UPRS Sodba I U 1274/2021-40

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

• Prvostopenjska odločba

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odredil, da mora zaradi zagotavljanja rabe kmetijskega objekta v kmetijske namene in vzpostavitve v prejšnje stanje iz enorednega kozolca na parc. št. 2745/1, k. o. ... odstraniti oglaševalsko platno ter enoredni kozolec uporabljati zgolj za spravilo kmetijskih pridelkov oziroma za kmetijsko rabo. Določil je rok za izvršitev odločbe (14. 6. 2021) ter odločil, da bo o priglašenih in drugih stroških postopka odločeno s posebnim sklepom ter da pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ opravil vpogled v zemljiško knjigo glede lastništva navedene parcele, opravil izris parcel v GERK-pregledovalniku ter glede opredelitve namenske rabe predmetne parcele opravil vpogled v URBINFO. Ugotovil je, da je parcela v lasti fizične osebe in da je po občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju MOL) parcela opredeljena kot kmetijsko zemljišče. Na podlagi tega je bil dne 11. 2. 2020 in ponovno dne 2. 11. 2020 opravljen pregled na terenu, v katerem je organ ugotovil, da je na parceli postavljen enoredni kozolec, ki ima pričvrščeno oglasno platno z napisom "A." (pravilno "A." op. sodišča) in se ne uporablja v kmetijske namene. Lastnik parcele je v postopku navedel, da parcela ni več v njegovi lasti, saj jo je skupaj s kozolcem leta 2010 prodal in je ne uporablja več, sicer pa je bil kozolec postavljen leta 1995 za potrebe sušenja in shranjevanja sena na njegovi 9 hektarski kmetiji. Ker je bil v zemljiško knjigo še vedno vpisan isti lastnik, je organ lastnika pozval, naj svoje trditve glede prenosa lastništva dokaže. Lastnik je priložil overjeno kupoprodajno pogodbo s podjetjem B., d. o. o., Ljubljana, z dne 11. 10. 2010. Prvostopenjski organ je pozval navedeno podjetje, da se opredeli glede teh ugotovitev in navede, kdo uporablja enoredni kozolec. Podjetje je navedlo, da je bil kozolec postavljen okrog leta 1990 ter da je trenutni uporabnik tožeča stranka ter okoliški kmetije za sušenje sena. K pisnemu odgovoru so priložil najemno pogodbo med podjetjem C., s. p., Ljubljana, in tožečo stranko, iz katere je jasno razvidno, da je ta uporabnica enorednega kozolca na predmetni parceli in sicer za potrebe oziroma za namen oglaševanja.

3. Prvostopenjski organ je tožečo stranko seznanil z ugotovitvami iz pregleda z dne 2. 11. 2020 in jo pozval k izjavi, od kdaj uporablja enojni kozolec v oglaševalske namene, in k predložitvi dokumentacije, iz katere bo razvidno, od kdaj in kdo je trenutni uporabnik enorednega kozolca na predmetni parceli.

4. Tožeča stranka je v svojem odgovoru navedla, da kmetijska inšpekcija pri pregledu ni upoštevala določil Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), da je napačno uporabila materialno pravo, da je nepopolno in zmotno ugotovila dejstva in sprejela napačne zaključke. Navedla je tudi, da v ZKZ ni posebej opredeljeno, da se mora kmetijski objekt uporabljati v kmetijske namene, da ji ni znano, kako je prišel organ do zaključka, da se kmetijsko zemljišče ne uporablja v kmetijske namene, da se skladno z 102. členom Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), podjetje A. ukvarja s prodajo in distribucijo pripomočkov ter material za kmetovanje, opravljanje kmetijskih dejavnosti ter spodbuja opravljanje kmetijskih dejavnosti, kar je skladno s prej navedenim členom. Nadalje je navedla, da inšpekcijski organ ni ugotavljal, ali se na predmetni parceli izvajajo kmetijska opravila, da se parcela uporablja v skladu s svojim namenom, da postavljeni kozolec ne ovira kmetijskih opravil, da ni postavila predmetnega kozolca, da ima v uporabi le zaščitno platno z napisomA., da ni bila nikoli lastnica kozolca in da z napisom istočasno spodbuja kmetijsko dejavnost, hkrati pa ščiti seno in koruzo med sušenjem pred vremenskimi vplivi. V nadaljevanju se je opredelila glede določbe prvega odstavka 4. člena ZKZ ter navedla, da kozolec ne ovira doseganje tega namena. Ponovila je, da organ ni ugotavljal obdelanosti zemljišča, ter da je jasno, da se v zimskem času kozolec ne uporablja za shranjevanje sena in drugih pridelkov. Kozolec je postavljen zakonito, skladno z Uredbo o razvrščanju objektov glede na skladnost gradnje, kar je pristojnost gradbene in ne kmetijske inšpekcije. Nadaljevala je, da bi kmetijska inšpekcija, pri ugotavljanju skladnosti gradnje morala odstopiti zadevo gradbeni inšpekciji ter se sklicevala na sodbo Upravnega sodišča številka I U 537/2013. Tožeča stranka je namestila platno zgolj zaradi tega, da ščiti pridelek pred različnimi vremenskimi vplivi in ne za oglaševalske namene. Ugovarjala je tudi kršitev 22. člena Ustave.

5. Organ je v izpodbijani odločbi pojasnil, da je bil inšpekcijski pregled opravljen na podlagi ZKZ, in da ni sporno, kdo je upravitelj enorednega kozolca, kar je potrdila tudi tožeča stranka v svoji izjavi. Uporaba oglasnega platna za zaščito pred vremenskimi vplivi ni pravilna uporaba enorednega kozolca za kmetijske dejavnosti, kot je sušenje sena ali sušenje pridelkov. Kozolci so namenjeni sušenju pridelkov iz kmetijske dejavnosti. V času sezone, ko pridelkov ni, je kozolec pač prazen, ne sme pa se v tem času uporabljati za drug namen. V ZKZ ni navedeno, da se lahko v času "mrtve" sezone, torej, ko ni pridelkov, kmetijski objekt uporablja v drug namen. Poleg tega v tem postopku ni predmet pregleda nenamenska raba zemljišča ali zakonitost postavitve enorednega kozolca, ampak uporaba kmetijskega objekta (enorednega kozolca). V dvanajsti alineji B odstavka 107. člena ZKZ je določeno, da ima kmetijska inšpekcija pristojnost prepovedati uporabo objekta iz točk b), c), č), d) in e) prvega odstavka ter drugega in tretjega odstavka 3.č člena tega zakona ali prvega odstavka 3.ea člena tega zakona, ki mu je bila spremenjena namembnost. Zato sodba Upravnega sodišča številka I U 537/2013 v tem primeru ni relevantna. Morebitno dejstvo, da podjetje A. spodbuja kmetovanje, prodaja in distribuira material za kmetovanje ter opravljanje kmetijskih dejavnosti, nima zveze z dejstvom, da se je kmetijskemu objektu spremenila namembnost. Kmetijski objekt se uporablja v namene oglaševanja, kar ni kmetijska dejavnost. Izkazano je, kdo je upravljalec enorednega kozolca, kdaj in kdo ga je postavil (kar v tem primeru sploh ni relevantno) ter kako se enoredni kozolec uporablja. Gre za vprašanje dovoljenosti uporabe kmetijskega objekta za drug namen, kot za spravilo pridelka, torej za dovoljenost izvajanja druge, nekmetijske dejavnosti. Predmet postopka ni ugotavljanje in preprečevanje nenamenske rabe kmetijskih zemljišč v smislu zbitosti tal, erozije oz. zagotavljanje trajne rodovitnosti tal, temveč presoja, ali se kmetijski objekt uporablja izključno skladno z namenom, tj. za spravilo kmetijskih proizvodov. Ob pregledu na enorednem kozolcu ni bila spravljena hrana ali krma, temveč je bilo le izobešeno oglasno platno. Organ se je skliceval na določbe 1. točke 3. člena ZKme-1, deseti odstavek 3. ea člena ZKZ, c) točko prvega odstavka 3. ea člena ter 107. člen ZKZ. Prvostopenjski organ je navedel, da se na kozolcu izvaja nekmetijska dejavnost, dejavnost oglaševalskih agencij, ki je v standardni klasifikaciji dejavnosti opredeljena pod šifro 73.110 in kamor spada tudi zasnova in izvedba oglaševanja na prostem, npr. z oglasnimi panoji, plakati, izložbami in drugimi razstavnimi prostori, na prevoznih sredstvih ipd. Na enorednem kozolcu je bila z vpetjem oglasnega panoja, s čimer se izvaja nekmetijska dejavnost, tj. dejavnosti oglaševalskih agencij, spremenjena namembnost.

   Drugostopenjska odločba

6. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil.

7. V odločbi je ugotovil, da je v najemni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in C., s.p., določeno, da najemodajalec dovoljuje najemniku na v najem oddanem objektu namestiti oglasno platno s sporočilom najemnikovega naročnika. Da je namen najema brez dvoma izvajanje dejavnosti oglaševanja oziroma trženja oglasnega prostora, je mogoče zaključiti glede na izrecno omembo oglasnega objekta v 1. in 2. alineji tretjega odstavka 1. člena najemne pogodbe. V obravnavani zadevi vprašanje lastništva zemljišča ni bistveno, saj relevantne določbe ZKZ veljajo tako za lastnike, kot za zakupnike in druge uporabnike kmetijskih zemljišč. In prav med druge uporabnike zemljišča sodi tožeča stranka. Njen namen uporabe zemljišča ni kmetijski (namen kmetijske proizvodnje). Na fotografijah je tudi razvidno, da število oziroma gostota prečnih lat na kozolcu (večina lukenj za late je namreč praznih) sploh ne omogoča sušenja in shranjevanja kakršnegakoli kmetijskega pridelka ali pa zgolj v zelo majhnem obsegu. S tem se je drugostopenjski organ odzval na očitek, da se organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni opredelil do njegovih navedb, da navedeno platno ščiti seno in koruzo pred vremenskimi vplivi. Drugostopenjski organ je povzel, da je v obravnavani zadevi kršen prvi odstavek 4. člena ZKZ, saj se obravnavani kozolec, med drugim (ne glede na sklicevanje, da platno služi za zaščito) očitno uporablja kot površina za oglaševanje in potemtakem v nasprotju z njegovim namenom. Ker je kozolec postavljen na kmetijskem zemljišču, je upravičeno šteti, da se posredno tudi zemljišče samo uporablja v nasprotju z njegovim namenom, v kolikor se na njem nahajajo oglasne površine.

8. Organ druge stopnje je zavrnil argument tožeče stranke, da v izreku izpodbijane odločbe ni določno naveden objekt, na katerega se nanaša odstranitev panoja za oglaševanje. V izreku je natančno opredeljeno zemljišče, na katerem stoji enoredni kozolec, na slednjega pa se nanaša odrejeni inšpekcijski ukrep. V naravi je to ne le edini kozolec, pač pa sploh edini objekt na tem zemljišču, zato dvoma o tem, o katerem objektu je govora v izreku izpodbijane odločbe, ni. Določba prvega odstavka 4. člena ZKZ, da je kmetijska zemljišča treba uporabljati v skladu z njihovim namenom, izključuje možnost uporabe teh zemljišč v drugačne namene, ne glede na obseg nedovoljene uporabe. Morebitno dejstvo, da kozolec ne ovira siceršnjega doseganja namena, ki ga obdelava travnika zasleduje, je nerelevantno, saj pritožnikova dejavnost sama po sebi pomeni kršenje omenjene določbe ZKZ. Drugostopenjski organ je poudaril, da predmet inšpekcijskega postopka ni bilo vprašanje zakonitosti postavitve (legalnosti gradnje) kozolca glede na Uredbo o razvrščanju objektov, temveč vprašanje uporabe kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom. Zato ni razloga za to, da bi se organ prve stopnje pri odločitvi zanašal ali jo celo prepustil gradbeni inšpekciji. Prav tako za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in pravilno uporabo materialnega prava, ni poglavitno dejstvo, kdo in kdaj je postavil kozolec. Tožeča stranka je sama izpostavila, da nikoli ni bila lastnica kozolca, da ga ni postavila in da je njena last le platno. Torej spada med druge uporabnike zemljišča po ZKZ.

   Tožbene navedbe

9. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je že v upravnem postopku ugovarjala nepravilnost in nezakonitost izpodbijane odločbe z vidika določil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ZKZ in Uredbe o razvrščanju objektov. Izpodbijane odločbe v smislu navedenega ugovora ni mogoče preizkusiti, saj niti odločba prvostopenjskega inšpekcijskega organa niti odločba pritožbenega organa v zvezi s tem ne vsebujeta pravno relevantnih razlogov. Drugostopenjski organ ne pojasni, zakaj je zgolj tožeča stranka zavezanka v predmetnem postopku, glede na njene pritožbene razloge o nezdravi konkurenci v MOL na področju oglaševanja, niti ne navaja pravno relevantnih razlogov glede stvarne pristojnosti za odločanje v konkretnem inšpekcijskem postopku z vidika v času odločanja veljavne gradbene zakonodaje (Gradbeni zakon in Uredbe o razvrščanju objektov), ki je stopila v veljavo 2. junija 2018. Izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti iz navedenih razlogov, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Tožena stranka v izpodbijani odločbi glede vprašanja pristojnosti ugotovi le, da gre za "objekt, ki se uporablja v kmetijske namene", česar pa konkretno ne utemelji. Sporno v predmetni upravni zadevi je, ali se zemljišče oziroma enoredni kozolec na njem, glede na to, da je ta postavljen na kmetijskem zemljišču, uporablja skladno s svojim namenom. Tožena stranka se postavi na stališče, da zavezanec v "mrtvi" sezoni, ko ni čas za sušenje sena ali sušenje pridelkov, uporablja enoredni kozolec za drug, tj. oglaševalski namen. Tožena stranka je do napačnega zaključka prišla na podlagi ugotovitve, kot izhaja iz pregleda, da je bilo na kozolcu pričvrščeno oglasno platno družbe A. Ne drži stališče tožene stranke, da se kozolec ne uporablja za kmetijske namene. Uporabo kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom, je potrebno razumeti kot uporabo za kmetijsko proizvodnjo, ki v ZKZ ni posebej opredeljena. Glede na to, da namen uporabe za kmetijske namene v zakonu ni posebej opredeljen, tožeči stranki ni znano, kako je tožena stranka lahko prišla do zaključka, da se omenjeno kmetijsko zemljišče ne uporablja za kmetijski namen. Skladno z 102. členom ZKmet-1 je kmetijsko opravilo delovni proces ali vsakršna dejavnost, katere namen je opravljanje kmetijske dejavnosti. Dne 2. 11. 2020 se je na kozolcu nahajal oglasni pano, na katerem je navedena gospodarska družba A., d.o.o. Po mnenju tožeče stranke je v konkretnem primeru bistveno, da tožena stranka ob inšpekcijskem pregledu sploh ni ugotavljala, "ali so na kmetijskem zemljišču bila oziroma ali kaže na to, da se izvajajo kmetijska opravila — obdelava tal, delo s kmetijsko mehanizacijo, košnja, itd." in torej sploh ni ugotavljala bistvenega, tj., da se kmetijsko zemljišče uporablja skladno s svojim namenom, saj se kosi, pri čemer postavljeni kozolec tega ne ovira. Tožeča stranka nikoli ni postavila predmetnega kozolca in ni bila njegov investitor, v uporabi ima le zaščitno platno z napisom A., ki istočasno spodbuja h kmetijski dejavnosti ter ščiti seno in koruzo med sušenjem pred močnim vetrom, dežjem, itd. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi zgolj postavi na stališče, da oglasni pano kozolec postavlja v luč, ko ta ni uporabljen za kmetijske namene, do izjave tožeče stranke, da navedeno platno ščiti seno in koruzo pred močnim vetrom in dežjem, pa se sploh ni opredelila in tako ostaja dejansko stanje o tem, ali uporabnik kozolca lahko zaščiti pridelke pred vremenskimi pojavi, neraziskano. Zaščita pridelkov, ki se sušijo na kozolcu, prav tako predstavlja del kmetijske dejavnosti, katera nima prav nobene zveze z oglaševalsko dejavnostjo.

10. Prvi odstavek 4. člena ZKZ od lastnikov kmetijskega zemljišča oziroma njegovih uporabnikov ne zahteva, da se kmetijsko zemljišče uporablja izključno za namen kmetijske proizvodnje, ampak skladno z njegovim namenom, kar predmetno zemljišče se. Postavljeni kozolec ne ovira doseganje namena, ki ga obdelava travnika zasleduje, tj. košnja trave in spravilo sena, saj je navedeno možno in tudi udejanjeno, česar pa tožena stranka sploh ni ugotavljala, temveč je zgolj ob vpogledu oglasnega panoja zaključila, da se kozolec ne uporablja za kmetijske namene. Tožena stranka ne ugotavlja, da se "zemljišče ne uporablja za kmetijske namene, temveč kozolec na betonskih stebrih, ki so med seboj povezani z lesenimi latami", pri čemer je jasno, da se v mesecu novembru kozolec ne more uporabljati za kmetijski namen, tj. sušenj in spravilo seno, se pa ta uporablja za ta namen, ko je to glede na letni čas možno in dopustno. Omenjeni zakon ne preprečuje lastnikom kmetijskega zemljišča ali uporabnikom, da objekt, zaščitijo pred vremenskimi pojavi. Tudi pridelki na njivi se pokrijejo, pa to ne pomeni, da se kmetijsko zemljišče ne uporablja skladno z namenom.

11. Kozolec je postavljen zakonito, skladno z Uredbo o razvrščanju objektov glede na skladnost gradnje, kar se ugotavlja v postopku pred gradbeno in ne kmetijsko inšpekcijo. V takšnih primerih bi moral kmetijski inšpektor legalnost postavitve prepustiti gradbeni inšpekciji, tako tudi izhaja iz sodbe Upravnega sodišča I U 537/2013.

12. Za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja bi morala tožena stranka ugotoviti, kdo in kdaj je postavil kozolec in presoditi, ali je glede na datum postavitve sploh uporabljen pravilni materialni predpis. Nadalje bi morala zakonitost postavitve kozolca ter "njegovega namena uporabe" prepustiti gradbeni inšpekciji. Tožeča stranka je navedla, da "uporablja kozolec, kamor je namestila zaščitno platno, ki ščiti kozolec pred vremenskimi vplivi in ne za oglaševalske namene, kot izhaja iz izpodbijane odločbe več kot deset let, kozolec je postavil lastnik zemljišča D. D., kot je znano tožeči stranki."

13. Tožeča stranka toženi očita, da bi se morala ukvarjati z nadaljnjimi materialno pravnimi predpisi in proučiti določbe ZKme-1 ter posamezno kmetijsko dejavnost, s katero se ukvarja tožeča stranka v okviru obdelovanja tega predmetnega zemljišča ter priti do pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa zgolj iz razloga, ker je na zemljišču postavljen oglasni pano, ki napotuje k nakupovanju kmetijskih pripomočkov, rastlin, semen, itd. ter spodbuja kmetijsko dejavnost, zaključiti, da se kozolec ne uporablja za kmetijski namen. Tožeča stranka se ob tem sprašuje za kateri kmetijski namen oz. katero dejavnost bi se predmetni kozolec novembra lahko uporabljal? Tožeča stranka je s platnom le zaščitila kozolec in tega ne prepoveduje noben predpis. Meni, da ji je tožena stranka z vnaprejšnjo dokazno oceno neizvedenih dokazov grobo kršila pravico iz 22. člena Ustave, napačno pa je uporabila tudi Uredbo o razvrščanju objektov.

14. Načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP terja od tožene stranke uporabo materialnega prava, ki velja v času izdaje odločbe. Kmetijska inšpekcija ni pristojna za obravnavano predmetne zadeve, saj ima kozolec betonirane temelje "in je po Uredbi o razvrščanju objektov (Priloga 1)." Tožena stranka ne pojasni, kako se kvalificira predmetni kozolec. Kozolec se ne razvršča samo za spravilo kmetijskih pridelkov kot CC-SI 12713 Stavba za skladiščenje izdelkov. Stavbe v obliki kozolcev se namreč kvalificirajo skladno z njihovim namenom, npr. lahko tudi kot gostinski prostor. Kozolec (CC-SI 12713 Stavba za skladiščenje pridelka) je enostaven objekt do površine vključno 40 m2, če ima do dve etaži, njegova višina ne presega 4 m, njegova globina ne presega 1 m in njegov nosilni razpon ne presega 4 m. Med nezahtevne objekte pa se razvršča tak kozolec, če ima eno ali dve etaži, če je skupna površina etaž do vključno 150 m2, njegova globina ne presega 2 m in nosilni razpon ni večji od 5 m. Uredba za razvrščanje kozolcev med nezahtevne objekte določa izjemo in ne določa omejitve višine objekta. Vsi kozolci, ki se ne uvrščajo med enostavne ali nezahtevne objekte, se uvrščajo med manj zahtevne objekte. Tožeča stranka meni, da v upravnem postopku ostaja navedena kvalifikacija kozolca neizkazana.

15. Obrazložitev izpodbijane odločbe je po mnenju tožeče stranke tudi nekonsistentna in nejasna. Tožena stranka ugotavlja, da je dokazano, kako se enoredni kozolec uporablja, pri čemer ne pojasni s čim oz. na kakšen način je to izkazano. Tožeča stranka se sprašuje, če doma prekrijemo del stavbe s platnom, ki oglašuje določeno podjetje, ali to že pomeni, da oglašujemo? Kljub temu, da je tožeča stranka specializirana za oglaševanje, navedeno ne more avtomatično pomeniti, da enorednega kozolca na navedeni parceli ne uporablja za kmetijske namene ona ali njen lastnik in da se ta uporablja izključno za oglaševanje. Glede na to, da je uporabo kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom, potrebno razumeti kot uporabo za kmetijsko proizvodnjo, ki v ZKZ ni posebej opredeljena, se tožeča stranka ne more strinjati s stališčem tožene, da se kozolec ne uporablja za kmetijski namen. Takšno nejasno sklicevanje na materialne predpise ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje sta privedla do tega, da je obrazložitev izpodbijane odločbe nejasna. Tožena stranka se sklicuje na Gradbeni zakon, kljub temu, da gre za kmetijko zemljišče. Neskladen je tudi izrek izpodbijane odločbe z obrazložitvijo. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila, zakaj konkretno oziroma na podlagi katerih kriterijev oziroma meril sporni objekt glede na konkretne okoliščine primera predstavlja objekt za oglaševanje ter obveščanje, saj bi lahko šele tako argumentirana in konkretizirana ugotovitev o tem (ne pa splošna in abstraktna) dala podlago za nadaljnje ukrepanje v zakonski in podzakonski podlagi, na katero se tožena stranka sklicuje. Izpodbijana odločba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka je tožečo obravnavala pristransko in je kršila tudi 10. člen ZUP, saj je "odločila po prostem preudarku tudi takrat, ko je tožeča stranka navedla v pritožbi, da 4. člen ZKZ od lastnikov kmetijskega zemljišča ali zakupnikov, najemnikov ne zahteva, da se kmetijsko zemljišče uporablja izključno za namen kmetijske proizvodnje, ampak skladno z njegovim namenom." Tudi iz tega razloga je tožena stranka zagrešila bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka očitno odloča po prostem preudarku, po svojem prepričanju, brez skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, posledično nezakonito in v škodo tožeče stranke.

16. Tožeča stranka sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

    Odgovor na tožbo

17. Tožena stranka je predlagala zavrnitev tožbe in navedla, da se zemljišče uporablja v nasprotju z njegovim namenom. Kozolec, ki je postavljen na zemljišču, namreč med drugim očitno služi kot površina za oglaševanje, pri čemer je sklicevanje na vremenske razmere in domnevno zaščito sena in koruze pred močnim vetrom ter dežjem, nerelevantno. Ker je kozolec postavljen na kmetijskem zemljišču, je upravičeno šteti, da se posredno tudi zemljišče samo uporablja v nasprotju z njegovim namenom, v kolikor se na njem nahajajo oglasne površine. Kmetijska proizvodnja in lov ter z njima povezane storitve so taksativno naštete v Prilogi I: Standardna klasifikacija dejavnosti - SKD 2008 Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti, in sicer v okviru področja A. Med temi storitvami ni nobene, ki bi bila kakorkoli povezana z oglaševanjem, torej dejavnostmi, ki so uvrščene v oddelek 72, na področju M v omenjeni Prilogi I Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti. Dejavnosti, ki jo na zemljišču opravlja tožeča stranka, torej nikakor ne gre šteti za uporabo zemljišča v kmetijski namen (namen kmetijske proizvodnje).

    Sodna presoja

18. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo in prebralo listine sodnega spisa v prilogah A1-A10 in listine upravnega spisa, ki se nanaša na to zadevo.

19. Sodišče ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, saj je bil ta na narok 12. 5. 2025 pravočasno in pravilno vabljen, vendar na narok ni pristopil, svojega izostanka pa ni uspel opravičiti (drugi odstavek 258. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

    K točki I izreka

20. Tožba ni utemeljena.

21. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Že prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljil svojo odločitev, s katero se je strinjal tudi pritožbeni organ in odločitev še dodatno obrazložil. Sodišče glede razlogov za odločitev v celoti sledi razlogom v izpodbijani prvostopenjski in drugostopenjski odločbi. Na te razloge se sklicuje sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1.

22. V prvostopenjski odločbi je bilo kot bistveno vprašanje izpostavljena dovoljenost uporabe kmetijskega objekta za drug namen, kot za spravilo pridelka, torej za dovoljenost izvajanja druge, nekmetijske dejavnosti. Prvostopenjski organ se je skliceval na deseti odstavek 3. ea člena ZKZ, ki določa uporabo kmetijskih objektov iz prvega odstavka tega člena¹ - med katerimi je omenjen tudi kozolec - le v kmetijske namene, v povezavi z 12. alinejo (pravilno 13.) B točke 107. člena ZKZ, po katerem ima kmetijski inšpektor pristojnost prepovedati uporabo objekta iz, med drugim, drugega in tretjega odstavka 3.č člena ZKZ in prvega odstavka 3.ea člena ZKZ - v obeh določbah je omenjen kozolec - ki mu je bila spremenjena namembnost.

23. Temu je drugostopenjski organ dodal še sklicevanje na prvi odstavek 4. člena ZKZ, ki določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin, rekoč, da ker je kozolec postavljen na kmetijskem zemljišču, se posredno tudi zemljišče samo uporablja v nasprotju z njegovim namenom. V prvi alineji B točke 107. člena ZKZ je določeno, da je pristojnost kmetijskega inšpektorja prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku. Ustava v 71. členu posebej varuje zemljišča. V prvem odstavku je določeno, da zakon določa zaradi smotrnega izkoriščanja posebne pogoje za uporabo zemljišč, v drugem pa, da zakon določa posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Kmetijska zemljišča so torej med vsemi zemljišči še posebej varovana, in sicer, med drugim, prav z zgoraj omenjenimi določbami ZKZ.²

24. V tožbi tožeča stranka najprej zatrjuje, da naj se drugostopenjski organ ne bi opredelil do njenih pritožbenih ugovorov, zakaj je "zgolj" ona zavezanka v predmetnem postopku, ko pa je v pritožbi podala tudi trditve o nezdravi konkurenci v MOL na področju oglaševanja. Iz upravnega spisa izhaja, da tožeča stranka tovrstnih ugovorov, tj., da naj ne bi bila zavezanka (kakor tudi navedb glede MOL) v pritožbi ni uveljavljala, zato v zvezi s tem ne more uspešno uveljavljati neobrazloženosti drugostopenjske odločbe. Pa tudi sicer iz ZKZ³ izhaja, da je inšpekcijski zavezanec lastnik, zakupnik (tj. najemnik) ali drug uporabnik kmetijskega zemljišče, torej tudi tisti, ki dejansko uporablja kmetijsko zemljišče ali njegov del, tožeča stranka pa je v postopku sama zatrjevala, da je na podlagi najemne pogodbe na obravnavani enoredni kozolec postavila oglasni pano, in tudi sicer ni prerekala dejstva, da je uporabnica kmetijskega zemljišča oziroma kozolca.

25. Med strankama torej ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi najemne pogodbe na obravnavani enoredni kozolec postavila oglaševalski pano. Prav tako ni sporno, da je obravnavana nepremičnina po namenski rabi kmetijsko zemljišče, na njem pa stoji kmetijski objekt - (enoredni) kozolec. Ob tako ugotovljenem relevantnem dejanskem stanju se izkaže za pravilno presoja tožene stranke, da se tako kozolec kot kmetijsko zemljišče s tem, ko je na kozolcu postavljen oglaševalski pano, ne uporabljata v skladu s svojim namenom, kakor to določa deseti odstavek 3. ea člena ZKZ oziroma prvi odstavek 4. člena ZKZ.

26. Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe o nepristojnosti kmetijske inšpekcije, do katerih sta se oba organa pravilno opredelila, sklicujoč se na določbo 107. člena ZKZ, ki določa pristojnosti kmetijske inšpekcije v zvezi z kmetijskimi zemljišči in kmetijskimi objekti, ki se ne uporabljajo skladno z njihovim namenom. S splošnimi navedbami o tem, da je treba preveriti veljavno gradbeno zakonodajo, da je kozolec postavljen zakonito, da je bila napačno uporabljena Uredba o razvrščanju objektov, ker kvalifikacija objekta po njej ostaja "neizkazana", in da ni jasno na podlagi katerih kriterijev oziroma meril sporni objekt predstavlja objekt za oglaševanje ter obveščanje, s katerimi tožeča stranka meri na to, da je za zadevo izključno pristojna gradbena inšpekcija, tožeča stranka ne more uspeti. Določba 106. člena ZKZ namreč določa, da izvajanje določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, nadzorujejo kmetijski inšpektorji, in da določbe 4. člena tega zakona ter predpisov, izdanih na njegovi podlagi, nadzorujejo tudi inšpektorji za varstvo okolja in gradbeni inšpektorji v skladu s svojimi pristojnostmi. Možna je torej kvečjemu pristojnost obeh inšpekcij, ne pa samo gradbene. V zvezi s tem tožeča stranka še pavšalno uveljavlja, da bi morala tožena stranka ugotavljati kdo in kdaj je kozolec postavil, kar pa na presojo o uporabi kozolca ne more vplivati. Tega ne pojasni niti tožeča stranka.

27. Tožeča stranka v bistvenem prereka ugotovitev tožene stranke, da se kozolec ne uporablja za kmetijski namen. Navaja, da je treba uporabo kmetijskega zemljišča v skladu z njegovim namenom razumeti kot uporabo za kmetijsko proizvodnjo, ki v ZKZ ni posebej opredeljena, posledično pa ni znano, kako je tožena stranka prišla do zaključka, da se omenjeno kmetijsko zemljišče ne uporablja za kmetijski namen. Uveljavlja, da tožena stranka ni ugotavljala, "ali so na kmetijskem zemljišču bila oziroma ali kaže na to, da se izvajajo kmetijska opravila — obdelava tal, delo s kmetijsko mehanizacijo, košnja, itd.". Trdi, da se kmetijsko zemljišče uporablja skladno s svojim namenom, saj se kosi, pri čemer postavljeni kozolec tega ne ovira.

28. Že prvostopenjski organ se je glede izraza kmetijska proizvodnja skliceval na določbo prve točke 3. odstavka ZKme-1,⁴ drugostopenjski pa je še dodatno navedel, da sta kmetijska proizvodnja in lov ter z njima povezane storitve taksativno naštete v Prilogi I: Standardna klasifikacija dejavnosti - SKD 2008 Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti, in sicer v okviru področja A, in da med temi storitvami ni nobene, ki bi bila kakorkoli povezana z oglaševanjem, torej z dejavnostmi, ki so uvrščene v oddelek 72, na področju M v omenjeni Prilogi I Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti. S tem v zvezi tožeča stranka nejasno navaja, da bi morala tožena stranka proučiti določbe ZKme-1 in "preučiti posamezno kmetijsko dejavnost, s katero se ukvarja tožeča stranka v okviru obdelovanja tega predmetnega zemljišča", ter priti do pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa zgolj zato, ker je na zemljišču postavljen oglasni pano, zaključiti, da se kozolec ne uporablja za kmetijsko namen. Tožeča stranka namreč v postopku ni zatrjevala, da se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo.

29. Nadalje sodišče opozarja na ustaljeno upravno-sodno prakso, po kateri že postavitev kovinske konstrukcije za namene oglaševanja - enako je mogoče ugotoviti za namestitev oglaševalskega panoja na kmetijski objekt, tj. kozolec, na kmetijskem zemljišču - pomeni, da se zemljišče uporablja v nasprotju z njegovim namenom, in ni pravno pomembno, ali oglasni pano kogarkoli moti, ali se košnja oziroma kakšna druga kmetijska dejavnost opravlja nemoteno ter ali se zemljišču in rastlinam škoduje.⁵ Nerelevantno je tudi, ali se s panojem oglašuje trgovina, ki naj bi spodbujala h kmetijski dejavnosti, kakor to trdi tožeča stranka, saj niti tovrstno oglaševanje ni kmetijska dejavnost. Tožeča stranka se tudi sprašuje, za kateri kmetijski namen oz. katero dejavnost bi se kozolec novembra v "mrtvi sezoni" lahko uporabljal, in da pokrivanje kozolca z oglasnim platnom v tem času ni prepovedano, vendar sodišče poudarja, da tovrstne izjeme zgoraj citirane določbe ZKZ o namenskosti rabe kmetijskega zemljišča in objekta ne določajo. Tožeča stranka je v postopku celo ugovarjala, da je na kozolec namestila zgolj zaščitno platno, ki ščiti kozolec pred vremenskimi vplivi, in da platno ne služi za oglaševalske namene, kar je prepričljivo zavrnil že drugostopenjski organ sklicujoč se na določbe najemne pogodbe, iz katerih izhaja, da je namen najema prav izvajanje dejavnosti oglaševanja oziroma trženja oglasnega prostora. V tej luči ni prepričljiv ugovor tožeče stranke, da platno zgolj ščiti pridelke na kozolcu in da je tožeča stranka sicer res specializirana za oglaševanje, vendar navedeno ne more avtomatično pomeniti, da enorednega kozolca na predmetnem zemljišču ne uporablja za kmetijske namene ona ali njen lastnik in da se ta uporablja izključno za oglaševanje. Dejstvo namreč ostaja, da tožeča stranka kmetijsko zemljišče oziroma kmetijski objekt na njem uporablja za oglaševanje. Ali to ovira siceršnjo kmetijsko dejavnost (lastnika ali koga drugega) pa ni pravno relevantno.⁶

30. Na glavni obravnavi je tožeča stranka uveljavljala še analogijo z električnimi "kandelabri", ki da na kmetijskem zemljišču lahko stojijo in pod katerimi lahko kmet enako kot pod spornim kozolcem kosi travo in zemljišče normalno obdeluje. Ne le, da je te navedbe podala šele na glavni obravnavi, torej v nasprotju z 52. členom ZUS-1,⁷ ki velja tudi za morebitna splošna dejstva, na kar se je tožeča stranka sklicevala, pač pa (ne)dopustnost tovrstnih objektov še ne pomeni, da je oglaševanje na kmetijskih zemljiščih dopustno. Še posebej, ker je dopustna gradnja nekaterih objektov ali posegov v prostor, med drugim, na podlagi l) točke 3.č člena ZKZ,⁸ tožeča stranka pa ni niti trdila, da bi bila tovrstna izjema za oglasna platna dopustna. Ker se ne nanašajo na tožečo stranko, ki se s kmetijstvom nesporno ne ukvarja, tudi niso relevantni ugovori tožeče stranke o tem, da oglaševanje ekonomsko podpira kmeta.

31. Pavšalen je tožbeni očitek, da naj bi bil izrek odločbe neskladen z obrazložitvijo, saj tožeča stranka neskladja ne pojasni, nejasen pa je tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka kršila 10. člen ZUP, saj je "odločila po prostem preudarku tudi takrat, ko je tožeča stranka navedla v pritožbi, da 4. člen ZKZ od lastnikov kmetijskega zemljišča ali zakupnikov, najemnikov ne zahteva, da se kmetijsko zemljišče uporablja izključno za namen kmetijske proizvodnje, ampak skladno z njegovim namenom." ZUP v 10. členu⁹ namreč ne ureja odločanja po prostem preudarku, za kar tudi sicer v konkretni zadevi ne gre, pač pa ureja prosto presojo dokazov.

32. Na podlagi vsega navedenega je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

    K točki II izreka:

33. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Ta določa: Lokalna skupnost lahko, če to ni v nasprotju s strateškimi usmeritvami prostorskega razvoja lokalne skupnosti, z občinskim podrobnim prostorskim načrtom v skladu z zakonom, ki ureja prostorsko načrtovanje (v nadaljnjem besedilu: OPPN), na kmetijskih zemljiščih brez spremembe namenske rabe načrtuje naslednje kmetijske objekte, ki so neposredno namenjeni kmetijski dejavnosti: a) stavbe za rastlinsko pridelavo, če je način pridelave neposredno vezan na kmetijsko zemljišče; b) stavbe za rejo živali (perutninske farme, hlevi, svinjaki, staje, kobilarne in podobne stavbe za rejo živali), vključno z objekti za skladiščenje gnoja in gnojevke, razen objektov, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje po predpisu, ki ureja vrste posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje; c) stavbe za spravilo pridelka (kmetijski silosi, kašče, kleti, seniki, skednji, kozolci, koruznjaki in podobne stavbe za spravilo pridelka, razen vinskih kleti in zidanic) in stavbe za predelavo lastnih kmetijskih pridelkov (sirarne, sušilnice sadja ipd.); č) druge nestanovanjske kmetijske stavbe (stavbe za shranjevanje kmetijskih strojev, orodja in mehanizacije).
² ZKZ na splošno ureja varstvo kmetijskih zemljišč in njihovo upravljanje, tako da določa njihovo razvrstitev, rabo in obdelovanje, njihov promet in zakup, agrarne operacije in skupne pašnike (prvi odstavek 1. člena ZKZ).
³ Npr.: V prvem odstavku 7. člena ZKZ je določeno, da mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča: (-) obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar; (-) preprečevati zaraščanje kmetijskih zemljišč, razen kmetijskih zemljišč, ki glede na predpis, ki ureja vrste dejanske rabe kmetijskih zemljišč, izpolnjuje pogoje za vrsto rabe "drevesa in grmičevje"; (-) uporabljati zemljiščem in kraju primerne metode kmetovanja za preprečevanje zbitosti tal, erozije in onesnaženja ter za zagotavljanje trajne rodovitnosti zemljišč. V skladu s tretjim odstavkom 7. člena ZKZ kmetijska inšpekcija z odločbo naloži izvedbo primernih ukrepov, če ugotovi, da lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča ne ravna v skladu s prvo alinejo prvega odstavka tega člena. Lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča mora te ukrepe izvesti v skladu z roki, določenimi v odločbi, ki pa ne smejo biti daljši od enega leta.
⁴ Po 1. točki 3. člena ZKme-1 je kmetijska dejavnost opredeljena kot gospodarska panoga, ki obsega pridelovanje kmetijskih rastlin oziroma živinorejo ter storitve za rastlinsko pridelavo oziroma živinorejo, razen veterinarskih storitev, in dejavnosti, ki so v predpisih, ki urejajo standardno klasifikacijo dejavnosti, navedene pod "01.1 Pridelovanje netrajnih rastlin", "01.2 Gojenje trajnih nasadov", "01.3 Razmnoževanje rastlin", "01.4 Živinoreja", "01.5 Mešano kmetijstvo" in "01.6 Storitve za kmetijsko proizvodnjo in priprava pridelkov.
⁵ Gl. npr. sodbe Upravnega sodišča: IV U 143/2017 z dne 2. 4. 2019, I U 671/2020 z dne 31. 5. 2022, I U 621/2021 z dne 8. 3. 2023, I U 73/2021 z dne 24. 3. 2023, I U 1195/2021 z dne 14. 12. 2023, I U 1917/2021 z dne 29. 1. 2024, I U 1147/2022 z dne 20. 3. 2024, I U 876/2021 z dne 14. 3. 2024, I U 397/2017 z dne 12. 7. 2017, I U 1666/2016 z dne 30. 1. 2018, I U 1343/2021 z dne 22. 3. 2024. Gl. Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 183/2016 z dne 15. 3. 2017.
⁶ Gl. v prejšnji opombi navedeno sodno prakso.
⁷ Ta določa: V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.
⁸ Med drugim: daljinski cevovodi, daljinska (hrbtenična) komunikacijska omrežja in daljinski (prenosni) elektroenergetski vodi, s pripadajočimi objekti in priključki nanje, in - lokalni cevovodi, lokalni (distribucijski) elektroenergetski vodi in lokalna (dostopovna) komunikacijska omrežja, s pripadajočimi objekti in priključki nanje.
⁹ Ta določa: O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.