitve stanovanjskega zakona (19.10.1991) nista potekli dve leti, ko bi zaradi neaktivnosti stanodajalca toženec lahko pridobil stanovanjsko zaščito (50.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih).

  • VSRS Sodba II Ips 721/94
    Vrhovno sodišče RS · 4. 4. 1996

    Prvo sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ko je ugodilo zahtevku tožeče stranke, vendar ob pogoju, ki ga je postavil toženec v svoji nasprotni tožbi, se pravi, da mu mora tožeča stranka ponuditi ob izselitvi iz obravnavanega stanovanja stanovanje v P., ki ga je zasedal poprej. Sodišče bi moglo "izolirano" obravnavati le tožbeni zahtevek tožeče stranke, če mu tožena stranka ne bi oporekala s trditvijo, da je pred preselitvijo imela stanovanjsko pravico na stanovanju istega stanodajalca. Če ne bi bilo takšnega ugovora bi sodišče tudi lahko, če bi bili izpolnjeni vsi pogoji, razsodilo, da se mora toženec izseliti, ker pač zaseda stanovanje brez pravnega naslova. Čim pa je bil podan takšen ugovor bodisi samostojno, bodisi z nasprotno tožbo, pa je sodišče moralo reagirati nanj in tožbenemu zahtevku le delno ugoditi s tem, da tožencu, če naj pride do izselitve, ponudi stanovanje, ki ga je zasedal poprej. Ugovor aktivne legitimacije tožeče stranke ni podan, pa naj se uporabijo predpisi zakona o stanovanjskih razmerjih ali predpisi stanovanjskega zakona. Po prvem je lahko, če je šlo za protizakonito vselitev, zahteval izpraznitev stanovanja stanodajalec (četrti odstavek

  • VSRS Sodba II Ips 472/94
    Vrhovno sodišče RS · 18. 1. 1996

    Stanodajalec ni dolžan skleniti prodajne pogodbe po privatizacijskih določbah SZ, če je ob njegovi uveljavitvi ali ob vložitvi zahteve za odkup stanovanja, bil imetnik stanovanjske pravice solastnik večje družinske hiše skupaj z uporabnikom, pa čeprav je njegov solastninski delež manjši kot uporabnikov.