106. člen ZKZ

Lastnik in uporabnik tega zemljišča je tožnik, ki je ob njegovem nakupu vedel, da gre za gozdno in kmetijsko zemljišče. To ga postavlja v položaj inšpekcijskega zavezanca, ki mora gozdno in kmetijsko zemljišče uporabljati skladno z namenom, ki ga za tovrstna zemljišča predpisujeta Ustava in ZKZ. Na kmetijskem zemljišču je dopustno postavljati le objekte, ki jih določa 3.č člen ZKZ in je njihova postavitev dopustna na podlagi akta lokalne skupnosti. V obravnavanem primeru ne gre za takšen objekt, tega tožnik tudi ne zatrjuje. Navaja, da se kmetijsko in gozdno zemljišče že ob nakupu nista uporabljala skladno z namensko rabo. Tudi, če je bilo temu res tako, mu to ne daje pravice, da je na tem zemljišču nasul pesek in postavil ograjo z lučmi. Takšna uporaba gozdnega in kmetijskega zemljišča ni skladna z njegovim namenom po določbah ZKZ.

Na kmetijsko zemljišče odložene premične stvari lahko pomenijo njegovo nenamensko rabo, pri čemer ni mogoče spregledati, da v obravnavanem primeru ne gre zgolj za stole, na katerih bi se tožnik spočil po opravljenem delu, ampak za večje število predmetov, kar kot celota daje podlago za presojo, da se v tem delu kmetijski zemljišči nista uporabljali v skladu z njunim namenom, in s tem podlago za izrečeni ukrep kmetijskega inšpektorja.

Prvostopenjski organ je v obnovljenem postopku pravilno ugotovil, da ni razlogov za odstranitev zavezančevih objektov, saj le ti ne ovirajo uporabe kmetijskega zemljišča glede na njegov namen. Oba organa sta pravilno ugotovila, da zabojnik ne predstavlja degradacije kmetijskega zemljišča, ker predstavlja pomožni kmetijski objekt, ki služi primarni kmetijski rabi, da ne moremo govoriti o degradaciji, ker je zemljišče, kjer je zabojnik, neprimerno za obdelavo in zabojnik ne more poslabšati zemljišča oziroma povzročati njegove degradacije, zabojnik pa služi zavezancu v kmetijske namene, saj mu služi kot kmetijski pomožni objekt za spravilo strojev in orodja oziroma pripomočkov za delo v oljčniku.

Tožena stranka je ugotovila dvoje: da glede na nizko kakovost tal na delu zemljišča, na katerem stoji kontejner, ne gre za degradacijo kmetijskega zemljišča, ter da je glede na to, da se kontejner uporablja le za spravilo strojev in orodja oziroma pripomočkov za delo v oljčniku, njegov namen neločljivo povezan z vzgojo in oskrbo oljk. Po presoji sodišča je imela tožena stranka v navedenih ugotovitvah podlago za zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za odreditev ukrepa odstranitve kontejnerja zaradi nenamenske in negospodarne rabe kmetijskega zemljišča.

Iz upravnega spisa in podatkov v upravnem spisu ter iz izpodbijane odločbe je glede na pristojnosti, ki jih ima kmetijski inšpektor, po presoji sodišča organ prve stopnje v ponovljenem postopku pravilno ugotovil, da predmetni kontejner ne predstavlja degradacije kmetijskega zemljišča, prav tako je kontejner na zemljišče postavljen v soglasju, ki ga je zakupnik dobil od takratnega zakupodajalca in predstavlja pomožni kmetijski objekt, ki služi primarni kmetijski rabi in se uporablja za shranjevanje strojev in pripomočkov za delo v oljčniku.

Glede na določbe ZGO-1 je za obravnavanje nedovoljenih gradenj vedno pristojen gradbeni inšpektor, ne glede na to, ali te gradnje stojijo na kmetijskih zemljiščih.

Glede na to, da so bila ob izdaji izpodbijane odločbe vsa zadevna zemljišča opredeljena kot kmetijska zemljišča, so pravno nepomembne tožbene navedbe, da ta zemljišča niso namenjena za kmetovanje, pač pa za izgradnjo golf igrišča, in da je njihova opredelitev za kmetijska zemljišča začasne narave.

Objekti za lastne potrebe so lahko zgrajeni le na zemljiških parcelah, ki pripadajo stavbi h kateri se gradijo, izvedeni nasip pa ni v nobeni direktni povezavi s čistilno napravo. G. točka 13. člena Uredbe še določa, da ni potrebno gradbeno dovoljenje, če velikost ni večja kot 300 m2. Iz listin upravnega spisa pa je razvidno, da je ta poseg 3 x večji in ni ga mogoče šteti za dvorišče, prav tako ga ni mogoče šteti za vadbeni objekt, namenjenem športu ali rekreaciji, kot ga ureja Uredba v 1. točki 18. člena.