574. člen OZ

Tožnik je bil pozvan, da predloži (le) prevod prometnega dovoljenja. Ker prevodov ni naročilo sodišče, ni mogoča odmera v skladu s Pravilnikom o sodnih tolmačih.

Na podlagi prvega odstavka 105. člena ZPP je z vlogo mišljena tožba, odgovor na tožbo, pravno sredstvo in druge izjave, predlogi ali sporočila, ki se vlagajo zunaj obravnave. Na podlagi prvega odstavka 106. člena ZPP se morajo vloge, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, izročiti sodišču v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in za nasprotno stranki, ter v taki obliki, da jih sodišče lahko vroči. Ker tožena stranka kljub opozorilu ni ravnala skladno s citiranim zakonskim določilom, saj ni predložila zadostnega števila izvodov odgovora na tožbo in prilog, je sodišče njeno vlogo oziroma odgovor na tožbo pravilno zavrglo, s tem pa je bil izpolnjen tudi ta pogoj za izdajo zamudne sodbe. Določba 92. člena OZ sodišču res nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, vendar pa navedeno ne predstavlja izjeme od razpravnega načela v pravdnem postopku, kar pomeni, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti le v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo ponudijo stranke.

Dolžnost sodišča opraviti materialno procesno vodstvo v smislu 285. člena ZPP ne velja absolutno in ne pomeni, da je sodišče dolžno zahtevo po navedbi dovolj konkretne trditvene in dokazne podlage izpolniti namesto stranke. Skladno z že omenjenim razpravnim načelom je namreč breme zatrjevanja in dokazovanja pravno relevantnih dejstev primarno na strankah, sodišče ima lahko v zvezi s tem le korekturno vlogo. Samo če stranka določenih navedb oziroma dokazov ni ponudila kljub vsej dolžni skrbnosti, pride v poštev materialno procesno vodstvo. V veljavnem civilnem procesnem pravu ne veljajo nobena dokazna pravila, če zakon ne določa drugače. To med drugim pomeni, da nobeno dokazno sredstvo nima vnaprejšnje prednosti pred drugimi, temveč sodišče izvedene dokaze prosto ocenjuje. Pravno pomembna dejstva ugotavlja upoštevaje vsak dokaz posebej, pri čemer mora narediti tudi medsebojno primerjavo vseh izvedenih dokazov in na nato napraviti njihovo sintezo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ob sklenitvi posojilnih pogodb, iz katerih izvirajo vtoževane terjatve, dogovorjeno, da se vračilo posojila lahko zahteva le, če finančno stanje družbe (toženke) to omogoča oziroma če gre toženki dobro. Ob ugotovitvi, da je leta 2019 izkazovala izgubo, je materialnopravno pravilno zaključilo, da pogoji za odpoklic posojila takrat niso bili izpolnjeni.

Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati, predložitev (predlaganje) dokazov tožbi ni eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe. Tožba je nesklepčna, če ne vsebuje dejstev o času sklenitve posojilne pogodbe in dejstev v zvezi z nastopom katerih bi bila izkazana dospelost vtoževane posojilne terjatve.

Določitev roka vračila posojila ni bistvena sestavina posojilne pogodbe. Namen sklenitve posojilne pogodbe ni bistvena okoliščina, ki bi bila odločilna za presojo njenega obstoja.

Z uveljavitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku je bilo zastaranje pretrgano, in sicer na podlagi 365. člena v zvezi s 367. členom OZ. Enake učinke kot tožba v smislu 365. člena OZ ima namreč tudi uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku. V primeru, da sodišče napoti upnika, naj svojo terjatev uveljavlja v pravdnem postopku, upnik pa vloži tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, se v skladu s 367. členom OZ šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, oziroma z uveljavitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku.

Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je pravilno ugotovilo, da so priče, ki so tožniku posojale denar, potrdile tako zneske kot časovne okoliščine posojil, da se določeni dvigi iz TRR ujemajo z zatrjevanimi posojili tožencu, da je tožnik imel zlato in ga prodal, da si je zlato za toženca tudi izposodil, da je priča J. J. potrdil predajo visokih zneskov posojil voznikom, utemeljeno zaključilo, da so prepričljive tožnikove trditve o tožencu danih posojilih. Sodišče prve stopnje je glede na vse okoliščine upravičeno ocenilo, da ni razlogov za dvom o tožnikovi izpovedbi, da si je zneske tožencu danih posojil zapisoval, in utemeljeno zaključilo, da je tožnik tožencu v obdobju od junija 2015 do 4. 2. 2017 posodil skupaj 555.100,00 EUR. Tožbenemu zahtevku je zato na podlagi prvega odstavka 569. člena OZ utemeljeno ugodilo in v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ tožniku prisodilo tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe, to je od 5. 6. 2020.

V primeru, ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika (v obravnavanem primeru: od zahteve - opomina upnika, naj mu dolžnik posojilo vrne - drugi odstavek 574. člena OZ), po ustaljenih stališčih sodne prakse zastaranje začne teči po poteku primernega roka, v katerem bi upnik lahko oziroma bi moral opraviti dejanje. Določbe o zastaranju so kogentne in teh rokov upnik s svojo neaktivnostjo ne more podaljševati.

Sporna parcela predstavlja posebno premoženje prve toženke. Ni vzbujen dvom o verodostojnosti izpovedbe očeta prve toženke, da je bil denar namenjen za nakup parcele v izključni toženkini lasti. Očitek bistvene kršitve določb postopka, ker pritožniku ni bila dana možnost podati zaključno besedo, ni upošteven. Pritožnik je ni uveljavljal pred sodiščem prve stopnje in ne gre za bistveno kršitev določb postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče je glede enega datuma delnega vračila posojila odločilo mimo podanih trditev toženke. Vendar pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve, saj je bilo to delno vračilo opravljeno pred zapadlostjo dolga.

Toženkino izjavo z dne 29.6.2010 je sodišče prve stopnje v skladu z dogovorom strank pravilno razumelo tako, da bo toženka posojilo vrnila, ko bo razpolagala s sredstvi, ki jih bo prejela od prodane nepremičnine.

Načelo kontradiktornosti je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju USRS). Le-ta v zvezi s postopkom dokazovanja omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodna praksa, kot tudi 47. in 48. člen ZN so jasni, in sicer morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema sklenjene v obliki notarskega zapisa, sicer niso veljavne oziroma so nične. Pri tem pa enaka obličnostna zahteva velja tudi za posle, sklenjene med zunajzakonskima partnerjema. Zaradi navedenega tak pravni posel tudi ne bi mogel konvalidirati.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Za presojo zahtevka za povrnitev škode, ki jo je tožnici s svojim protipravnim ravnanjem (prisvojitvijo tožničinih denarnih sredstev) povzročil toženkin zakonec, ni bistveno, da je toženkin zakonec denar porabil za svoj zdravljenje.

Predlog se zavrne.

Ker niso izpolnjeni zakonski pogoji, je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Institut zamudne sodbe je uporabljiv le v rednem pravdnem postopku, ki se začne s tožbo, ne pa tudi v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolitvenem delu. Zamudna sodba zaradi pasivnosti tožene stranke temelji na domnevi, da tožena stranka v celoti priznava tožbene trditve. Prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe je dejstvo, da tožena stranka na tožbo ne odgovori. Z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi pa je toženec jasno pokazal, da zahtevku aktivno nasprotuje.

Posojilna pogodba je konsenzualna pogodba: lahko je sklenjena (le) ustno. Nastane s soglasjem volj pogodbenih strank in ne šele z izročitvijo stvari oziroma z izročitvijo denarja. Stranke pa voljo lahko izrazijo z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, s katerim se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Pogodbena obveznost mora biti izpolnjena upniku, lahko pa tudi tretji osebi, če tako določa pogodba med upnikom in dolžnikom, ali če je to določil sam upnik, kar je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče (sporazum med pogodbenikoma, da se posojeni znesek nakaže neposredno na račun banke). Narave toženčeve obveznosti (vračila posojila tožniku) navedeni dogovor pogodbenikov o načinu izpolnitve tožnikove pogodbene obveznosti ne spreminja. Posojilo je zapadlo v plačilo šele po tožnikovem opominu oziroma zahtevi, naj mu toženec posojilo vrne.

Toženec zatrjuje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opraviti obravnave v njegovi odsotnosti, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Toženec je bil na narok pravilno vabljen, vendar ni pristopil, niti ni pred narokom opravičil svoje odsotnosti in predlagal preložitve. Vse to je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve. Stranka mora morebitno odsotnost z naroka opravičiti še pred narokom (primerjaj 281. člen ZPP), zato je navajanje razlogov za odsotnost z naroka šele v pritožbi prepozno in neupoštevno. Sodišče je imelo podlago za takojšnjo izvedbo prvega naroka za glavno obravnavo. Podlaga je prav v 279.c členu ZPP. Sodišče lahko tudi brez soglasja strank takoj po pripravljalnem naroku nadaljuje s prvim narokom, če je stranke na to možnost poprej opozorilo. In toženec je bil na to možnost izrecno opozorjen v kombiniranem vabilu za pripravljalni in prvi narok z dne 13. 3. 2020. Sodišče ni bilo dolžno zaslišati toženca. Prvič zato, ker se toženec brez opravičila ni udeležil naroka (drugi odstavek 258. člena ZPP). Drugič in predvsem pa zato, ker toženec sploh ni podal ustreznih trditev, ki bi jih bilo mogoče ali potrebno dokazovati z