VSL Sodba I Cp 396/2017

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 148.000,00 EUR skupaj s pogodbenimi obrestmi v višini 1% letno od zneska 30.000,00 EUR od dne 27. 8. 2013 do dne 30. 5. 2015 in pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 1% letno od dne 31. 5. 2015 dalje, do plačila; pogodbenimi obrestmi v višini 1% letno od zneska 15.000,00 EUR od dne 27. 7. 2013 do dne 30. 5. 2015 in pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 1% letno od dne 31. 5. 2015 dalje, do plačila; pogodbenimi obrestmi v višini 1% letno od zneska 45.000,00 EUR od dne 18. 7. 2013 do dne 30. 5. 2015 in pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 1% letno od dne 31. 5. 2015 dalje, do plačila; pogodbenimi obrestmi v višini 1% letno od zneska 10.000,00 EUR od dne 22. 6. 2013 do dne 30. 5. 2015 in pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 1% letno od dne 31. 5. 2015 dalje do plačila; pogodbenimi obrestmi v višini 1% letno od zneska 48.000,00 EUR od dne 7. 6. 2013 do dne 30. 5. 2015 in pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 1% letno od dne 31. 5. 2015 dalje, do plačila. Odločilo je da toženka krije tožniku stroške pravdnega postopka.

2Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je v konkretnem postopku sporno predvsem to ali je terjani dolg že zapadel. Toženka je ves čas postopka trdila, da je bilo dogovorjeno, da dolg zapade 30. 6. 2017, prav tako je zatrjevala, da nikoli ni sklenila nobenih pisnih posojilnih pogodb in da so predložene v spis ponaredki. Sodišču prve stopnje je bilo pravzaprav onemogočena pravilna ugotovitev dejanskega stanja, saj ključne priče dogajanja na sodišče niso pristopile in sicer sam tožnik, kot tudi njegov sin A. A. Slednji se je sodišču za svojo odsotnost ves čas opravičeval, hkrati pa pisno potrjeval navedbe toženke. Prvostopenjsko sodišče je vlogo A. A. tudi napačno ocenilo, ko je trdilo, da on ni bil zakoniti zastopnik tožene stranke in pogovori, pri katerih je bil prisoten, niso ustvarili nobenih pravno veljavnih in zavezujočih posledic za toženo stranko. Vendar je bil A. A. predlagan za pričo, kot oseba, ki je bila prisotna pri pogovorih o podaljšanju plačilnega roka. Tako kot njegovo izpovedbo, bi lahko sodišče ocenilo tudi verodostojnost in zanesljivost tožnika. Sodišče prve stopnje je napačno ovrednotilo tudi izpovedbo prič B. in C. C. Priča B. je v svoji izpovedbi namreč jasno izpovedal, da se omenjenih pogodb ne spomni, prepričan pa je bil tudi da takšnih pogodb ni nikoli podpisal. Prvostopenjsko sodišče se nadalje sploh ni ukvarjalo z nenavadnostjo določil posojilne pogodbe, ki je vsebovala določbo o izvedbi posojila na odpoklic. S takšno določbo posojilo pravzaprav izgubi ves svoj namen in cilj. Izvesti bi moralo tudi zaslišanje priče D. D. Toženka je namreč zatrjevala, da je bil žig odtujen oziroma da ga je prejšnja računovodkinja D. D. toženki ni nikoli izročila. Napačna je interpretacija izjave priče B., da je navedel, da je bila štampiljka bodisi v računovodstvu bodisi v komerciali in da je torej D. D. ni imela. To namreč ravno potrjuje da je žig ostal pri D. D., saj je bila ona računovodkinja, ki je sodelovala s tožnikom in na sedežu podjetja tožnika izvajala računovodske posle, med drugim tudi za toženko.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in predlaga, naj višje sodišče pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik je od toženke v tem postopku terjal vračilo posojil, ki jih je toženki posodil v več posamičnih zneskih v obdobju od 6. 6. 2013 do 26. 8. 2013, katerih skupna vrednost znaša 148.000,00 EUR. Predložil je pisne izvode posojilnih pogodb, ki so bile podpisane in žigosane, v njih pa je bil dogovorjen rok zapadlosti posojila 3 dni po odpoklicu. Obvestilo o odpoklicu posojil je dne 26. 5. 2015 naslovil na toženko, ta ga je prejela 27. 5. 2016, vendar 3 dni po tem posojila ni vrnila, zato je vložil tožbo. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bilo posojilo dano in da je toženka prejela odpoklic s strani tožnika. Sporna pa je bila obličnost sklenjenih posojilnih pogodb. Toženka je namreč zatrjevala, da so pisne posojilne pogodbe ponaredki, saj je bilo posojilo dogovorjeno ustno, da podpis zakonitega zastopnika na njih ni pravi, žig pa kljub svoji avtentičnosti ni bil dan s strani pooblaščene osebe. Sporen je bil tudi trenutek zapadlosti posojila, saj je toženka zatrjevala da je bila ta dogovorjena šele 30. 6. 2017. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so priložene posojilne pogodbe veljavne in da je rok plačila zapadel 3 dni po tožnikovem odpoklicu, torej 30. 5. 2015 in je tožbenemu zahtevku ugodilo. Odločitev je materialnopravno pravilna, sodišče prve stopnje je tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zagrešilo pa tudi ni tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6Pritožba neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje vlogo A. A. napačno ocenilo. Pravilno je namreč stališče prvostopenjskega sodišča, da A. A. v poslu ni imel nobenih pooblastil ter da morebitni pogovori pri katerih je bil prisoten, ne ustvarjajo nobenih pravno relevantnih in zavezujočih posledic za toženko. Glede na to, da je toženka substancirala dokazni predlog z navedbami, da bo A. A. lahko potrdil dogovarjanja o podaljšanju roka, katerega sta lahko zavezujoče sklenili le pravdni stranki (kar pomeni zakonita zastopnica toženke in tožnik), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da če o samem podaljšanju oziroma renovaciji roka ni vedela nič povedati zakonita zastopnica C. C., ki bi edina lahko ustvarila zavezujoč dogovor o podaljšanju, tudi izvedba dokaza z zaslišanjem A. A., ki naj bi bil prisoten pri domnevnih dogovarjanjih o podaljšanju roka, ni bila potrebna, saj njegova izpovedba ugotovitev sodišča v ničemer spremenila. Če je namreč nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč ali če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, lahko sodišče zavrne dokazni predlog.

7Prvostopenjsko sodišče je tudi povsem pravilno ovrednotilo izpovedbo priče B. Drži pritožbena navedba, da je B. izpovedal, da se omenjenih pogodb ne spomni, ne drži pa navedba, da je bil prepričan, da takšnih pogodb ni nikoli podpisal. Iz njegove izpovedbe namreč izhaja, da sam ni bil siguren ali je posojilne pogodbe podpisal ali ne, priznal je, da je običajno podpisoval papirje, ki so mu jih prinesli in je dopuščal možnost, da je podpisal tudi te posojilne pogodbe. Pravilna je torej dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tekom zaslišanja ni izrecno trdil, da pogodb ni podpisal in da podpis ni njegov. Tudi sicer toženka ponarejenosti podpisa ni izkazala. Ker ni založila predujma za izvedbo dokaza z izvedencem grafologom,¹ je sodišče prve stopnje pravilno opustilo izvedbo tega dokaza (153. člen ZPP).

8Pritožba ne konkretizira v čem je sodišče prve stopnje napačno vrednotilo izpovedbo C. C. Nekonkretizirane pritožbene navedbe pa višjemu sodišču onemogočajo, da bi se do njih natančneje opredelilo.

9Pritožbene navedbe, ki komentirajo neopredelitev prvostopenjskega sodišča do neobičajnosti določil posojilnih pogodb, ki so dane z zapadlostjo na odpoklic, predstavljajo pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tega toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni izpostavila, zato je razumljivo, da sodišče prve stopnje tega ni komentiralo. Pritožbeno sodišče pa poudarja, da ni nenavadno sklepanje posojilnih pogodb na odpoklic, takšne primere je tudi sodna praksa v preteklosti že obravnavala² .

10Sodišče prve stopnje je upravičeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem D. D. Ob substanciranju tega dokaznega predloga je toženka navedla, da je bil žig toženki odtujen s strani D. D. pri primopredaji dokumentacije podjetja. V postopku je bilo ugotovljeno, da so bile posojilne pogodbe podpisane v obdobju med 6. 6. 2013 do 26. 8. 2013, do primopredaje pa je prišlo konec leta 2014. Glede na navedene datume ni jasno kako naj bi "morebitna"³ odtujitev žiga s strani D. D. konec leta 2014, vplivala na verodostojnost posojilnih pogodb, ki so bile sklenjene leta 2013.

11Odločitev je torej glede na vse povedano materialnopravno pravilna. Toženka je že zapadlo posojilo dolžna vrniti (569., 574. člen Obligacijskega zakonika - OZ), skupaj s pogodbenimi obrestmi (prvi odstavek 570. člena, 374. člen OZ), ker je z izplačilom že v zamudi, tudi z zamudnimi obrestmi v pogodbeno dogovorjeni obrestni meri (prvi odstavek 299. člena, 378. člen, 3. člen OZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato stroški zanj niso bili potrebni (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Ponarejenost podpisa je ugotovitev takšne vrste za katero je potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP).
² Glej npr.: VSL sodba I Cp 4736/2017 z dne 12. 12. 2007, VSL sodba I Cpg 652/2011 z dne 09.11.2011.
³ Kakor jo imenuje tudi toženka, glej list št. 22 spisa.